P'šečka marel'ca ... včeraj, danes in jutri

P’šečka marel’ca – sadež, ki je bil nekoč simbol domačij in pridnih rok v Pišecah – danes vse bolj postaja dragocen spomin in hkrati izziv prihodnosti. Drevo, ki je nekoč raslo skoraj na vsaki domačiji in katerega sadeže so krajani z vozovi vozili k odkupovalcem, danes najdemo vse redkeje. Njegovo pridelavo so močno zaznamovale bolezni in podnebne spremembe.

VČERAJ …

Le najstarejši vaščani Pišec še pomnijo, kako so domačini pridelek marelic z vozovi, obloženimi s senom in odejami, vozili na odkup v Kmečko zadrugo Pišece. Tako se spominja Stanislav Cizl iz Pišec, na čigar domačiji še danes raste več kot sedemdeset dreves p’šečke marel’ce. Najstarejša med njimi so stara tudi do osemdeset let.

Marelic niso odkupovali le v Pišecah, temveč tudi v kmečkih zadrugah v Sromljah in na Bizeljskem. To po besedah Romana Matjašiča, svetovalca za kmetijstvo na Občini Brežice, kaže, kako razširjena je bila nekoč pridelava marelic na območju od Zdol, preko Sromelj in Pišec do Bizeljskega.

Drevo p’šečke marel’ce je bilo na domačijah v Pišecah skoraj nepogrešljivo. Raslo je predvsem na zavetnih legah, obrnjenih proti jugu, kjer je bilo bolje zaščiteno pred jutranjim soncem ob pozebah. Pogosto so drevesa sadili tudi na spodnjih robovih vinogradov, kjer je bila zemlja dobro pognojena in so imela drevesa dobre pogoje za rast.

Sadež p’šečke marel’ce je bil znan po svoji posebni kakovosti. Odlikovali so ga izrazita aroma, rahlo rdečkasta barva na sončni strani in pogosto tudi drobne pikice na kožici. Plod se lepo loči od koščice, ima izrazit šiv in prijetno ravnovesje med sladkim in rahlo kiselkastim okusom. Velikost plodov je srednja, a prav kakovost je bila tista, ki je p’šečko marel’co ločila od drugih marelic.

Obiranje je potekalo konec junija in v začetku julija, običajno po žetvi pšenice. To je bilo skupinsko delo, ki je povezovalo družine. Starejši so držali lestve, otroci pa so pobirali sadeže. Ker so bile marelice zelo občutljive, so jih prevažali na vozovih, obloženih s slamo in odejami, da bi preprečili poškodbe.

Doma marelic večinoma niso predelovali, saj je bila večina pridelka namenjena prodaji. Za številne družine je prihodek od marelic predstavljal pomemben vir dohodka v času, ko rednih zaposlitev ni bilo veliko. V povojnem obdobju so domačini marelice prodajali v Kmečko zadrugo Pišece, pozneje pa je odkup potekal prek Zadruge Pišece-Bizeljsko, podjetja Slovin in nazadnje podjetja Vino Brežice. Z zaprtjem podjetja Vino Brežice se je končalo tudi obdobje organiziranega odkupa marelic večjim odkupovalcem.

DANES …

Danes je slika precej drugačna. P’šečka marel’ca je na domačijah postala prej izjema kot pravilo.

Po besedah Romana Matjašiča je glavni razlog za to predvsem vpliv podnebnih sprememb, ki so povečale občutljivost dreves na bolezni. Pri marelicah je eden največjih izzivov tako imenovana kap oziroma apopleksija marelic, za katero znanost za zdaj še nima učinkovite rešitve.

Z namenom ohranitve te drevesne vrste je Občina Brežice v sodelovanju z Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani začela raziskavo z naslovom »Obuditev pridelave Pišeške marelice«. Cilj raziskave je najti brezvirusne tipe p’šečke marel’ce, iz katerih bi lahko pridobivali zdrav razmnoževalni material.

Raziskavo je naročila Občina Brežice, pri terenskem delu pa smo sodelovali tudi člani Turističnega društva Pišece. Po navodilih iz Biotehniške fakultete smo na terenu izvedli anketiranje na domačijah, kjer še rastejo stara drevesa marelic.

Anketiranje je potekalo v začetku leta 2023 na lokacijah, kjer so bila odkrita najstarejša drevesa. Ogled dreves na terenu je spomladi in poleti istega leta opravila dr. Valentina Usenik s sodelavci iz Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete. Pri tem so preverjali vitalnost dreves, njihovo cvetenje, morebitno okuženost s fitoplazmami ter zbirali dodatne podatke o sortni pristnosti.

Raziskava se je žal soočila tudi z novimi izzivi. V vseh letih od začetka raziskave je cvetenje marelic zmotila spomladanska pozeba, ki je preprečila nadaljevanje nekaterih raziskovalnih faz.

Kot pojasnjuje dr. Valentina Usenik, izzivov pri pridelavi marelic ni manjkalo niti v preteklosti, vendar danes ta sadna vrsta med najbolj občutljivimi na podnebne spremembe. Marelica namreč cveti zelo zgodaj, zato je še posebej občutljiva na spomladanske pozebe. Ustreza ji dolga in mrzla zima, ki ji sledi hiter prehod v pomlad. Takšnih razmer v zadnjih letih skoraj ni več.

Spremenjene temperaturne razmere povzročajo vse zgodnejše cvetenje in pogosto tudi slabše cvetenje, kar vodi do majhnega pridelka ali celo njegove popolne odsotnosti. Poleg tega raziskave kažejo, da se je število dreves p’šečke marelice na širšem območju Pišec v zadnjih desetletjih občutno zmanjšalo. Razlogi so predvsem spremenjena demografska struktura, opuščanje vzdrževanja dreves zaradi pogostih izpadov pridelka ter pojav bolezni, ki jih nekoč ni bilo.

Kljub temu na tem območju še vedno raste precej starih dreves, ki dosegajo visoko starost, kar kaže, da okolje marelici še vedno ustreza.

JUTRI …

Katera je pravzaprav »prava« p’šečka marel’ca? Na ta odgovor bo treba počakati še nekaj časa.

Raziskovalci so med raziskavo ugotovili, da na proučevanem območju uspeva več različnih tipov marelic, ki jih domačini imenujejo p’šečka marel’ca. Naslednji korak raziskave je zato primerjava lastnosti plodov oziroma pomoloških značilnosti, na podlagi katerih bodo določili, katera izmed njih najbolj ustreza izvirni sorti.

Po izboru ustreznih dreves bo sledila genetska karakterizacija, ki bo pokazala, ali gre za unikatno sorto. Izbrana drevesa bodo nato testirali še na prisotnost virusa šarke in fitoplazme Ca. P. prunorum.

Kot poudarja Roman Matjašič, raziskava za nadaljevanje potrebuje plodove, vendar so to v zadnjih letih preprečile štiri zaporedne spomladanske pozebe. Po izboru plodov bo sledilo prečiščenje potencialnega sadilnega materiala na viruse in mikoplazme. Da bi preprečili ponovno okužbo, bo razmnoževanje potekalo v zaščitenih mrežnikih.

Pot do tega cilja bo še dolga, vendar si številni domačini in strokovnjaki želijo, da bi p’šečka marel’ca tudi v prihodnje ostala del pokrajine in identitete Pišec.

Zapisal: Davor Zupančič, Turistično društvo Pišece