S. Emanuela Žerdin: Naj bo božič vrhunec, ne konec praznikov

Med sedmimi 'sestrami z Rese' – uradno se imenujejo Frančiškanke Brezmadežnega spočetja –, ki trenutno živijo v nekdanjem dvorcu Ressahof na Resi oz. na Vidmu, je medijsko najbolj znana s. Emanuela Žerdin, tudi sicer ena najbolj prepoznavnih slovenskih redovnic. Za sabo ima zanimivo življenjsko pot in številne izkušnje, ki jih kot pronicljiva sogovornica in piska z veseljem deli, saj verjame v moč besede.

Sestra Emanuela Žerdin, s krstnim imenom Terezija, se je rodila v prekmurski vasi Žižki (občina Črenšovci) in je že od malih nog rada pisala. Iz otroštva se ji je v spomin vtisnila veroučiteljica, sestra v civilu, pri kateri je brusila svoj dar pisanja in se učila ročnih del, in čeprav je nikoli ni nagovarjala, naj gre v samostan, jo je pritegnila njena 'duhovna veličina'. Redovnica je bila tudi Rezkina, kot so jo takrat klicali, teta in enkrat je šla skupaj s sorodnico iz Švice k njej na obisk v Črno goro. Tam je doživela šok, saj je pričakovala visoko, ograjeno stavbo, v kateri živijo resne, v črno oblečene sestre, videla pa nekaj povsem drugega – odprto hišo, polno rož, mlade in živahne sestre v belih oblekah, ki so delale v bližnji bolnišnici. »To me je pritegnilo, da sem se po maturi, čeprav sem se vpisala na študij slovenščine, odločila, da grem k njim v Črno goro. Z bratrancem sem se odpravila v Ljubljano, v Mariboru sem se mu zlagala, da me tam čaka prijateljica, mu zbežala z avtobusa in šla na vlak, ki je takrat vozil direktno v Titograd,« pripoveduje o za današnje čase skoraj nepredstavljivi avanturi. Bratranec jo je iskal po Ljubljani, tudi domači niso nič vedeli o njenem odhodu oz. so izvedeli šele, ko jim je poslala kartico … Pričakovali so, da se bo kmalu vrnila domov, saj, kot pravi, »ni bila ravno dekle, ki bi bila kandidatka za v samostan«. A se to ni zgodilo in je ostala, odločitve pa ni nikoli obžalovala.

Že v času noviciata, neke vrste 'pripravništva' na redovno življenje, je začela delati v bolnišnici, in čeprav se je sprva bala še lastne krvi, se je sčasoma naučila delati vse, kar morajo znati medicinske sestre. Leta 1991 se je preselila v avstrijski Šentandraž (od koder je Slomšek preselil sedež škofije v Maribor), kjer jo je doletela bolezen in težka operacija. Kasneje se je vrnila v Črno goro, nato pa jo je takratni beograjski nadškof Stanislav Hočevar povabil v Beograd, pred 15 leti pa je prišla v samostan v Krško, ki sodi v črnogorsko provinco Frančiškank Brezmadežnega spočetja, v osnovi šolskih sester. »Mislila sem, da bom živela bolj kot upokojenka, malo učila verouk, pa se je obrnilo drugače. Med podiplomskim študijem duhovnosti sem odkrila hišo Hospic in tja zahajala kot prostovoljka, potem pa so me kot medicinsko sestro zaposlili. Zdaj sem res upokojenka, ampak še vedno hodim tja kot mentorica osebju in prostovoljcem,« pojasni, kako se je znašla v omenjeni ustanovi in v delu z umirajočimi, po katerem je postala tudi v javnosti bolj prepoznavna.

Najtežje je, ko ne moreš pomagati

Čeprav ima večina ljudi odpor do tovrstnega dela, saj nam bližina smrti predstavlja grozo, pravi, da se ob tem »naučiš ceniti življenje, saj se srečaš z minljivostjo«. Umirajoči ljudje namreč znajo ceniti vsak dan, ki jim je še namenjen. »Ko sem ob petkih odhajala od tam, sem čutila hvaležnost, da še lahko vidim in vozim avto, z užitkom spijem kavo …, nekateri pa ne morejo več,« pojasni. Tako kot so rojstva enkratni trenutki, so takšne tudi smrti. »Včasih res lahko rečem: v čast mi je, da sem lahko bila pri tem človeku ob njegovem slovesu. Za bližnje so to najtežji trenutki v življenju, smrt je za vsakogar težka, ampak to so tudi trenutki, ki jih ne pozabiš in ne pozabiš tistih, ki so takrat s teboj.« Kot je dejala na novembrskem Hospickafeju v krški knjižnici, je tudi sama že kdaj klečala pri kakšni postelji in prosila Boga, naj vzame to življenje, ker je bilo res hudo gledati trpljenje. »Nihče si ne želi trpeti, nismo ustvarjeni zanj. Trpljenje je najtežje gledati, ko ne moreš pomagati. Tega se spomnim predvsem iz Črne gore, ko še ni bilo toliko protibolečinskih zdravil, kot jih je danes. Ko sem začela delati v Hospicu, sem bila olajšana, da je danes na voljo toliko protibolečinskih sredstev,« pravi. A bolečine niso samo telesne, včasih so še hujše notranje, duhovne bolečine, ki se odražajo tudi skozi telesno bolečino. »Zato je tako pomembno, da lajšamo tudi te notranje bolečine, ko, denimo, domači ne pridejo zraven, ker se bojijo smrti. Včasih je pomembno tudi, da moraš komu kaj odpustiti ali da mora tebi kdo kaj odpustiti.« Najtežje je, poudarja, gledati umiranje mamic, ki se ne morejo ločiti od svojih otrok, dokler jim kdo ne zagotovi, da bo zanje dobro poskrbljeno. Za kristjana je bistvena tudi spoved (za neverujočega lahko tudi izpoved o svojem življenju), ki olajša bolečino in odhod. Včasih je dovolj že to, da je nekdo zraven, četudi prostovoljec, ki te drži za roko. Kljub temu so stvari še vedno hude in presegajo človeške zmožnosti, zato jih je treba, kot pravi, »prepustiti nekomu drugemu, višjemu«.

Ni telesna, je pa duhovna mati

S. Emanuela je kot diplomirana teologinja tudi navdušena veroučiteljica, zdaj sicer samo še na Vidmu. Verouk je učila že v Črni gori, pa potem v Beogradu, in ko se je vrnila v Slovenijo, se je tega kar bala, a je hitro spoznala, da so otroci v osnovi povsod enaki: »Otrok mora čutiti, da si do njega iskren, da verjameš v to, kar govoriš, in da ga sprejmeš, če je drugačen. Vedno imam rada otroke, ki imajo tisoč in eno vprašanje.« Ugotavlja, da se otroci radi pogovarjajo tudi o duhovnih stvareh, za kar doma morda ni časa in znanja, v njih pa je vseeno potreba po tem. Odpoved lastnemu materinstvu je bila zanjo težka življenjska preizkušnja. »Ko se naenkrat zaveš, da ne boš nikoli telesna mati, ni enostavno. Dekleta pri verouku so me spraševala o tem in sem jim povedala, da sem se zaradi Jezusa odpovedala nečemu najlepšemu – biti mati. Ženska je ob vseh drugih čudovitih poslanstvih rojena za to, da je darovalka življenja. Ko se temu odpoveš, lahko na drugačen način pomagaš darovati življenje,« razmišlja in doda, da svoje veroučence, ki jih imenuje 'duhovne otroke', spremlja z molitvijo in je zelo ponosna, ko jih kasneje sreča uspešne v svojih poklicih. Njen dar oz. talent je tudi, da zna misli ubesediti in napisati, kar s pridom izkorišča, napisala je, denimo, več predstav, ki so jih v Črni gori odigrale sestre, piše kolumne za Družino, gostuje v podcastih itd. »Vedno pravim, da sem hvaležna za ta dar in to delam z veseljem. S tem lahko nagovoriš veliko ljudi, saj vsi segamo po medijih. Če imaš besedo, ki bo drugemu kaj povedala, potem jo uporabi.« V načrtu ima tudi knjigo, a še ne želi izdati njene vsebine.

Za konec se dotakneva še praznikov oz. njihovega pričakovanja v adventnem času. Sestre si v začetku adventa določijo skupne aktivnosti, npr. meditacijo in molitev v tišini, sodelujejo pri molitvah v župnijski cerkvi, imajo postne dneve, ko denar namesto za hrano namenijo ubogim, saj veliko dajo na dobrodelnost. »Vsak teden imamo večere, ko v tišini opravljamo vsaka svoje delo in se ne pogovarjamo, čeprav veste, kako je za ženske to potrebno,« še pove, s čimer gredo ravno v nasprotno smer kot svet zunaj, ki je v decembru glasen in svetleč. »Ko sem prišla v Avstrijo, sem bila navdušena nad božičnimi sejmi, ki jih v naši Jugoslaviji ni bilo. Zdaj si včasih spet želimo tistega miru in tišine … Kot da ljudje ne znajo več čakati, ampak mora biti vse takoj in tukaj. Ne čutimo več pričakovanja božiča, ki bi moral biti vrhunec, ne pa konec praznovanja,« pripoveduje. Praznične luči se tako v njihovi hiši prižgejo šele na predbožični dan. Bralkam in bralcem želi pred prazniki položiti na srce predvsem misel, da so v naših življenjih najbolj pomembni medsebojni odnosi in da ga naj ne izkoristimo le za 'lomastenje' po trgovinah – čeprav lahko največ ljudi srečaš prav tam –, »ampak naj bodo eden drugemu največje darilo«, torej naj predvsem najdejo čas drug za drugega, se družijo in skupaj nasmejejo. To od nas pričakujejo predvsem otroci, »pa tudi odrasli rabimo prisrčen, topel medsebojni odnos, ki nas poveže bolj kot vsa darila na svetu«.

Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji letošnji številki Posavskega obzornika.