Starosta Senovega Franc Gračner

SENOVO – V dneh senovskega krajevnega praznika smo obiskali Franca Gračnerja, ki je v novembru lani dopolnil častitljiv 90 let. Je eden izmed starost Senovega, ki so z osebnim angažiranjem v preteklih desetletjih veliko časa posvetili razvoju in infrastrukturnemu opremljanju krajev na območju krajevne skupnosti ter delovanju v širšo družbeno korist, za kar je bil na svoji življenjski poti prejemnik več državnih, občinskih, krajevnih in priznanj več društev in organizacij.

Franc Gračner se je rodil 25. 11. 1934 na Vojskem, otroška leta pa preživel med vetrovnimi sapami hriba Vetrnik, s katerega ob jasnem vremenu sega pogled vse do Donačke gore, na obrobje Bohorja, do Gorjancev in celo do Pohorja. A v slikovitih razgledih z Vetrnika Francu med 7. in 11. letom starosti domala ni bilo dano uživati, saj je v njegovo odraščanje boleče zarezala vihra 2. sv. vojne. »Na ta čas,«, pripoveduje Franc, »imam žalostne spomine. Še živ je spomin na enega izmed spopadov ustašev in partizanov prav pri hiši moje stare matere, ko smo skriti v kleti trepetali za svoja življenja; tedaj so ustaši ustrelili sosedovega sina, stara mati je bila ranjena.« Po osvoboditvi se je leta 1946 družina Gračner, starša in pet sinov, preselila na Senovo. Na tamkajšnji šoli je Franc dokončal četrti razred in zatem še nižjo gimnazijo, nato je šel v uk na industrijsko kovinarsko šolo v Trbovlje, začel kot tehnolog delati v tamkajšnji strojni tovarni za orodja in leta 1963 ob delu zaključil tudi srednješolsko izobraževanje za strojnega tehnika. Konec istega leta se je poročil s srčno izvoljenko Manico (roj. Cijan) s Senovega, kamor se je v letu 1965, ko sta se z ženo razveselila tudi rojstva hčerke Karmen, po desetih letih službovanja v Trbovljah preselil in se kot strojni tehnik zaposlil v strojnem obratu Rudnika Senovo.

Rudnik je bil gibalo razvoja

Po zaključku vojne je zaradi povečanega obsega kopa premoga na Senovem začela naraščati potreba po delovni sili, posledično pa tudi po stanovanjih. Rudnik je v ta namen intenzivno gradil stanovanja za delavske družine, z uveljavitvijo kreditov pa začel spodbujati gradnjo individualnih hiš. Zanjo se je odločil tudi Gračner, ki je za svojo mlado družino zgradil hišo na Tomšičevi ulici. Kot pripoveduje, je rudnik med drugim financiral tudi asfaltiranje ceste Brestanica-Senovo in bil nasploh gibalo razvoja senovske kotline, saj je tedaj zagotavljal kruh več kot 900 zaposlenim, s tem pa več kot 3.000 družinskim članom. Pa vendar so se začeli že sredi 60. let nad rudnikom zgrinjati črni oblaki, saj je bil uvrščen med neperspektivne rudnike, ki naj bi po tedanjih projekcijah obratoval samo še dobro desetletje, zato v primerjavi z velenjskim in zasavskimi rudniki, ki so s strani države prejeli kredite za posodobitve proizvodenj, ni bil deležen nobenih finančnih spodbud. Ker se je začel izkop zmanjševati, stroški na tono izkopanega premoga pa naraščati, so v rudniku začeli intenzivno razmišljati o vzpostavitvi tovarne, v katero bi bilo mogoče prezaposliti presežne delavce. Po besedah Gračnerja je bilo tedaj v preigravanju več scenarijev, razmišljanja so šla v smeri vzpostavitve cementarne, tovarne za proizvodnjo specialne sive litine in tovarne za izdelavo keramičnih ploščic. V izdelavo elaborata za slednjo je bil vprežen tudi sam in v ta namen intenzivno sodeloval z Zavodom za raziskavo materiala Ljubljana in globoškim rudnikom, ki bi potencialno lahko zagotavljal surovino za izdelavo ploščic. Nadaljne aktivnosti je leta 1972 prekinila mariborska Metalna, ki je deset let pred tem že zgradila obrat konstrukcij in naprav v bližnjem Krmelju, na Senovem pa vzpostavila proizvodnjo za izdelavo velikih gradbenih žerjavov. »Tedaj nas je v strojnem obratu rudnika delalo okoli 120, okvirno 60 nas je bilo kot pogonska ekipa takoj prezaposlenih v Metalno. Znanja smo imeli dovolj, saj smo že v rudniškem obratu, da smo ohranili delovna mesta, opravljali različna konstrukcijska dela tako za rudnik kot zunanje naročnike.« Gračner je ostal v Metalni kot vodja oddelka za tehnologijo, po potrebi pa je opravljal tudi komercialna dela, zaposlen vse do upokojitve konec leta 1990.

'Gradnik' kraja

Gračnerjeva delovno aktivna leta so bila prepletena tudi z delom v družbenopolitičnih organizacijah tako na krajevni, občinski kot republiški ravni. V letih 1978-1982 je bil delegat Zbora združenega dela v Skupščini RS in podpredsednik združenega dela v Krškem, kjer je bil tudi član občinske stanovanjske skupnosti in rezervnega sklada občine. Poleg več ostalih funkcij, ki so mu bile zaupane, je bil tudi več let sodnik porotnik na novomeškem in krškem sodišču. Na Senovem je bil član ali predsednik več odborov, ki so bdeli nad razvojem in naložbami, med drugim za asfaltiranje več cest, izgradnjo vodovoda, kanalizacije in razsvetljave, obnovo mrliške vežice, izgradnjo Doma XIV. divizije, za postavitev telefonske centrale in skladišča plina v Zakovu, napeljavo kabelske TV idr. Bil je tudi član in poveljnik Civilne zaščite Senovo, član Sveta KS Senovo in Civilne iniciative za zapiranje rudnika, iz naslova katerega se je po upokojitvi še posebej angažiral v Društvu upokojencev Senovo pri sodnem uveljavljanju lastninske pravice društvenega premoženja. Danes na prehojeno pot gleda z dvignjeno glavo, ali, kot pravi, nikoli se ni uklanjal različnim interesom niti se strankarsko opredeljeval, temveč ostal zvest sam sebi in z delom, odgovornostjo in poštenjem oplemenitil tako svoje življenje kot dal nezanemarljiv delež k razvoju lokalne skupnosti. Ker, kot pristavi, mu je bilo vselej mar za ljudi, ker ima rad Senovo.

BOJANA MAVSAR

(članek je bil objavljen v 20. februarja izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje