Vsakdanje življenje z diabetesom

Minuli četrtek, 9. oktobra,  je približno 150 članov Društva diabetikov Posavje – Brežice napolnilo dvorano Savice Zorko v brežiški knjižnici. Tako veliko število udeležencev je pritegnilo vabilo na predavanje Karin Kanc Hanžel, dr. med. spec. interne medicine in prejemnice nagrade »Moja diabetologinja 2024«.

Predavanje, ki je potekalo v organizaciji društva ob podpori Občine Brežice, Knjižnice Brežice in FIHO, je bilo popestreno s kulturnim programom Elizabete in Dragutina Križanić. Tri zaslužne članice društva so bo tej priložnosti prejele tudi priznanja Zveze društev diabetikov Slovenije.   

Prireditev je vodila podpredsednica društva Viktorija Maksl, ki je uvodoma napovedala potek programa in povabila k besedi predsednico društva Darjo Mandžuka. Z izbranimi, toplimi in spodbudnimi besedami je predsednica pozdravila vse udeležence predavanje, z nekaj besedami je opisala delo društva, največ besed pa je seveda namenila osrednji gostji – predavateljici dr. Karin Kanc Hanžel.
 
Nekaj glavnih misli s predavanja bi strnil v nekaj stavkov. S sladkorno boleznijo, ki jo dobimo iznenada in najpogosteje nenapovedano, se moramo sprijazniti in z njo živeti, kar sploh ni tako enostavno, kot si mnogi to predstavljajo. Kljub velikemu napredku v zadnjih letih pri obravnavi bolnikov s sladkorno boleznijo še vedno spoznavamo, da smo tako bolniki kakor tudi zdravniki in zdravstveno osebje še vedno premalo poučeni o vseh zapletih, ki jih ta bolezen prinaša. Da se pri svojem delu tudi zdravniki, ki obvladajo potek bolezni in jo znajo uspešno zdraviti, zaradi narave dela ne morejo dovolj poglobiti v vsakega bolnika, kajti kot so bolniki različni, je tudi potek bolezni pri vsakem od njih drugačna. Pri zdravnikih se pogreša predvsem poznavanje tega, kako nanj vpliva sladkorna bolezen. Vsak zdravnik bi pri obravnavi stanja bolezni posameznega bolnika le-tega moral vprašati: »Kakšne težave imate kot sladkorni bolnik?« Če bi se bolnik na to vprašanje odprl in navedel vse svoje težave, bi marsikateri zdravnik tudi spremenil načrt zdravljenja. Za tako poglobljeno analizo bolezni pa vse prepogosto zmanjka časa. Vsak bolnik, ki je naročen na pregled, bi si moral že doma pripraviti seznam vprašanj za svojega diabetologa. Dobrodošle bi bile besede: »Mene pa najbolj skrbi …«, na podlagi katerih bi zdravnik lahko še uspešneje svetoval. Najpogosteje  pa se  dogaja, da se zadovoljimo z analizo stanja sladkorja, in pri pregledu zamolčimo, kako se počutimo, kakšne težave imamo. Zdravniki in sestre ne morejo vedeti, kako živimo, kako se spopadamo z boleznijo, kakšne strahove doživljamo, kako imamo kup obrobnih težav, kot je nespečnost, strah pred hiperglikemijo, pred velikimi skoki sladkorja in podobno. Srž mnogih naših težav je pogosto v načinu našega življenja, pa ravno tega nismo zaupali svojemu zdravniku. Seveda se nam lahko zgodi tudi to, da če bi z vsem tem prišli pred svojega zdravnika, bi to lahko izzvalo ravno nasprotno reakcijo, ker bi morda zdravnik razumel, da ga hočemo mi podučiti.  Ampak v večini so v ambulantah taki zdravniki, ki nam bodo znali prisluhniti in nam pomagati, pa četudi se bo čas za obravnavo zaradi tega podaljšal.
 
V zaključku predavanja je dr. Karin Kanc Hanžel odgovorila na nekaj vprašanj prisotnih. Dolg in spontan aplavz pa je povedal, da smo bili s povedanim več kot zadovoljni.
 
Po predavanju je predsednica društva Darja Mandžuka za predano delo v društvu podelila priznanja Zveze društev diabetikov Slovenije. Prejele so jih: Ivana Vatovec – bronasto, Olga Bogša – srebrno in Mira Mihev – zlato.

Zahvalo pa sta za lep kulturni prispevek iz ust in iz rok predsednice prejela tudi Elizabeta in Dragutin Križanić. Zahvalila pa se je tudi knjižnici in še nekaj posameznikom, ki so prispevali k temu lepemu večeru.
 
Po zaključku večera so se mnogi zadržali ob mizi z dobrotami, ki jo je pripravila knjižnica, nekateri so izkoristili možnost za merjenje sladkorja, ki ga je izvajala vodja CKZ Brežice, si ogledali razstavo izdelkov članic društva, ali se ustavili pri mizi zeliščarskih izdelkov.
 
Tekst in fotografije:
Rudi Mlinar