Vitalna 90-letnica

Prešteti devet desetletij od sekunde, v minuto, iz uro v dan, skozi leto in desetletje, ko se napolni že pol stoletja, čas pa prijetno polzi novemu času naproti, je le na prvi pogled enostavno, saj je vmes potrebno še predalčkati spomine. Vendar jih je, časovne vsakodnevne utripe, preštevala Nežika Lapuh, ki je 7. aprila v družinskem krogu praznovala svoj 90. rojstni dan.

Rodila se je kot Gorjupova in svoje bivanje od rojstva dalje zapolnjevala v domačih Brežicah. Le druga svetovna vojna jo je iztrgala iz rodnega mesta, saj je bila pregnana v Nemčijo, kjer se je 24. avgusta leta 1942 poročila v taborišču Templin in večno zakonsko zvestobo obljubila Ivanu Lapuhu. Za poročni priči sta izbrala brežiškega trgovca Ivana Vidmarja in brežiškega glasbenika Branka Rueha. Na severu Nemčije so v tistih težkih časih poskrbeli, ko so bili daleč stran od objema domače slovenske besede, da le-ta ni zamrla.

Že v Nemčiji sta poskrbela za naraščaj, saj se je 12. marca leta 1943 rodil sin Ivan. Na poti proti domu, na dan osvoboditve 9. maja leta 1945, pa je na svet ob romunski meji v Beli crkvi privekal še Marjan. Družina se je 22. aprila leta 1947 povečala še za hčerko Marijo.

Lapuhova sta bila sicer več kot pol stoletja tudi gonilna sila Cerkvenega pevskega zbora iz Brežic, Ivan kot zborovodja in organist, Nežika kot sopranistka. Dolga leta je službovala kot računovodkinja v brežiški lekarni in si pilila svoj spomin, ki ji še vedno odlično služi. Rada se spominja dogodkov iz skupne države Kraljevine SHS, iz skupne Jugoslavije ter pokramlja o samostojni Sloveniji.

Po štiriinšestdesetih letih zakona se je morala posloviti od moža in vzornega očeta njunih otrok, ki so že tudi upokojenci in so jo razveselili z vnukinjami Katarino, Barbaro in Andrejo. Polna optimizma jih rada sprejema pod svojo streho, z njimi poklepeta in jih napolni z zvrhano mero svojih spominov, v katere vtke tako bridke, kakor lepe življenjske preizkušnje.

M. K. M.