V deželi čarobnega - pogovor s čarodejem Vladimirjem Mikekom - Wladimirjem

V letu 2026 mineva 35 let, odkar je Vladimir Mikek –  Wladimir na svetovnem kongresu FISM (The International Federation of Magic Societies) 1991 v Lozani v Švici osvojil 3. mesto v kategoriji »manipulacije« ter postal prvi in do danes edini Slovenec s tovrstno nagrado sploh.

Danes je 70-letni Mariborčan poznan po vsej Sloveniji, Evropi in svetu ter predvsem zelo priznan čarodej, mentor, organizator, predavatelj in inovator v tovrstnih krogih. Povezan je tudi z amaterskimi in ljubiteljskimi čarodeji iz Posavja, kot so npr. Branko Kavšek iz Radeč, Niko Fric iz Sevnice in Renato Zorko iz Sel pri Dobovi, ki je tudi avtor spodnjega pogovora. 
 
Pri 16 letih ste se pričeli amatersko ukvarjati s triki oz. čarodejstvom, imeli pa ste tudi svojega mentorja? Kako se je pravzaprav začelo?

Takrat je bil to (danes že pokojni) Franc Zupan, ustanovitelj Čarobnega kroga v Mariboru, kasneje pa Miran Čanak, znan kot Mirani, poznan širši javnosti predvsem po svojih originalnih vložkih v oddaji Radovedni Taček, sicer pa eden najboljših čarobnih umetnikov v takratni Jugoslaviji.
 
Kako daleč nazaj sega začetek vaše profesionalne kariere?

Poklicno sem pričel z nastopanjem leta 1985 (pri svojih 29 letih). V začetku sem nastopal največ po diskotekah v Nemčiji, Avstriji in Švici, nato nekaj v kabaretih in manjših gledališčih. A to delo zame ni bilo navdušujoče, saj v glavnem ni bilo tam publike, ki bi bila zame optimalna (razen v gledališčih). A skozi ta težji del kariere sem tudi prišel do izkušenj, ki so mi kasneje pomagale ob kreaciji vrhunskih točk, ki jih tudi sam rad še dandanes pogledam …

V tem času ste se kalili in spoznali kar nekaj osebnosti v »čarobnem svetu« …, kajne? Kdo se vam je takrat najbolj vtisnil v spomin?

Takrat je bil v Sloveniji Zlatko Kopič, znan kot Orelius pa še Parma, Paradiso … A ko sem spoznal Mirana Čanaka, sem začel gledati na to področje precej drugače in ob zanimivem dogodku spremenil korenito svojo življenjsko pot in prepričanje.

V neki gostilni mi je ob demonstraciji nekega trika omalovaževalno dejal eden on prisotnih: "Ja, pa kaj? To ni nobena umetnost!" Uporabil je sicer mnogo bolj sočno besedišče … In takrat sem se pri sebi nekako zaobljubil, da bom nekoč dokazal, da to JE UMETNOST … In mislim, da mi je nekako za silo uspelo. Če ne drugim, sem vsaj sebi to dokazal … 
 
Bili ste eden prvih pobudnikov, da se beseda »čaranje-čarobnik« nadomesti ali spremeni v  »čarodejstvo-čarodej« in kasneje le-to  v »čarobno umetnost«. Čarodeji ste tako »čarobni umetniki« …

Da, uporabljam celo skrajšan izraz "čarobniki". Najbolj sem se za to zavzemal, ker sam nisem nastopal za majhne otroke. Za njih si lahko čarodej ali čarovnik, saj še verjamejo v čaranje. Ker pa je moja specialnost v glavnem nastopanje za odrasle ali mladino nad 6 let, se mi zdi bolj primeren izraz "čarobnik", saj pove, da gre za umetnika, ki uprizarja iluzije na odru in gledalci vedo, da to niso neke nadnaravne stvari. Kajti, ob resnično dobri čarobniški predstavi občinstvo ne hrepeni po razlagi skritih mehanizmov, ne žene ga želja, da bi dvignilo tančico in razkrilo skrivnostne niti, ki stojijo za čudežem.

Nasprotno – čar je prav v tem, da ostane nedotaknjen, kot skrivnosten biser, ki zasije le v tistem trenutku. Lepota magije se rodi iz občutka očaranosti, iz otroškega začudenja, ki se prebudi v srcu gledalca, ko se zave, da je doživel nekaj nemogočega – in vendar resničnega. Ko je iluzija popolna, je resnica nepomembna. Ostane le čudenje, veselje in tiha hvaležnost, da se je za hip odprlo okno v svet nemogočega.
 
Bili ste član Društva artistov Slovenije?

In Čarobnega kroga Maribor, sam pa sem ustanovil Magic Studio Maribor, ki je kot klub deloval polnih 25 let, danes pa sem član Društva čarobnih umetnikov Slovenije …
 
Društvo artistov Slovenije je bilo v letih 80-90 organizator kongresa »Magija«  v Cankarjevem domu v Ljubljani, sami pa ste vrsto let zbrali evropske čarodeje na kongresu imenovanem MAGIBOR … zadnja leta pa se srečujete na Bledu, kajne?

Da, MaGibor v Mariboru je bil eden najbolje obiskanih čarobniških kongresov pri nas, organiziral in vodil sem ga 25 let. Tu so nastopali najvidnejši svetovni mojstri čarobne umetnosti. Kako priznan je bil MaGibor tudi zunaj naših meja, potrjuje reportaža o njem v avstrijski reviji Aladin. V njej so natisnili zahvalo in pohvalo organizatorjem MaGibora in to v SLOVENŠČINI!
 
Kakšen je pravzaprav osnovni namen takšnih druženj čarobnih umetnikov?

Moj namen MaGibora je bil, da se slovenski čarobni umetniki izpopolnjujejo, učijo od velikih mojstrov, da se v Sloveniji dvigne splošni nivo, ki je bil pred MaGiborom na nekoliko nižjem nivoju. Moja filozofija je bila: "zaman si eden najboljših na svetu, če si osamljen… A če bodo vsi čarobni umetniki okoli tebe na visokem nivoju, potem bo umetnost sama mnogo bolj privlačna in bo posla (nastopov) mnogo več.
 
Če se vrneva nekako na začetek, čarobna umetnost pozna več kategorij, ne samo t.i. »manipulacije«, za katere ste prejeli nagrado na FISM?

Ja, kategorij je več, a to lahko zanima strokovnjaka, ki je član žirije, ki ocenjuje tekmovalca. Te kategorije so: manipulacije, splošna magija, iluzije, komična magija, mentalizem, mikromagija ter kartomagija … 
 
Na kongresih potekajo tudi tekmovanja v teh kategorijah. Kaj se pravzaprav ocenjuje in kdo zaseda mesta sodnikov?

Člani žirije so navadno renomirani čarobni umetniki, ki poznajo stroko in zato lahko ocenijo tekmovalca. Ocenjuje se smisel točke, izvedba, koreografija, tehnika, prezentacija, originalnost.
 
In katera od teh kategorij ima za vas največjo težo, ali je pač primerjanje neumestno?

Bolj neumestno, saj te kategorije niso za splošno občinstvo, temveč le za strokovnjake. Je pa med čarobnimi umetniki prepričanje, da so manipulacije kraljica magije.
 
Danes se zdi, da čarobni umetniki niste preveč popularni … Spomnimo se recimo samo Mirana Čanaka in njegovih nastopov za otroške oddaje na RTV Slovenija, pa vaših magičnih vragolij na oddaji »Poglej in zadeni oz. Planet In« …

Ne bi se strinjal s tem, vendar pa v Sloveniji trenutno ni na nobeni TV kakšne oddaje, ki bi lahko to vključevala, ali pa so mlajši uredniki, ki še ne poznajo te scene. In morda zato tak vtis? Sam mnogo nastopam v tujini, kjer je seveda show business bolj razširjen, zato je tam tudi več možnosti za naše udejstvovanje.
 
Glede na zelo hiter napredek čarobne umetnosti  v svetu, kam po vašem mnenju sodijo slovenski čarobni umetniki danes?

Sodijo vsekakor v zgornjo polovico, a ne smemo pozabiti, da v tako majhni deželi ni dovolj možnosti za ustvarjanje nekih megalomanskih projektov, saj ni materialnega ozadja, ki bi to omogočilo. Če ustvarjaš v deželi, kjer z lahkoto najdeš 1000 gledalcev, od katerih bo vsak z veseljem plačal 500 EUR za vstopnico, je seveda lažje …
 
Omenili smo že, da ste tudi inovator in »lastnik« kar nekaj novih trikov in njihovih izvedb. Lahko poveste kaj več o tem?

Sam sem kreiral mnogo trikov, saj sem bil dolga leta tudi prodajalec teh čarobnih pripomočkov, glavna dejavnost pa so mi  bila predavanja (vodenje seminarjev) na večjih mednarodnih kongresih čarobnih umetnikov, v glavnem v tujini. Zagotovo v vseh evropskih državah, pa tudi na Kitajskem, v Južni Koreji, na Japonskem in v Ameriki…
 
Koliko čarodejev je danes v Sloveniji, tako amaterskih kot profesionalnih? So t.i. zlati časi čarodejev minili?

V Sloveniji je po mojih ocenah kakšnih 250 čarobnih umetnikov, od tega morda 20 poklicnih, ostali pa so bolj ljubiteljski…
Časi čarodejev ne bodo nikoli minili, saj se je treba zavedati, da ljudje želijo take stvari videti in to v živo. Eno je namreč, neki čarobni program videti na ekranu, popolnoma drugo pa, doživeti ga v dvorani, kjer se skupaj s teboj smeji in uživa 300 ljudi… Vzdušje je neprimerljivo. Seveda pa se morajo tudi čarobni umetniki zavedati (morda najvažnejše) resnice: Čarovniški trik ni umetnost! Umetnost je občinstvo s tem trikom navdušiti, očarati, nasmejati, zabavati, pričarati trenutke, ko pozabijo vse tegobe in uživajo v pravljični predstavitvi.
 
Ste kot živa enciklopedija in poznavalec čarovniškega znanja. Je že napočil čas, da spišete zgodovino slovenske čarobne umetnosti? Kako daleč pravzaprav sega zgodovina slovenskega čarodejstva?

Morda … ko bo, pa bo …Mogoče ideja na poznejša leta v penziji. Realizacija bi zahtevala kar nekaj kronologije in natančnosti, da ne bi prihajalo do sivih con.
 
Ob vsem tem pa imate tudi zanimiv konjiček - biljard, kjer tudi niste od muh … čaranje kaj pomaga?

Neki šport moraš gojiti, rad kolesarim, a pozimi je to manj prikladno. Biljard pa rad igram in daleč od tega, da to ne bi bil naporen šport! Ni namreč nikakor naporno samo igranje (razen mentalnega napora), temveč in predvsem treningi. Le ti pa znajo biti izredno naporni in seveda dolgotrajni…
 
RenZor, foto: arhiv V. M.