Sprehajalke in sprehajalci psov iz zavetišča

Veterinarska postaja v Sevnici nudi tudi zavetišče za zapuščene mačke in pse. Ti živijo na omejenem prostoru, zato je vsaka posvojitev dobrodošla. Prav tako so dobrodošli prostovoljci in prostovoljke, ki prihajajo v zavetišče in vodijo pse na jutranji in večerni sprehod.

Svojo zgodbo nam je zaupala ena izmed prostovoljk, ki je po upokojitvi našla čas za humano delo. »Pred letom in pol sva s kolegico, po spletu nekih posebnih okoliščin, ugotovili, da se v zavetišču za male živali v Sevnici nahaja več kužkov, ki potrebujejo sprehode,« začne pripoved in nadaljuje, da se zaposleni na sevniški veterinarski postaji, ki pokriva območje občin Sevnica, Radeče in Laško (do nedavnega tudi Hrastnik), trudijo, da bi pse vodili na redne sprehode, a ob obilici ostalega dela si ta dragocen čas težko vzamejo.

PROSTOVOLJNI SPREHAJALCI PSOV

Breda Gačnik nadaljuje: »Iz dveh prostovoljk – sprehajalk – smo nastali štirje, pet ... Zdaj smo že prav lušna ekipa, ki se trudi, da bi zapuščeni, najdeni in odvzeti kužki vsaj malo občutili, da je človek lahko tudi dobro bitje. V sodelovanju in s podporo vseh zaposlenih na veterinarski postaji smo v letu in pol sprehodili, pocartali, se igrali, krtačili, socializirali, kopali in tako dalje ter se na koncu s solzami v očeh poslovili od skoraj tridesetih kužkov različnih starosti, pasem, barv.«

Vsakemu psu, ki je prišel v zavetišče in v njem našel začasen dom, so sprehajalke in sprehajalci dali ime. Tako so imeli Benija, dva Medota, Reksa, Luno, Tarika, Laro, Nalo, Larsa, Nijo, Bučkota, Maksa, Runota, Roxy, Fredija, Murija ... »Najbolj se nas je dotaknila čudovita ovčarka Nija, ki je prišla v zavetišče s petimi mladički in je potrebovala kar nekaj časa, da nam je zaupala in dovolila, da smo poskrbeli za njene sprehode in sprehode njenih mladičkov,« se spominja in doda, da je veliko različnih zgodb, tudi trpljenja, zanemarjanja, bolezni, a če vsemu temu na koncu sledi veliko ljubezni, topline in razumevanja, ki ga potrebujejo vsa živa bitja, je veselje nepopisno.

»S pomočjo objav na FB, ki je za takšne primere res super stvar, pa lastnega angažiranja in truda veterinarske postaje so vsi naši ’varovanci’ odtačkali v svoje nove, ljubeče domove in se nam še vedno javijo s kakšno fotografijo,« opiše trenutek oddaje psa, ki so tudi čustveni. »Občutki nas, sprehajalcev, so ob odhodu oziroma posvojitvi kužkov mešani, saj nam je vedno znova hudo in smo žalostni, po drugi strani pa smo neizmerno srečni, da so kužki našli svoje nove domove, kjer so zaželeni in ljubljeni,« pripoveduje Breda, ki jo veseli, da so ljudje prepoznali vrednost njihovega truda in podarjajo igrače, hrano, odeje, rjuhe, priboljške ...

»Ugotavljamo, da se ljudje čedalje manj obračajo stran, ko najdejo zapuščeno žival, pa naj bo to kuža, mucek, srna, zajček ... Mnogi pokličejo zavetišče oziroma veterinarsko postajo, kjer se potrudijo, da nudijo zapuščenim ali najdenim živalim začasen dom,« pohvali občanke in občane, ki jim je mar.

»Najmlajši član naše sprehajalske ekipe je osnovnošolec Ris. Prepričani smo, da bo ideja o sprehajanju kužkov tudi z njegovo pomočjo živela naprej,« še doda sprehajalka, ki sama nima psa, ker zanj nima pogojev, zato ji takšno druženje zelo veliko pomeni.

ZAVETIŠČE KOT PROSTOR ZA NOVO ZGODBO

Veliko pove tudi srčen zapis dolgoletne sprehajalke zavetiščnih psov s štajerskega konca Daše Fras: »Zavetišča so polna tihega poguma. Tam bivajo bitja, ki so doživela izgubo, zavrženost, včasih tudi bolečino, zanemarjanje ali nasilje. In vendar – ko jih pogledaš v oči, ne vidiš jeze. Ne vidiš obupa. Vidiš upanje. Zavetiščarji so dokaz, da je srce psa večje, kot si lahko predstavljamo. Čeprav jim je človek nekoč obrnil hrbet, še vedno verjamejo. Ko jim pokažeš prijaznost, ko jim daš nekaj svojega časa, topline ali nežnosti, se ti odprejo. V njih začne tleti iskrica veselja. Zavetiščarji so učitelji hvaležnosti. Ne iščejo popolnosti, le malo nežnosti. In ko jo dobijo, ti dajo vse. Brezpogojno. V njih ni zamer, le čista želja po pripadnosti. Po domu. Po ljubezni.«

ČIŠČENJE ZAVETIŠČA

V preteklih tednih so se prostovoljke in prostovoljci odločili, v dogovoru z Veterinarsko postajo Sevnica, da bodo temeljito očistili prostore v zavetišču, prebarvali in uredili za morebitne nove štirinožne stanovalke in stanovalce, saj takrat v zavetišču ni bilo nobene mačke ali psa. Dela so se zavzeto lotili – očistili so bokse, pobarvali ograjo in vrata, v sodelovanju s sevniško slikarko Jerco Šantej pa so prebarvali tudi notranjost, tako da imajo stene boksov zdaj svežo podobo.

S. R., foto: B. Gačnik

#povezujemoposavje