Sto let Marije Lekše – in še vedno zna nasmejati vse okoli sebe

Na gregorjevo, 12. marca 2026, je svoj častitljivi 100. rojstni dan dopolnila Marija Lekše, po domače Lekšetova Mici. Gre za zgodbo ženske, ki je skozi najtežje čase ohranila vero, toplino in – kar je morda najbolj presenetljivo – neizmeren smisel za humor.

Rodila se je leta 1926 v vasi Ženje nad Pijavškim, kot druga izmed kar dvanajstih otrok čevljarju Francu Turšiču in materi Ani, rojeni Kastelic iz Pijavškega. Že zgodaj je postalo jasno, da otroštvo ne bo brezskrbno. Kot druga najstarejša v veliki družini je hitro prevzela skrb za mlajše brate in sestre.

V šolo na Veliki Trn je hodila peš. Življenje je bilo skromno, prežeto z delom na kmetiji in borbo za preživetje. To so bili časi, ko so otroci svoje starše še onikali. Tudi danes, ko omeni svoje starše, zanje še vedno reče: »oni so rekli.« Pa tudi sicer je Marija v svojem pogovoru enciklopedija starega slovenskega pogovornega jezika, ki ga v današnjem času ne slišimo več.

Potem je prišla Druga svetovna vojna – in z njo prelom, ki ga je čutila vsaka družina. 21. novembra 1941 je nemška vojska prišla na Ženje. Turšičeve in številne druge vaščane so najprej odpeljali v trapistovske hleve na Gradu Rajhenburg, nato pa izgnali v Nemčijo. Tri dni so z vlakom potovali v živinskih vagonih, z malo slame na tleh. Najprej so prispeli v kraj »Kelnrit« (najverjetneje Köln-Riehl), kasneje pa so jih premestili v samostan v Weingartnu na jugu Nemčije (zvezna dežela Baden-Württemberg). Tam so družino razdelili. Moški so morali delati v tovarnah, ženske in starejša dekleta na okoliških kmetijah – tudi Marija. Mlajši otroci so ostali v samostanu. Srečevali so se lahko le ob nedeljah. Kljub težkim časom je tam vzniknila ljubezen.

V izgnanstvu je spoznala Franca Lekšeta z Apnenika. 20. maja 1944 ju je hrvaški duhovnik na skrivaj poročil v Weingartnu. Ko sta stopila v zakon, sta imela le dve žlici in eno rjuho. A to je bilo dovolj, da sta začela skupno pot in iz nič ustvarila dom in ljubečo družino.

Po vojni sta se vrnila v domače kraje in svojo pot nadaljevala v Brestanici. Leta po vojni niso bila nič lažja. Selitve, iskanje prostora, prilagajanje. Iz Ženj v Brestanico, na Senovo in nazaj. Iz hiše v hišo. Iz začasnega v začasno. Mož je delal v rudniku. Ona je skrbela za dom in pomagala ljudem. Nemalokrat je priskočila na pomoč ostarelim, bolnim in nemočnim. S svojo sočutnostjo je znala biti ob človeku vse do zadnjega trenutka. Končno sta se okoli leta 1962 ustalila v hiši pri cerkvi sv. Petra ob brestaniškem pokopališču. Tam je Marija našla svoje posebno poslanstvo.

Skupaj z možem je postala ključarka cerkve. To ni bila le naloga, ampak način življenja. Več kot 60 let je skrbela za cerkev, za red, lepoto in dostojanstvo prostora. Še danes ponosno hrani ključe cerkve sv. Petra in se rada pošali, da bo, ko pride njen čas, »Petrove ključe« prinesla s seboj pred nebeška vrata.

Njeno življenje pa ni bilo zaznamovano le z delom in vero, temveč tudi z bolečino.bV zakonu so se jima rodili trije otroci – Ida (1944), Franci (1947) in Bernardka (1958). A življenje jima ni prizaneslo. Dva otroka sta izgubila v prometnih nesrečah. Hči Ida je umrla leta 1966 v Nemčiji, sin Franci pa leta 1992. To so rane, ki jih ni mogoče zaceliti. In vendar – prav tu se pokaže njena notranja moč. Namesto zagrenjenosti je izbrala vero. Namesto obupa – sprejemanje. Pogosto je rekla: »Kar Bog stori, vse prav naredi, čeprav se nam narobe zdi.« In to ni bila le prazna fraza, temveč način življenja.

Danes ima hčer Bernardko, sedem vnukov (Andrej, Jani, Sandi, Monika, Simon, Marko in Peter) ter pet pravnukov, med njimi Zalo, Jakoba, Lucijo in Gajo. Prav na njen 100. rojstni dan je bil predviden tudi prihod nove pravnukinje. Lili Lucia se je nato rodila štiri dni kasneje – kot poseben dar ob njenem jubileju.

Družina je njen največji zaklad. Vnuki in pravnuki so tisti, ki jo najbolj razveseljujejo in vedno znova rišejo nasmeh na njen obraz.
A tisto, kar Marijo – našo Mici – resnično loči od mnogih, je njen značaj. Vedrina.

Tudi danes, ko jo telo že izdaja, najprej malo potoži, nato pa – kot bi obrnil stikalo – pride šala. Iskriva, nepričakovana, topla. Z njo zna nasmejati vse – od domačih do zdravnikov, medicinskih sester in obiskovalcev. Zadnjih 13 let na vprašanje, koliko je stara, sploh ni več odgovarjala. Vedno je rekla le: »Še 13 let pa bo 100.« Ko ji kdo zaželi lahko noč in »lepo spite« zna v šali odgovoriti: »Ja, če boš kej dobrga meu, pa spij.« Njen humor ni nikoli oster ali zbadljiv. Je življenjski. Je način, kako mehčati težo sveta.

Ko se je mož odločil, da kupi puško, je bila odločno proti. Rekel ji je: »Prej bo Sava nazaj tekla, kot pa bom jaz puško stran dal.« Ona pa mu je mirno odgovorila, da bo molila, da si premisli. In čez leta je prišel dan, ko je rekel: »Puško bom prodal.« Ona pa ni rekla nič. Le dobro se ji je zdelo. Neko nedeljo pa mu je na poti k maši le z nasmehom rekla: »Ti Francl, ampak Sava pa še ne teče nazaj …« On pa: »Mici, molč – ti si vsega zmožna.«

Takšna je bila Marija – tiha, sočutna, vztrajna, vedra in vedno tudi malo hudomušna.

Posebno mesto v njenem življenju so imele rože. Najraje je imela vrtnice, nageljne, hortenzije, gladiole in potonike. Okoli hiše je ustvarila pravo cvetočo oazo. Rože niso bile le okras – z njimi je imela poseben odnos. Rada je rekla, da se z rožami pogovarja. In prav zato tako lepo uspevajo. Če kakšna ni cvetela, ji je v šali zagrozila: »Bom te stran vrgla.« In roža je, kot pravi sama, kmalu spet zacvetela. Rože pa ni vzgajala le zase. Z njimi je krasila oltarje brestaniških cerkva, skrbela za grobove in s tem ohranjala spomin na »rajnke«. Še v pozni starosti si jo lahko pogosto srečal na pokopališču.

Vedno je rada pogostila brestaniške pevce, gostila duhovnike in odprla vrata svojega doma vsakomur, ki je potrkal. Dokler so ji oči dopuščale, je z veseljem brala. Danes knjige pogreša, a še vedno rada posluša radio in spremlja sveto mašo po televiziji.

Svoj 100. rojstni dan je praznovala v krogu družine. Na domu v Šutni so jo obiskali tudi župan Mestne občine Krško, g. Janez Kerin, predsednik Krajevne skupnosti Brestanica, g. Vlado Bezjak, domači župnik g. Tomaž Šojč ter predstavnice Društva upokojencev Brestanica, katerega članica je že 53 let, Rdečega križa in Kulturnega društva. Ganil jo je tudi obisk brestaniških pevcev, ki so ji slovesno zapeli ob jubileju.

Prišli so mnogi, ki so želeli izraziti hvaležnost za njena dobra dela. Marija je bila vedno pripravljena pomagati – v težkih in lepih trenutkih. Vsakomur je znala ponuditi besedo, ki je bila hkrati preprosta in globoka. Tudi župan je poudaril, kako redko je srečati človeka, ki pri 100 letih ohranja tako jasen spomin in vedrino.

Marija pa v svojem slogu ni pozabila na staro obljubo. Ob njenem 90. rojstnem dnevu ji je bilo rečeno, da bo ob stotici kosilo častila krajevna skupnost. Takrat je brez zadržkov rekla: »No, to pa lepo prosim!« In tokrat je bila obljuba, na veselje vseh, izpolnjena. Danes je Marija najstarejša "Rajhenburčanka" in 4. po vrsti, ki je to častitiljivo starost dočakala.

Morda skrivnost njenega dolgega življenja ni v posebni prehrani ali načinu življenja. Sama pravi: »Vse je v Božjih rokah. Človek obrača, Bog obrne.« A če pogledamo od blizu, vidimo nekaj več: vero, ki ni omajala, srce, ki ni otrdelo, in smeh, ki kljub vsem preizkušnjam nikoli ni utihnil.

Marija Lekše – naša Mici – ni le dočakala sto let. Sto let je nosila svet – in ga kljub vsemu znala olajšati z nasmehom.

S. L.