Vera Pirc: Srce ostaja v službi ljudi

KRŠKO, RAVNI – Delo 65-letno Vero Pirc z Ravni pod Novo Goro še vedno izpolnjuje. Čeprav se je ob koncu minulega leta po polnih petdesetih letih delovne dobe uradno upokojila, ostaja dejavna in zvesta svojemu poklicu. Na podlagi pogodbenega razmerja še naprej dela kot bolničarka negovalka v Domu starejših občanov Krško. K temu jo žene predvsem veselje do dela s stanovalkami in stanovalci ter občutek domačnosti in dobrega sodelovanja v kolektivu.

Prijetna sogovornica Vera Pirc se je leta 1960 rodila v družini Cerovšek v vasi Gorenje Dole nad Pijavškim. Starša sta ji že v otroštvu privzgojila spoštljiv odnos do ljudi in dela kot pomembno življenjsko vrednoto. Po koncu osnovne šole se je želela vpisati na trgovsko šolo, a zaradi prevelikega števila kandidatk in kandidatov, ki jih je bilo skoraj enkrat več kot razpisnih mest, ni bila sprejeta. »Niti za trenutek nisem pomislila, da bi brez dela ostala doma,« se spominja. Oktobra 1975 se je tako zaposlila v strežbi pri razdeljevanju hrane v Nuklearni elektrarni Krško, kjer je bilo v času gradnje jedrskega objekta zaposlenih veliko delavk in delavcev.

Po dobrih 11 mesecih dela v NEK je sprejela povabilo obrtnice Jožice Sevšek in se zaposlila v klobučarski obrti. Sprva se je učila izdelovanja preprostih otroških pokrival, kmalu pa tudi zahtevnejših moških in ženskih klobukov, saj jo je delodajalka napotila na izobraževanju k priznanemu klobučarskemu mojstru Pajku v Celje, kjer se je naučila vseh postopkov – od risanja krojev do krojenja in šivanja. »Različna pokrivala bi znala sešiti še danes, tudi če bi me zbudili sredi noči,« pove z nasmehom. Zaradi zahtevnih delovnih pogojev in skromnega plačila, ki je komaj zadoščalo za plačilo vrtca in nekaj najnujnejših stroških, je leta 1989 po več kot 12 letih dela prekinila zaposlitev ter se prijavila med iskalce zaposlitve. V tem času je bila že poročena – leta 1981 se je poročila z Venčeslavom Pircem z Ravni, s katerim sta z veliko vloženega dela zgradila in ustvarila topel dom tudi za njuna sinova Sebastijana in Sandija.

Skupaj skozi najtežje življenjske preizkušnje

Tudi štiri mesece brez redne zaposlitve Vera ni mirovala. Ker ni želela biti breme moža, ki je bil do upokojitve zaposlen v podjetju Parketarstvo Pirc, je doma šivala kakovostne otroške trenirke in z njimi oskrbovala otroško trgovino v Krškem. Čeprav je šivala z veseljem, se ni odločila za samostojno podjetniško pot – predvsem zaradi tedanjih nestabilnih gospodarskih razmer, saj se je Jugoslavija spopadala z že več kot tisočodstotno inflacijo. Pomemben razlog je bila tudi njena družabna narava in želja po delu v kolektivu.

Novembra 1989 se je zaposlila v Domu upokojencev Krško, ki je kot enota Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca deloval na Vidmu. Sprva je več mesecev delala v kuhinji, kjer je nadomeščala odsotne sodelavke, kasneje so jo premestili na negovalni oddelek. Tedanji vodja oddelka Breda Medvešek in direktorica Jožica Mikulanc sta jo spodbudili k dodatnemu izobraževanju, zato se je ob delu vpisala v triletni program poklicnega izobraževanja za bolničarko negovalko na zdravstveni šoli v Celju. »To je bilo kar naporno obdobje,« se spominja. »Usklajevati je bilo treba čas za družino, službo in šolo, ki sem jo obiskovala tudi trikrat ali štirikrat tedensko v popoldanskem času, poleg tega sem morala opravljati še prakso. Čeprav sem sprva dvomila, kako bom ob tolikšnih obremenitvah še kos učenju, so bile skrbi odveč. Nova znanja so me zelo pritegnila, še posebej ure psihologije, saj me je od nekdaj zanimalo razumevanje človeškega značaja, miselnih vzorcev in vedenja. Lahko rečem, da imam za to poseben občutek oziroma 'šesti čut', ki mi olajša tudi delo, saj ljudi zelo hitro prepoznam in razumem.« Pri vsem ji je bil v neprecenljivo oporo mož, ki mu ni bilo nikoli težko poprijeti za katero koli delo – bodisi v službi in na vrtu bodisi v gospodinjstvu in pri vzgoji otrok.

Prav povezanost, srčnost in trdna volja zakoncev Pirc so bile ključne tudi v najtežjih življenjskih preizkušnjah. Venčeslav je namreč v najlepših srednjih letih, komaj pri štiridesetih, doživel hudo možgansko kap. S trdno voljo, uspešno zdravstveno rehabilitacijo in Verino podporo se je znova postavil na noge ter nadaljeval poklicno in življenjsko pot. A pretresi se s tem niso končali – sin Sebastijan je bil kot sopotnik udeležen v hudi prometni nesreči, po kateri sta zakonca dolgo trepetala za njegovo življenje. »Konec dober, vse dobro,« pravi vedro Vera. Oba sinova imata danes samostojni življenji. Starejši živi v Ljubljani in vodi kavarno v Mestnem muzeju Ljubljana, mlajši živi s partnerko doma in je zakonca Pirc že razveselil z vnukom. Zaposlen je v novomeški enoti Elektra Ljubljana v Šentjerneju.

Delo danes: manj ur, enaka predanost

Medtem ko je Vera večino delovne dobe delala v treh izmenah, zadnja leta pa v dveh turnusih, zdaj dela skrajšan delovni čas, saj lahko kot upokojenka mesečno opravi največ 80 ur. Delo začenja z zajtrkom stanovalk in stanovalcev na oddelku v tretjem nadstropju doma, kjer bivajo gibalno še sposobni in ga zaključi po njihovem kosilu. Na nov urnik, ko v službo prihaja kasneje, se še privaja, saj, kot pravi, očitno drži, da je navada železna srajca – zato pogosto pride prej, kot je treba. Njeno delo je še vedno osredotočeno na razdeljevanje hrane, po potrebi pomoč pri hranjenju, umivanju in kopanju, če ji pa dopušča čas, stanovalkam z veseljem uredi tudi pričeske; skrbi tudi za higienske razmere v sobah, preprečevanje okužb, pravočasno prepoznavanje zdravstvenih težav stanovalk in stanovalcev ipd.

Ko jo v zaključku najinega pogovora povprašam, zakaj se je po 50 letih dela in uradni upokojitvi odločila za podaljšanje dela, brez omahovanja odgovori: »Preprosto zato, ker svoje delo še vedno opravljam z veseljem in predanostjo. Ker me druženje s stanovalci in sodelavci notranji bogati, ker sem, na srečo, zdrava in dejavna, gibanje pa je moj način življenja – tako v poklicnem kot zasebnem času.«

Vera Pirc je v domačem kraju aktivna članica Društva za ohranitev podeželja Veliki Trn. Prav v dneh najinega pogovora se je pripravljala na vlogo v kratkem skeču Svetoduščani gredo na izlet, ki ga bodo uprizorili na tradicionalni krajevni prireditvi Ocvirki in vino prihajajočo nedeljo. V prostem času nadvse rada tudi vrtnari, posebno veselje pa ji predstavljata vzgoja rož in ustvarjanje cvetličnih ikeban.

BOJANA MAVSAR

(članek je bil objavljen v 22. januarja izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje