Vera Jurečič v 99. letu o življenju na Bregah pri Krškem in o internaciji
Objavljeno:
Sreda, 10.07.2024 Rubrika:
PANORAMA Bralci pišejo
Vera Jurečič
Vera Jurečič, roj. Škrabec, z Breg pri Krškem je
v 99. letu živa priča generacije, ki jo je v mladosti močno zaznamovala 2. svetovna vojna. Z bistrim spominom, smislom za pripovedovanje in nalezljivo vedrino nas popelje v obdobje, ko je bilo preživetje krškopoljskih ljudi na veliki preizkušnji.
Škrabčev rod izvira iz bližnje Velike vasi. Predniki so v drugi polovici 19. stoletja na Bregah kupili staro Videničevo »firkeljc« kmetijo, s slabimi tremi hektarji orne zemlje. Leta 1924 sta jo v isti velikosti nasledila Franc in Ivanka Škrabec (dekl. Škofljanec). Leto pozneje se je rodila Vera, sledili so ji Elka, Ivanka, Sonja, Franci in Marica.
Vera je kot prvorojenka še mladoletna opravljala različna, tudi poslovna pota. Doma so imeli gostilno in najtežje je bilo, pravi, kadar je šla sama s konji v Gorjance po vino in jo je nekoč ujela noč. Pomagala je tudi pri krstih.
»Ker je bil oče vaški mož, so se ljudje v stiski obračali nanj. Tako sta bila starša krstna botra številnim otrokom s Krškega polja. Mama so vsakemu spekli krstno pogačo. Zgodilo se je, da nam je babica kar v mesarskem cekru s poroda pripeljala slabotno dojenčico za nujni krst. Oče je hitro zapregel konja, mama jo je preoblekla, jaz pa sem jo pestovala. Po krstu sem jo, skupaj s pogačo, odnesla staršema domov, a je kmalu umrla.«
Škrabčeva družina v lagru v Riesi. Zadaj od leve: Vera, Sonja, Ivanka in Elka. V ospredju starša z Marico v naročju ter Francijem desno.
V predvojnem času se spominja obiskov profesorja dr. Mihajla Rostoharja, ki se je s Češke vračal na rodne Brege in je obiskoval njihovega očeta.
»Pri nas si je na štirni vsakič najprej umil roke in spil malo vode. Za mizo sta, še v starem brižanskem dialektu, govorila dolgo v noč. Za delo v vinogradu in ko si je tik pred vojno urejal dom na Goleku, je najraje najemal Brižan(k)e in jih vedno tudi pogostil. Brižanka pa je bila tudi mama našega nekdanjega predsednika dr. Danila Türka, Pavlovičeva Marija, sošolka naše Elke.«
Pričetek vojne takrat 16-letna Vera opisuje takole:
»Ponoči smo na cesti videli kolone vojakov razpadajoče kraljeve jugoslovanske vojske. Rezervisti so si pri nas uredili vojaško kuhinjo in spali v naši veliki sobi, mi, otroci, pa med njihovimi puškami v malem koncu. Ob nemškem napadu na letališče Cerklje (6. 4. 1941) so bili starši pri prvi maši. Zgrabila sem našo 16 dni staro Marico in stekla v klet. Otroci smo bili prestrašeni, mama so nas potolažili s posebno 'župco'; vojska je pri nas pustila vrečko pšeničnega zdroba. Zakuhali so ga v prekajeno juho. Okusna jed nas je pomirila in za trenutek smo verjeli, da bo še vse dobro. Za tem so kraljevi piloti preostala letala iz Cerkelj prestavili k nam na Brege, na staro letališče v Remenu. Vseh šest pilotov, Zagrebčanov, je spalo pri nas. Na naši peči so sušili svojo opremo.
Ko so Nemci novembra prišli po nas, so razbijali po vratih in kričali: »Los, los, schnell, los!« Mama je ravnokar dala v peč obaro in smo se spravljali k ruženju koruze. Nemški vojak nam je prtljago zbrcal na cesto, malemu Franciju pa je iz rok strgal igračko in jo vrgel na kup! Med čakanjem na transport v zbirnem centru na gradu Rajhenburg v Brestanici smo se Brižani skrivaj organizirali in sedem nas je v snegu še zadnjič pohitelo na Brege. Tekla sem v našo hišo, a so v njej že bili tuji ljudje, ki so skrbeli za zapuščeno živino do prihoda Kočevarjev. Na klopci pri peči sem se zjokala. Šinčeva teta je naročila, da fantje za na pot zakoljejo njenega prašiča v hlevu. Po hišah smo zakurili peči, meso spekli in zalili v mast. Naslednje jutro nam je škaf z mesom in še 100 litrov vina, ob uri našega odhoda, na postajo v Brestanici pripeljal moj bodoči mož, tudi Brižan, Tone Jurečič, njihovi družini so zaradi bolne matere devetih otrok odhod preložili na februar 1942. Sod vina se je kasneje na poti zgoraj razsušil …
Izgnali so nas na Saško, najprej v Rieso pri Labi, nato v Lichtenberg, v lager št. 16 – Zum Lehstück. Tu smo otroci najprej protestirali, ker so nam vzeli starega Ravšlja, ki je živel pri nas in ni imel nikogar, pa nam ga je moral lagerführer vrniti, ker smo ga pogrešali! Dekleta v lagru smo bila vključena v Arbeitsamt, kar pomeni, da so nas prihajali ogledovat in izbirat za delo. Imela sem srečo, med desetimi me je izbrala mehanikova hči, kjer so me dobro sprejeli.
Kasneje v Lichtenbergu so očeta in strica Lojza dali delati v rudnik svinca v Freibergu, 13-letno Elko v tovarno vrvic za vojaška padala v Muldi, 12-letno Ivanko na kmetijo Lüpfertovih za varuško (z njimi in Beckovimi iz Chemnitza ima Ivanka še danes stike, op. J. R.), mamo za pomočnico v lager, mene pa v evangeličanski farovž k Hessovim za varuško, vse tri v Lichtenberg. Pazila sem njihova otroka in jim vsak dan brala Grimmove pravljice, pa sta me popravljala, ker še nisem znala nemško. Gospa Hess, letnik mojih staršev, mi je iz svoje poročne bale za novo leto 1943 dala brisačo in kuhinjske serviete z izvezenimi dekliškimi inicialkami »MR« (Maria Reisp), rekoč, da mi bo prišlo prav, ko se bom ženila. In res, še danes jih uporabljam, so kot nove, čeprav že čez 100 let stare. Z Berlinčanko Brunhildo sva se spoprijateljili po bombardiranju Dresdna, ko se je zatekla k nam v Lichtenberg. Enkrat me je obiskala še v Sloveniji.
Ob koncu vojne se je dogajalo marsikaj. Letalci so na cesti mimo nas že redno mitraljirali nemške transporte. Padalo je tudi po naši strehi. Našemu stricu Lojzu pa je v lagru vedno primanjkovalo tobaka. Stikajoč za tobakom po razbitinah ob cesti je s sabo vedno jemal našega malega Francija. Nekoč sta se uštela. Pilot se je odločil, da bo tarčo »popravil« in je poleg njiju z rafalom prerešetal še tovornjak z vrečami moke. Bežala sta preko polja, pilot pa je obračal in jima z rafali kuril za petami. Bela kot mlinarja in brez tobaka sta se vrnila v lager. Mi smo takrat menili, da se ju je pilot usmilil samo zato, ker je poleg strica Lojza videl našega malega Francija.
Ravno takrat, ko se je pred Rusi premikala več kilometrov dolga kolona nemške vojske, je naša Ivanka po Lichtenbergu s kolesom iskala ubeglega Lüpfertovega psa. Nek vojak jo je prosil za kolo, da bi šel pogledati na čelo kolone. Ivanki z najdenim psom ni preostalo drugega, kot da se je pridružila koloni in z njo korakala, dokler ju ni tisti vojak s kolesom zopet našel in ji vrnil kolo. Domači smo bili povsem iz sebe!
Konec vojne je vsakdo preživljal v negotovosti in po svoje. Ko so se bližali Rusi, je Hessova svakinja predlagala, da bi jim na vrata poslali kar mene! Zadnje dni vojne sem zato preživela v 6 km oddaljenem Brand-Erbisdorfu, v lagru št. 15 – Mönchenfrei, kjer sem v kuhinji pomagala Lekšetovi mami s Senuš. Tu so v gozdu za lagrom potekali boji in po tleh je bilo vse polno mrtvih vojakov.
Iz Freiberga smo sredi junija, med prvimi prispeli na Brege. V naši hiši smo našli obubožan in sestradan starejši par Kočevarjev in njuno hčer. Pri nas so imeli med vojno trgovino. Oče je vprašal, če nam lahko kaj skuhajo. Povedali so, da so vse vojske, ki so se zadnji mesec umikale čez Brege, pobrale vse, kar se je dalo. Njuni sinovi pa so se že umaknili z vojsko. Do njihovega odhoda smo spali v naši svinjski kuhinji in za oboje kuhali krompir, ki smo ga prinesli iz Nemčije. Čez pol leta je prišlo pismo iz Amerike. Njihov sin se nam je zahvalil za našo skrb in dobroto, da so vsi srečno prispeli.«
Za Škrabčeve se je vojna končala relativno srečno. Mali Franci je kasneje postal kmetijski inšpektor, Elka direktorica banke v Sevnici, Ivanka je delala v Nemčiji in Švici, naposled v ljubljanski Astri, Sonja v knjigoveznici, Marica v frizerskem salonu na Štefanovi v Ljubljani. Vera si je s Tonetom ustvarila družino (hči Verica in Rafko) v Trbovljah, od koder sta se po upokojitvi leta 1983 vrnila na Brege, kjer sta nadaljevala s kmetovanjem.
Vero danes najpogosteje najdemo v vrtu s srpom v roki. Mokra pomlad je namreč pognala zeli v nebo. Letos, pravi, je povezala samo štiri vrste v vinogradu. Nam se zdi veliko. Za praznike speče takšno orehovo potico kot njena mati pred sto leti, za pusta pa zvito samelco – staro brižansko jed. Pozimi pripoveduje o dogodkih in ljudeh, ki bi danes bili stari več kot poldrugo stoletje. Kakšen privilegij!
Zdi se, da vse manj živih prič grozot druge svetovne vojne in ponoven izbruh vojne na evropskih tleh, časovno sovpadata. Zato je Verina zgodba danes toliko bolj pomembna.
Jernej Rihter
Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.