Vera Jurečič – živa priča zgodovine in duša vasi
Objavljeno:
Četrtek, 23.10.2025 Rubrika:
PANORAMA Redakcija

Na prizorišče sta 'nič hudega slutečo' jubilantko Vero Jurečič pripeljala poveljnik in predsednik PGD Brege, Matjaž Račič in Franc Žibert.
Na Bregah je 22. oktobra pozno popoldan vladalo posebno praznično vzdušje. Sovaščani so se zbrali, da bi počastili izjemno domačinko
Vero Jurečič, ki je prav v včerajšnjem dnevu
praznovala svoj 100. rojstni dan. Ob njenem častitljivem jubileju so ji vaščani pripravili pravo pravcato presenečenje, ki jo je ganilo do solz. Pred tamkajšnjim gasilskim domom so se postavili v špalir, jo pozdravili s ploskanjem, prisrčnimi čestitkami, darili in ji namenili topel sprejem, kakršnega si lahko želi vsak človek. S solzami sreče v očeh je skromno rekla: »Ja, kaj ste mi to pripravili?! Saj kar ne morem verjeti … Vse vas imam rada!«

Slavljenka z Anico Baznik, (zadaj) sinom Rafkom, županom Kerinom, predsednikom KS Račičem in hčerko Vero
Dogodek je bil prežet s čustvi, toplino in medsebojnim spoštovanjem. Vsi, ki smo bili tam, si ga bomo zapomnili kot enega najbolj prisrčnih trenutkov zadnjih let, ki je povezal vas in ljudi. Med čestitkarji, ki so ji osebno izrekli voščila, so bili tudi župan Mestne občine Krško
Janez Kerin, predsednik sveta Krajevne skupnosti Krško polje
Peter Račič ter
Anica Baznik v imenu Društva izgnancev Krško, v imenu vaške skupnosti Brege pa ji je predsednik PGD Brege
Franc Žibert podaril zračni posnetek naselja s posvetilom, ki bo gospe Veri ostal dragocen spomin in vpogled na kraj, v katerem je preživela pretežni del življenja, iz nove perspektive. Nadvse se je razveselila tudi ročno izdelane visoke kovinske vrtnice, ki jo bo, kot je dejala, z veseljem umestila na vrt, na katerem rada, kolikor more, še vedno opravlja različna opravila, od srca pa je slavljenka zapela tudi ob melodijah Runda kvinteta iz Laškega.
Stoletje spominov

V objemu sovaščanov ...
Vera Jurečič se je rodila 22. oktobra 1925 na Bregah kot prvorojenka Franca in Ivanke Škrabec. Družina je imela majhno kmetijo in gostilno, kjer je Vera že kot mlado dekle pridno pomagala staršem. Bila je vedra, zgovorna in pogumna – lastnosti, ki so jo spremljale vse življenje. Leta 1941 so Nemci družino Škrabec izgnali v taborišče, najprej v Rieso na Saško, nato v Lichtenberg pri Berlinu. Vera je tam delala kot varuška pri družini Hess, kjer je kljub težkim časom doživela tudi redke trenutke dobrote. Po vojni se je družina vrnila v domovino s prvim vlakom z izgnanci, ki ga je iz Freiberga organiziral direktor železnic med vojno Božič, sicer poročen z Leskovčanko Milko Polc. Ob vrnitvi so delili majhno hišo z družino Kočevarjev, ki je prav tako ostala brez strehe nad glavo, in si med seboj pomagali v težkih dneh po vojni.

... svojcev, sestrične, nečakov in vnukinje
Vera se je poročila s sovaščanom Tonetom Jurečičem. »Mož je bil mizar, in ker tod blizu ni bilo nobene službe, se je zaposlil v Rudniku Trbovlje oziroma v rudniški mizarski delavnici, ki se je kasneje preoblikovala v tovarno pohištva,« nam je povedala. In medtem ko je mož Tone delal v tovarni, je Vera gospodinjila ter predano skrbela za njuna odraščajoča otroka
Vero in
Rafka. »Zatem sva se odločila, ker nama je Tonetov oče podaril kos zemlje, da tukaj zgradiva hišo. Zatem sva prav vse vikende hodila iz Trbovelj na Brege, da sva delala pri hiši in obenem pomagala tudi Tonetovem očetu pri kmetovanju. Ko se je mož upokojil, sva se leta 1983 preselila nazaj na rodne Brege.« Na Bregah si je ustvaril družino tudi sin Rafael, s katerim živi pod skupno streho, ki je kot diplomant kemijske tehnologije delal najprej v tovarni celuloze in zatem na Občini Krško, medtem ko je hči Vera ostala s svojo družino v Zasavju. Leta 2012 je stoletnica Vera ovdovela, izgubo pa so ji blažili najbližji ter številni sorodniki Škrabčeve in Jurečičeve družine.

Vaška skupnost ji je podarila fotografijo vasi.
Danes je Vera, ki je tudi srčna babica šestim vnukom in pravnuku, še vedno bistrih misli, polna življenjske modrosti in vedrine. Najraje je med cvetjem, še vedno marsikaj postori po hiši, za praznike speče orehovo potico po receptu svoje matere in zvito samelco, staro brižansko jed, s katero ohranja spomin na minule čase. Kot nam je še povedala, za razvedrilo, sprostitev pa tudi urjenje uma nadvse rada rešuje križanke, veseli jo druženje z družino, sorodniki in vaščani, s katerimi rada pokramlja in se z veseljem udeležuje vaških srečanj ob različnih priložnostih. Ob njenem častitljivem jubileju pa so ji sovaščani z iskreno pozornostjo in toplim sprejemom pokazali, da je srce vasi, ki jo nosi v svojem objemu že sto let.
B. M.
#povezujemoposavje