Življenje na domačiji s hiško iz leta 1809

V vasici Podvrh, v osrčju travnikov, sadovnjakov, polj, pašnikov, vinogradov, starih zidanic in kmečkih poslopij s pogledom na arheološko najdišče Ajdovski gradec, skrito v gozdu, sta po upokojitvi našla Petra in Bojan Prevolšek prijeten in topel dom v hišici z letnico 1809.

Vas, ki je od Sevnice oddaljena približno osem kilometrov in leži na nadmorski višini slabih 400 metrov, nudi zakoncema toplo zavetje in mnogo priložnosti za različne aktivnosti, tudi pohodniške.

Prijazna gostitelja sta v letošnji jeseni praznovala v krogu družine in prijateljev 70. rojstni dan. »Oba sva skupaj stara 140 let,« pove s posebnim žarom v očeh Petra Prevolšek. Eno izmed daril za slavljenca so bile sedemdnevne počitnice v Dubaju, največjem mestu v Združenih arabskih emiratih. »Pred dobrima dvema tednoma sva se vrnila. Bilo je nepozabno in še vedno sva pod vtisom velikega, mondenega mesta ter številnih nepozabnih doživetij, vendar sva zelo vesela, da imava tukaj svoj majhen in skromen košček raja. Najina delno lesena in delno iz kamna zidana hišica nama daje vse, kar potrebujeva,« povesta.

Njuna jutra so prekrasna, saj ju zbuja ptičje žvrgolenje in božajoči sončni žarki. Megla, ki se predvsem v zimskem času kopiči v dolini in ustvarja belo morje, njunega doma ne doseže.

DOMOVANJE TREH GENERACIJ

Bojan Prevolšek pokaže na železno tablico z letnico 1809 na pročelju hišice in pove, da je njegov rod že tretja generacija, ki biva v hiši, v kateri je nekoč odraslo večje število otrok. Med njimi je bil tudi njegov oče, ki je po smrti staršev skrbel za dober hektar veliko posestvo, naslonjeno na ravnino, kot nekateri radi rečejo strmemu pobočju. Bojan, ki je odraščal v Rimskih Toplicah, je z očetom že kot otrok prihajal v Podvrh ter pomagal pri kmečkih opravilih – v vinogradu, sadovnjaku in vrtu. Tudi kasneje, ko je imel sam družino, so vikende običajno preživljali na domačiji njegovih prednikov. »To je bil naš drugi dom, ki smo ga počasi obnavljali, po upokojitvi pred približno desetimi leti pa sva se z ženo za stalno preselila. No, najprej je bilo poskusno dve leti, potem pa sva ugotovila, da nama ta mir ustreza,« pripoveduje gostitelj. Petra Prevolšek doda, da je bila ona tista, ki je že mnogo let pred selitvijo dejala, da se bosta kot upokojenca preselila na ta košček zemlje, kjer jima čas ob urejanju posestva zelo hitro mine.

SLAMNATE STREHE NI VEČ

Pred leti sta se lotila obnove hiše. Strešni del sta dvignila in s tem pridobila dodatne bivalne prostore. Žal s slamo krite strehe ni več, saj bi bil strošek obnove ostrešja kar petkrat višji. Podobo preteklega časa še vedno ohranjajo leseni del objekta, narejen iz kostanjevih brun, in majhna okna z lesenimi polkni. Stene so trdne, imajo debelino 70 centimetrov. V notranjosti so ohranjeni močni tramovi, krušna peč, lesene skrinje za posteljnino in oblačila ter nekaj lončene posode.

NARAVA JIMA NUDI SKORAJ VSE

Ravnine v okolici hišice, v bližini katere stoji grobo ometano gospodarsko poslopje z lesenim stopniščem in ’gankom’, res ni veliko. Nekaj je je v obzidanih terasah, ki so namenjene zelenjavnemu in zeliščnemu vrtu, medtem ko je od okoli tisoč vinskih trt ohranjenih še okoli tristo. Na strmem travniku pod hišico raste sadno drevje, ki vedno lepo obrodi. V tem času je poln rdečih plodov grm šipka, ki jih bosta uporabila za pripravo okusnega čaja. »Sva skoraj samooskrbna, vso zelenjavo pridelava sama, po meso hodiva k našim domačim kmetom,« pove Bojan, njegova žena Petra pa pokaže na polico z zelišči v dnevnem prostoru nad majhnim oknom, skozi katerega pronicajo sončni žarki. V kleti, ki je del stanovanjskega objekta, so police polne domačega vloženega sadja, slivove marmelade, paradižnikovega mezge, okusnega domačega breskovega soka itd.

AKTIVNO PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA

Kljub odmaknjenosti od mesta sta zelo dejavna. »Sva člana Društva invalidov Sevnica, pleševa pri folklorni skupini Spomin Društva upokojencev Sevnica in sodelujeva v Aktivu žena Zabukovje, kajti to območje sodi v krajevno skupnost Zabukovje, ki je najvišje ležeča vas v sevniški občini,« povesta.

Prihajajoče praznične dni bosta preživela v dvojini, v kateri se dobro počutita, na obisk bosta prišla tudi sinova. Na božični večer se bosta udeležila polnočnice v cerkvi sv. Lenarta v Zabukovje in po njej še druženja v domu krajanov. V novo leto bosta zaplesala, a še ne vesta kje.

Česa si najbolj želita? »Miru, miru po celem svetu in miru v nas samih,« odgovorita.

Smilja Radi

Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 18. decembra 2025.

#povezujemoposavje