Toni Sotošek, harmonikar in učitelj harmonike: Dobra glasba vedno najde pot do poslušalcev

Krčan Toni Sotošek, po rodu sicer Koprivničan, je vsaj v našem okolju sinonim za 'frajtonar'co'. Že v otroštvu je zaslovel kot 'fant s klobukom in harmoniko', nato pa postal uspešen učitelj tega priljubljenega glasbila in pisec glasbe. Praznuje že 35 let poučevanja, kar bo obeležil tudi s skorajšnjim Antonovim koncertom v dvorani krške srednje šole.

Ste eden najbolj znanih učiteljev harmonike ne le v posavskem, ampak širšem okolju, pri tem pa je zanimivo, da ste sami pravzaprav popoln samouk …

Ko sem bil še otrok, ni bilo učiteljev harmonike oz. tovrstne ponudbe, tako da sem se sam boril, kar še vedno počnem. Prvo harmoniko mi je kupil stric Blaž, ki mi je tudi kasneje poleg staršev zelo pomagal na moji glasbeni poti, in tako so se začele ure in ure iskanja 'ta pravih' gumbov. Sicer pa sem učitelj harmonike postal po spletu okoliščin. Ko sem opravljal pripravništvo v krški tovarni celuloze in papirja, sem spoznal, da tam ni neke prihodnosti. V času osamosvojitve sem bil nekaj mesecev v policiji, potem pa sem si registriral s. p., v kar me je malo 'porinil' moj prijatelj Franci Arh, ki je poklical takratnega artiškega ravnatelja Miho Halerja, ta pa me je takoj podprl, prav tako nekdanji ravnatelj krške glasbene šole Drago Gradišek. Tako sem začel na nekaj šolah poučevati harmoniko in to zdaj počnem že 35 let. Ta posel je vedno povezan z nekimi izzivi, ljudje imajo razne želje, kot mentor pa moraš biti vedno zelo odprt, da jih zadovoljiš. To mi ves čas predstavlja gonilo in tukaj ni nikoli konca.

Koliko mladih ste v tem obdobju naučili igranja harmonike, najbrž so med njimi tudi takšni, ki so postali uspešni glasbeniki …

Doslej sem imel okoli 1200 učencev, pri čemer moram poudariti, da je to individualen pouk, tukaj ni skupinskih ur, vsak učenec je poglavje zase in vsakemu se moraš prilagoditi glede na sposobnosti in karakter, tako da je to kar zanimivo. Res je, med njimi je kar nekaj uspešnih glasbenikov, ampak ne bi nikogar izpostavljal, ker jih tudi na Antonovem koncertu ne bom, saj jih je veliko, kar si štejem v čast, in ne želim komu narediti krivice. Poučevanje jemljem kot odgovornost, da učenci oz. njihovi starši ne plačujejo ur zaman, ampak da od tega dejansko nekaj nastane.

Že 20 let harmoniko učite tudi v Glasbeni šoli Novo mesto. Sicer pa je bilo potrebnega kar nekaj časa, da si je harmonika izborila 'domovinsko pravico' v glasbenih šolah, kajne?

Res je, to ni od nekdaj. Zelo dobro se poznam z Janezom Perom, vodjo Alpskega kvinteta, ki mi je enkrat rekel: 'Zdaj pa smo dosegli, da gre tudi harmonika v učni program.' Prav je, da je tudi ta inštrument v glasbenih šolah, konec koncev so bile citre in tamburica že pred tem. Če se ozremo na sosednjo Hrvaško, dajejo zelo velik poudarek narodni glasbi, tudi na radiu in televiziji, pri nas pa tega ponosa manjka, tudi na nacionalni televiziji, ki jo plačujemo, je premalo posluha za to glasbo, zdaj se denimo ukinja še oddaja Japajade šov.

Iz Posavja so izšli številni uspešni narodnozabavni glasbeniki, ne le harmonikarji, ali koga med njimi še posebej cenite?

Prvi, ki je izšel iz našega okolja in je pustil svetovni pečat, je zagotovo klarinetist Albin Rudan iz Velikega Trna, ki smo mu s prijatelji tudi posvetili skladbo. Sicer pa je pri nas kar 'leglo' dobrih glasbenikov v različnih zasedbah in orkestrih. Sicer pa so pri nas na področju narodnozabavne glasbe 'orali ledino' Ansambel Hervol, Dobri prijatelji, na nek način tudi Frenk in Nuša Derenda, Brodniki, v sevniškem koncu Ansambel Franca Ocvirka … Tukaj bi še izpostavil mojega žal pokojnega prijatelja, citrarja Mirana Kozoleta, ki je bil 'pojem' in 'špica' tega glasbila, kot smo ga tudi klicali.

Slovenija v zadnjih letih doživlja nekakšno renesanso narodnozabavne glasbe, posluša jo veliko mladih, vendar je današnja glasba drugačna, kot so jo igrali Avseniki, Slaki, Štirje kovači itd., v njej je tudi veliko elementov popa in drugih zvrsti, je precej 'turbo', tudi besedila ne govorijo zgolj o domovini, zemlji, ljubezni, ampak so pogosto opolzka … Kako gledate na to?

Mislim, da je to trenuten trend, za katerega ne vem, če se bo obdržal. Mene sicer moti izraz 'narodnozabavna glasba na star način', ampak točno se ve, kakšna so pravila, kakšna naj bi narodnozabavna glasba bila. Mislim, da je ta glasba, kot so jo igrali Avsenik, Mihelič, Slak, Štirje kovači, Alpski kvintet, obstala ravno zaradi tega, ker je bila logična, ker je imela lepa besedila in sporočilo. Trenutna glasba pa je odraz hitrega časa in tempa, nervoze … Mislim, da se še vedno dá narediti dobro glasbo z nekimi elementi svežine, ki pa mora imeti neke meje in biti znotraj dobrega okusa. Po mojem mnenju je v tej smeri še precej rezerve. Drugače pa dobra glasba obstane, za tale 'mladi val' pa bomo še videli, saj so hiti velikokrat lansirani s strani medijev in so bolj muhe enodnevnice, čez nekaj mesecev pa zanj nihče več ne vpraša, kakšen star Slakov komad pa vedno najde prostor.

Sodelujete s številnimi glasbenimi zasedbami, tudi izven narodnozabavne glasbe, denimo z Big Bandom Krško, simfoničnim orkestrom … Kako pomembno je za vas to povezovanje glasbenih žanrov?

Ravno na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti smo s krškim simfoničnim orkestrom premierno izvedli skladbo Moje Posavje, ki sem jo napisal kot zaveden Posavec in rezervist v času osamosvojitve. Lepo se mi zdi, da se kot avtor pokažem tudi v tej luči. Z Big Bandom sodelujem tudi zato, ker v njem igrajo moji otroci, letos bo že drugič nastopil na Antonovem koncertu, ker hočem, da ljudje, ki poslušajo narodnozabavno glasbo, spoznajo in doživijo še kaj drugega, kar pa je zanje še vedno poslušljivo. Dobra glasba vedno najde pot do poslušalcev.

V sklopu moje 35-letnice je nastalo še nekaj novih skladb. Zelo sem počaščen, da smo z Ansamblom Jarica, v katerem igra moj prvi učenec Roman Strlekar, posneli videospot za skladbo Tu je harmonika doma, v katerem se nam je pridružil tudi legendarni Andrej Bergant. Za Mamo Manko sem napisal skladbo Ta frajton, za katero bo prav tako izšel videospot, s Prifarskimi muzikanti pa smo posneli komad Spomin na Toplarja, ki smo ga že predstavili na nacionalki.

Znani ste tudi kot organizator veliki glasbenih prireditev (Antonov, Jožefov koncert …). Opažate, da si ljudje želijo več takšnih dogodkov, saj jih v našem okolju ni ravno veliko?

Ljudje to res pogrešajo, po drugi strani pa tak dogodek zahteva kar precej dela in logistike, konec koncev tudi stroškov. Ampak vedno mi je všeč, če mi ljudje potem povedo, da jim je bilo všeč in da so se dobro imeli, to me zelo žene naprej. Zakaj ne bi ljudje, če imajo to radi, nekam šli in tam uživali? Je pa tudi res, da ljudi s tem na nek način razvadiš in je kar težko oblikovati program, ki bo prinesel nekaj novega, ampak se trudimo v tej smeri.

Imate veliko družino, pet otrok, ki gredo po vaših glasbenih stopinjah, bodo vsi živeli od glasbe?

Vsi štirje fantje so povsem v glasbi, pozavnist Toni in klarinetist Matic sta že magistrirala in sta že zaposlena, Miha je v 1. letniku akademije za glasbo na trobenti, Jaka pa v 2. letniku konservatorija za glasbo in balet v Mariboru na pozavni. Naša najmlajša, Eva, ki sicer zelo lepo igra violino in je tudi članica simfoničnega orkestra, ni šla na poklicno glasbeno pot, pač pa je v 1. letniku biotehniške gimnazije v Novem mestu. Zelo spretno smo jo vključili tudi v družinsko zasedbo, kamor violina zelo paše. Razmišljam, da bi to zgodbo malo bolj organizirano peljali dalje in morda začeli več igrati skupaj. Zagotovo imamo potencial, kot ga nima nobena družina daleč naokoli, tega sem zelo vesel. Žena Darja je 'teta iz ozadja', ki skrbi, da smo na nastopih lepo urejeni, pa tudi lačni nismo radi, za kar poskrbi ona.

Še kakšna želja za konec …

Jaz si želim predvsem, da bi bili vsi zdravi, kar želim tudi bralcem vašega časopisa, ki ga redno berem tudi jaz. Drugače pa imam kup idej, a nerad preveč obljubljam in raje kaj naredim. Upam, da bo o družini Sotošek še veliko slišati.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje