Štafeta poguma in neuklonljive volje v Krškem

Pod okriljem Društva onkoloških bolnikov Slovenije, ki letos obeležuje 40 let delovanja, je že februarja stekla vseslovenska kampanja, štafeta Kilometri malih zmag. Med svojim popotovanjem po 20 mestih, v katerih delujejo skupine za samopomoč bolnicam in bolnikom z rakom, se je 11. junija ustavila tudi v Krškem. V Dvorani v parku so udeleženke na prireditvi štafeto zapolnile s številnimi lastnoročno izpisanimi dobrimi, upajočimi in pogumnimi mislimi, ki bodo skupaj z doslej zbranimi v njej potovale do Ljubljane.

Marija Stopinšek, koordinatorica Skupine za samopomoč Krško, je v nagovoru poudarila, da so bile tako v preteklosti kot bodo tudi v prihodnje v središču delovanja društva in skupin za samopomoč bolnikov z rakom potrebe po ohranjanju in izboljševanju kakovosti življenja onkoloških bolnikov. Ob tem je izpostavila pomen delovanja v dobro sočloveka, da bi bila vsaki posameznici in vsakemu posamezniku vedno zagotovljena podpora, pomoč, spodbuda in razumevanje.

Skupini in društvu je ob jubileju čestitala tudi Mojca Novak, članica Sveta Mestne četrti Krško. »Prav čutiti je to sinergijo in energijo med vami,« je dejala zbranim ter povedala, da ji je že spremljanje bolezni in okrevanja Mimice Stopinšek, s katero prijateljujeta vse od mladosti, odprlo pogled v nov svet. V nadaljevanju je spregovorila o pomenu sprejemanja lastnega telesa po bolezni in o pogumu žensk, ki se soočajo s posledicami zdravljenja raka. »Ali ste kdaj pomislile, da ste ob vsem tem, ko vam govorijo, kako pogumne in močne ste, pravzaprav pionirke na področju, ki ruši ustaljene družbene predstave o lepoti?« je vprašala navzoče. Izpostavila je, da sodobna družba pogosto poudarja zunanjost, medtem ko članice društva s svojo držo in samozavestjo kažejo drugačen pogled na telo in njegovo vrednost. »Meni je najbližja tista pot, ko posameznica svoje telo sprejme takšno, kakršno je. S takšnim odnosom se lahko borimo proti družbeni stigmi in vsiljenim lepotnim idealom, ki jih postavlja nekdo drug,« je dejala. Po njenem mnenju je prav pogum žensk, ki odkrito sprejemajo posledice bolezni, pomembno sporočilo širši družbi. »To je moje telo, moja izbira. Naj bo vaše telo vaša odločitev in vaša izbira. Bodite ponosne nanj, saj ste morale za vsako njegovo spremembo prestati veliko preizkušenj in življenjskih izkušenj,« je med drugim dejala in jim namenila poklon in odkrito občudovanje za neuklonljivo voljo in borbenost, s katerima kljubujejo, premagujejo to zahrbtno bolezen.

Predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije Ana Žličar se je v prvi vrsti zahvalila vsem prostovoljkam za vse, kar so in kar so naredile za osebe, ki potrebujejo njihovo pomoč. »Velika čast, hkrati pa tudi velika odgovornost, je predsedovati društvu, ki ima v svojem nazivu besedo humanitarno. Še pomembnejše pa je, da lahko vsem našim prostovoljcem pred ime postavimo posebno titulo. To ni akademski naziv in ni naziv funkcije, temveč bi ji lahko pripisali kratico D. Č., kar pomeni dober človek. Prav to je tisto, kar združuje naše prostovoljce in člane društva. Štirideset let je res častitljiv jubilej. Pogled nazaj je impresiven, vendar menim, da je pomembno, da nas preteklost ne zavede. Naj bo pogled nazaj vir zadovoljstva in hvaležnosti za vse doseženo, hkrati pa tudi spodbuda in zaveza, da bomo dobro delali tudi v prihodnje – za ljudi in drug za drugega. Želela bi si, da prostovoljci tudi v svojih okoljih in druženjih z ljudmi predstavljate naše društvo, ki poleg svojega temeljnega poslanstva nudi tudi psihosocialno pomoč obolelim in njihovim bližnjim.

Novi časi prinašajo nove izzive in nove zahteve. Vsi vemo, kako pomembno je, da je rak odkrit v čim zgodnejši fazi, zato je ozaveščanje ljudi izjemnega pomena. Pogovarjajte se z njimi in jih opozarjajte, naj bodo pozorni na spremembe na svojem telesu in v njem. Če prepoznajo simptome težav, naj obiščejo zdravnika in ne odlašajo. Rešitev in priporočil naj ne iščejo na spletu. Poiščite Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in naše prostovoljce. To so ljudje z osebno izkušnjo bolezni, zato so pogosto najboljši poslušalci in tisti, ki najlažje pomagajo ljudem, ki se znajdejo v stiski. Pomembno je tudi, da ljudi spodbujamo k udeležbi v presejalnih programih, kjer se odzivnost na srečo povečuje. Programi Zora, Dora in Svit so izjemno pomembni, saj omogočajo pravočasno odkrivanje bolezni in hitro napotitev na zdravljenje. Morda še poseben apel ženskam, članicam društva in prostovoljkam. Večina nas ima partnerje, ki veliko težje poiščejo pot do zdravnika. Prav tu lahko ženske naredimo zelo veliko – jih spodbujamo, podpiramo in jim pomagamo. S tem naredimo veliko tudi zase in za svoje družine. V društvu imamo številne publikacije, med katerimi je najpomembnejše naše glasilo Okno. Gre za obsežno publikacijo, ki izhaja na približno stotih straneh. V njej so zapisana pričevanja ljudi, njihova čustva in izkušnje soočanja z boleznijo, objavljenih pa je tudi veliko strokovnih nasvetov, ki jih pripravljajo priznani strokovnjaki,« je še povedala Žličar.

Z zbranimi sta svoje osebne izkušnje delili Tatjana Umek in Vesna Bregar, Mojca Marija Andrejaš pa jim je prebrala avtorsko pesem, v kateri je prav tako povzela prehojeno pot oziroma občutke padcev in vzponov, ki jih je doživljala na poti zdravljenja. Prireditev je povezovala Petra Rep Bunetič, predstavila se jim je grofica Marija Attems Auersperg z dvorca Šrajbarski turn (v njeni preobleki in vlogi Sonja Levičar, prav tako članica Skupine za samopomoč bolnikov z rakom Krško), s pesmimi pa sta jo ob klavirski spremljavi Estere Cetin pospremila sopranistka Anja Žabkar in tenorist Marko Železnik. Uradni del srečanja, po katerem je sledilo druženje članic in ostalih obiskovalcev prireditve, je zaokrožila članica, ki je ponesla simbolno štafeto po dvorani. Udeleženke so jo napolnile z mnogimi sporočili o prehojeni poti oz. sporočilnosti štafete, o dolgih poteh zdravljenja, po katerih so ali še hodijo korak za korakom, boreč se za tisto, kar je najbolj sveto – živeti!

B. M.