Terezija Gramec pri skoraj 96 še vedno ustvarja

Terezija Gramec iz Gornjega Lenarta bo letos dopolnila že častitljivih 96 let. Leta so se zvrstila, življenje je teklo svojo pot, toda njen spomin še vedno sega daleč nazaj. V njem so ostali dnevi mladosti, delo v nekdanji opekarni Treppo v Brežicah, čas izseljeništva v Nemčiji in številni drobni dogodki, ki so se skozi desetletja zapisovali v njeno življenje. Na njeno delo me je s ponosom opozorila njena hčerka Ruth Gramec.

Posebno mesto v njenih spominih ima delo v opekarni. Delala je na proizvodni liniji malega votlaka. Surovo opeko so ženske nakladale na voziček in jo odvažale v peč. Tudi strešna opeka, ki je slovela po svoji kakovosti in še danes pokriva marsikatero starejšo hišo v okolici, je morala najprej skozi njihove roke. Najprej se je sušila na zraku, nato pa so jo odpeljali v peč, kjer je dobila svojo končno trdnost.

Delo je bilo težko, a življenje med delavci je znalo biti tudi preprosto in veselo. Včasih so si pripravili prav posebno malico. Krompir so navezali na žico in ga obesili v odprtino, skozi katero so kurjači v peč metali premogov drobir. Tam se je lepo zapekel in iz navadnega krompirja je nastala okusna malica.
 
Na »ciglani« je delalo veliko ljudi, med njimi tudi Srbi in drugi priseljeni delavci. Sprva so domačini malico večinoma nosili od doma, pozneje pa so imeli tudi svojo kuhinjo. Tudi Terezija je včasih poprijela za kuhalnico in nadomeščala kuharico, kadar je ni bilo.

Delali so od šestih zjutraj do dveh popoldne, večinoma v eni izmeni. Ko so sezonsko prišli tudi delavci iz Srbije, pa se je delovni dan podaljšal in so delali tudi popoldne.

Doma je bilo prav tako vedno dovolj dela. Imeli so veliko koruze, med koruznimi stebli pa je rasel fižol, ki se je vzpenjal po koruznici. Eden od Srbov, ki je sicer vozil opeko v peč, je Tereziji včasih, ko je napolnil peč, priskočil na pomoč in jo zamenjal pri delu. Tako je lahko odšla domov in trgala fižol.

Posebej zanimiv je njen spomin na hišo, v kateri danes živijo. Pravi, da je vso opeko zanjo pravzaprav sama odslužila. Direktor ji je odobril kredit, in ko je prejela plačo, jo je odnesla v pisarno. Posebnih papirjev ni bilo. Kadar je imela doma delavce pri hiši, ki jih je bilo treba plačati, ni plačala ničesar, potem pa je spet nadaljevala z odplačevanjem, vse dokler ni bil kredit poplačan.

Danes je gospa Terezija že kar lep čas v pokoju. Hčerka jo vozi vsak dan ali po potrebi v dnevno varstvo v okviru Doma upokojencev Krško in pravi, da ji je tam prav lepo. Tja, kjer ima družbo svojih vrstnikov, gre zelo rada, rada pa gre tudi domov.

Že v mladih letih je čutila željo po umetniškem ustvarjanju. Takrat za to ni bilo veliko časa. Življenje je zahtevalo svoje – delo, kmetijo, družino in vsakodnevne skrbi. Danes pa je čas njen. In kar je morda dolga leta tiho čakalo nekje v njej, lahko zdaj prelije na papir.

Z različnimi barvicami neutrudno riše in riše. Barvne konice plešejo po belih listih in izpod njenih rok nastajajo krogi, kvadratki, zvezdice, oči, verižice, rožice in najrazličnejše figurice. Vsaka risba je skrbno zapolnjena in pobarvana, kakor ji narekuje njen notranji občutek. Ničesar ne meri in ničesar ne išče po pravilih. Samo riše.

Vsak dan lahko nastane nova risba, včasih dve ali celo več. In vsaka je drugačna. Vsaka pripoveduje svojo majhno zgodbo, čeprav je morda ne zna nihče razložiti. V njih je nekaj otroške igrivosti, nekaj spominov in predvsem veliko njenega notranjega sveta.

S svojimi risbami razveseljuje otroke in vnuke. Ti jih z občudovanjem pogledajo in se vedno znova veselijo, kaj bo naslednjič ustvarila njihova babica.

Pri šestindevetdesetih letih tako še vedno ustvarja. Življenje ji je prineslo delo, skrbi, odrekanja in dolga leta, toda danes njene roke držijo barvice. In barvice rišejo.

In ko človek pogleda njene risbe, se zdi, kot da čas za trenutek obstane. Za njim ostane devetdeset in šest let življenja, pred njim pa bel list papirja, na katerem bo Terezija morda že jutri narisala novo zgodbo.

Branko Brečko