Ženska, ki je s svojim delom presegala družbene norme

Marica Živič se je z zlatimi črkami zapisala v srca mnogih generacij krških kmečkih žena. Pod njenim mentorstvom so se žene kooperantov Agrokombinata Krško pod okriljem Aktiva kmečkih žena v poznih 70. letih prejšnjega stoletja opolnomočile z vedenji in zavedanjem lastne vrednosti.

Marica Živič z Raven pri Zdolah, ki je bila na Agrokombinatu zaposlena kot administratorka, je vajeti tedanjega Aktiva kmečkih žena (današnjega Društva kmetic Krško poprijela leta 1980, ko je na predlog direktorja Ivana Kozoleta prevzela vlogo mentorice med porodniško odsotnostjo predhodnice Marte Metelko. »Ravno v tistem času so sodelavke v podjetju pripravljale letni program dela za aktiv,« pripoveduje, »pa sem – malo sramežljivo, saj so bile inženirke, jaz pa le administratorka – vseeno dala nekaj predlogov za aktivnosti, ki so jih z navdušenjem sprejele! Kmečke žene sem namreč poznala do obisti, čutila sem z njimi. Tudi sama sem odrasla na kmetiji, in sem vedela, kaj potrebujejo.« Že pred tem je Marica pomagala Metelko pri organizaciji izletov, zato je bila že seznanjena z aktivnostmi aktiva, ki je v tistem času združeval izključno žene kooperantov Agrokombinata, ki so bile ujete v vsakdan kmetijskega dela – med gospodinjstvom, živino, polji in skrbjo za družino – pogosto brez možnosti oddiha, izobraževanja ali širšega druženja. »Aktiv kmečkih žena jim je pomenil nekaj več – možnost, da so za dan stopile iz vsakdanjosti, se razbremenile, se povezale, odšle na izlet, spoznale nove kraje, govorile o svojih stiskah … Veliko gorja in skrbi so mi zaupale – in prav zato sem se še bolj zavzela zanje,« nadaljuje. Med druženji je spoznala, da se številne žene soočajo z zdravstvenimi težavami, zlasti z ženskimi boleznimi, ter da se zaradi izolacije in pomanjkanja ozaveščenosti ne poslužujejo zdravniške oskrbe. »Stopila sem v stik z ginekološkim oddelkom bolnišnice v Novem mestu. Dogovorili smo se, da jih peljem na kolektivni pregled – prvič smo dvakrat napolnili po dva avtobusa. Zdravniki so nas že čakali. Na pregledih so odkrili več resnih obolenj, nekatere so morale takoj na operacijo, žal je bilo za nekatere že prepozno.« Zato je v nadaljevanju organizirala letne preventivne ginekološke preglede za članice aktiva, poleg tega pa so v njem tedaj prispevali znatna sredstva za nakup prvega mamografa v novomeški bolnišnici, s tem pa je Živič postavila nov mejnik v skrbi za zdravje podeželskih žensk, saj so se zatem številčno udeleževale slikanja dojk. Zanje je v sklopu aktiva organizirala tudi zdravstvena predavanja o zdravem načinu življenja in preventivi, alkoholizmu pa tudi posamezna izobraževanja s področja kmetijstva, kjer so ženske pridobile uporabna znanja za vsakdanjo prakso na domačiji.

Tudi Triglav so osvojile

A srce njihovega delovanja so bili izleti in ekskurzije, tisti nepozabni trenutki, ki so jih ženske tako nestrpno pričakovale in se jih veselile. Na pot so se odpravile z več avtobusi, cela reka kmetic na poti k novim doživetjem! Mnogo žensk je šlo takrat prvič v tujino, nekatere so prvič v življenju v živo videle in okusile morje, ki so ga do takrat poznale le s slik. »Še živo se spomnim tistih enodnevnih izletov na obalo. Ko smo prišle do morja, so okusile vodo, pobirale školjke iz peska, opazovale vsak val z otroškim navdušenjem. Ob teh prizorih sem bila ranjena še in še – a tudi neizmerno srečna. Nikoli mi ni bilo težko. Vsak teden smo imele kakšno dejavnost, izobraževanja, srečanja, priprave, tudi do desete ure zvečer. Šle smo na izlete od Gorjancev do Bohorja, povsod po Sloveniji. In ker sem bila toliko z ženskami, sem jih že po obnašanju in govorici prepoznala, katera kam lokalno sodi – vedela sem, katere so domačinke, katere so popotnice po srcu, katere iščejo mir in katere novo znanje. In prav vsaka je bila del zgodbe aktiva, vsaka je pustila sled v meni. Peljala sem jih tudi na Triglav,« se s toplino spominja Marica, »saj sem rada hodila v hribe, čeprav sem bila tudi sama komajda kaj več od začetnice. Ko smo se z ženskami pogovarjale, so rekle: 'Tudi me bi šle na Triglav!' Pa sem rekla: 'Dobro, ampak začele bomo počasi – najprej manjše ture, kot sem jih opravila sama, Lisca, Bohor, Vršič, Mojstrovka ...', a že na kondicijskih pripravah sem videla, da vzpona ne bodo mogle opraviti vse, kljub njihovi neizmerni volji. Ženske z Bohorja in Gorjancev – ni problema. A s Krškega polja je bilo že bolj vprašljivo.«

Na dan vzpona so se na pot podali trije polni avtobusi žensk s ciljem, da jih vrh osvoji vsaj sto. Z odlično organizacijo – na vsakih deset žensk en vodnik Planinskega društva Bohor – se je začela pot proti najvišji točki. »Ko smo prišli do Vodnikove koče, so bile tri že nekoliko opešane, zato smo jih pustile tam. Nekatere so se ustavile tudi na Kredarici. A na vrh nas je prišlo več kot sto – bil je to velik podvig, ki ga ne bom nikoli pozabila.« Pet let kasneje so ga ponovile – tokrat v manjšem številu, le en avtobus, a enako odločno. Vzpon na Triglav ni bil le planinski pohod – bil je simbol ženskega prebujenja, njihove samozavesti in moči, ki jo je prav Živič znala prepoznati in negovati.

Po odhodu iz Agrokombinata je bila na občini zadolžena za vodenje programa razvoja podeželja in vasi. Z znanjem in izkušnjami je prispevala k razvoju podeželja, ohranjanju kulturne in naravne dediščine ter bila ključna pobudnica ustanavljanja turističnih in vinogradniških društev.

V času, ko je bilo še povsem samoumevno, da žene kooperantov, ki niso bile zaposlene, sodijo le v kuhinjo, hlev in na njivo, je Živič s svojim delom presegala družbene norme. In to ni šlo vedno brez odpora. »To sem kar občutila,« pripoveduje, »saj so me moški kar napadli, dva kooperanta sta mi rekla kar naravnost: 'Pusti naše babe na miru. Ko pridejo od tebe domov, potem samo komandirajo, kaj vse je treba na kmetiji še postoriti.'« Ženske so bile namreč po obiskih kmetij po drugih regijah pa tudi tujini navdušene nad videnim. Iskale so napredek, kar pa je pri nekaterih možeh sprožilo odpor in nelagodje. Spremembe, ki jih je uvajala Živič skozi mentorstvo v aktivu, niso ostale le na osebni in družbeni ravni – hitro so jih opazili tudi v Agrokombinatu, saj je bilo na kooperaciji sklenjenih več pogodb, predvsem za zelenjadarsko pridelavo. Med drugim je ženske poučila o možnosti pridobitve dragocene pokojnine. Do leta 1983 je namreč veljal zakon, po katerem je moral biti nosilec kmetijske dejavnosti pokojninsko zavarovan, običajno je bil to moški, žena pa je pogosto ostala brez vsake pravice. Zakonske spremembe so navedenega leta prinesle tudi možnost zavarovanja solastniku kmetije in Marica, čeprav sama pravi, da ne ve, iz katerega rokava je to potegnila, je bila med prvimi, ki je prepoznala pomen te spremembe: »Ugotovila sem, da če ima ženska v solastništvu vsaj 20 arov zemlje, ji pripada 12 let pokojninske dobe. In sem jim to začela razlagati – na avtobusih, sestankih, povsod, kjer sem jih srečala. Doplačale so si leta, kjer je bilo treba, in res se je tedaj večjemu številu žensk uspelo pokojninsko zavarovati. Nič manj pomembno pa je, da so s prejeto pokojnino dobile občutek priznanja za delo, ki se ni končalo ob petih popoldne, ki nikoli ni štelo bolniške, dopusta ali nedelj. Tedaj in še kasneje mi jih je mnogo ob srečanjih reklo: 'Veš, Marica, vsakič, ko prejmemo pokojnino, zmolimo zate en Očenaš.'« Pomagala je tudi pri navezovanju stikov z nemškim mestom Obrigheim in rednem sodelovanju aktiva, zdaj društva kmetic, na tamkajšnjem sejmu Killian.

Danes 83-letna Marica živi na Ravnah pri Zdolah, kjer si dom deli s sinovo družino. Kljub težavam s hrbtenico in hojo ji zdravje še kar dobro služi. Dneve si bogati s prebiranjem časopisov, poleg druženja z njej ljubimi pa ji je v posebno veselje izdelovanje voščilnic iz posušenega travniškega cvetja.

Bojana Mavsar

Prispevek je v rubriki Tlakovali so pot objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 24. julija 2025.

#povezujemoposavje