Župan Janez Kerin s kolesom do morja za vnukinjo Mašo

Nekatere poti merimo v kilometrih, druge pa v občutkih, spominih in ljudeh, ki jih nosimo v srcu. Moja pot do morja je bila prav takšna.

Ob rojstvu vnukinje sem si zadal cilj, da bom do njenega devetega meseca starosti prekolesaril pot od Krškega do morja. Ne zaradi rekorda, ne zaradi dokazovanja, temveč zaradi nje in zaradi obljube, ki sem jo nosil v sebi.

Zdrav življenjski slog je že vrsto let pomemben del mojega vsakdana. Verjamem, da je zdravje ena največjih vrednot, ki jih imamo, in da ga gradimo z vsakodnevnimi odločitvami. Gibanje zame ni obveznost, ampak način življenja. Kolesarjenje, hoja in čas v naravi mi pomagajo ohranjati telesno pripravljenost, predvsem pa dobro počutje in notranje ravnovesje. Tudi kot župan pogosto poudarjam pomen preventive in aktivnega življenjskega sloga, saj sem prepričan, da lahko največ naredimo prav sami zase. Zato je bila ta pot tudi priložnost, da znova potrdim, da se vztrajnost, disciplina in skrb za zdravje vedno obrestujejo.

V četrtek, 18. junija 2026, na dan, ko je Maša dopolnila devet mesecev, sem ob šesti uri zjutraj sedel na kolo in se iz Krškega odpravil proti Dalmaciji, natančneje proti Tribunju. Pred menoj je bila dolga pot, polna kilometrov, vzponov in neznank, vendar sem bil odločen, da cilj dosežem.

Prvi dan me je pot vodila skozi Samobor, Karlovec, Slunj, Plitvice in Korenico vse do Udbine, kjer sem po 207 prevoženih kilometrih zaključil prvo etapo. Večino časa sem bil sam. Prav to sem si želel. Kolo mi pogosto ponuja prostor za razmislek, za umiritev misli in za stik s samim seboj. Kljub temu pa na poti nisem bil osamljen. Srečal sem veliko prijaznih ljudi, poklepetal z domačini in popotniki ter znova spoznal, koliko topline in srčnosti je med ljudmi.

Naslednje jutro sem se ob šesti uri ponovno odpravil na pot. Pred menoj so bili novi izzivi. Dalmatinska vročina je že zgodaj pokazala svojo moč, čakal pa me je tudi vzpon čez veličastni Velebit. Vsak meter navkreber je zahteval voljo, potrpežljivost in vztrajnost. A tudi spusti niso bili lahki. Dolgi kilometri na kolesu od človeka zahtevajo popolno zbranost in spoštovanje do ceste.

Kilometri so počasi ostajali za menoj. Obrovac, Stankovci, Benkovac, Vodice ... in nato končno Tribunj. Ko sem nekaj po trinajsti uri zagledal cilj, se je števec ustavil pri 132 kilometrih druge etape. Skupaj sem v dveh dneh prekolesaril 339 kilometrov.

Morda se 339 kilometrov sliši veliko, vendar takšna pot ne nastane čez noč. Je rezultat številnih ur na kolesu, rednega gibanja in odnosa do zdravja, ki ga gradim že vrsto let. Prav zato sem vsak prevoženi kilometer doživljal kot praznovanje življenja, zdravja.

Tribunj zame ni le obmorski kraj. Je prostor, kjer se vedno znova umirim, kjer najdem notranji mir in kjer se počutim domače. Zato ni bilo naključje, da sem za cilj izbral prav ta košček Dalmacije.

Ob prihodu so me domačini prijazno pozdravili, sam pa sem že nestrpno pričakoval naslednji dan. Takrat je namreč k meni prišla Maša.

Ko sem jo objel, sem vedel, da so bili vsi kilometri, vsi vzponi, vročina in napori poplačani. To je bil trenutek, zaradi katerega sem začel to zgodbo. Skupaj z družino smo preživeli čudovit dan ob morju, nato pa sem se z veseljem vrnil domov, v meni najlepše okolje – Mestno občino Krško.

Danes na to kolesarjenje ne gledam kot na športni dosežek. Zame je to zgodba o obljubi, ki je postala cilj, o cilju, ki je postal pot, in o poti, ki bo za vedno ostala lep spomin. Predvsem pa je opomnik, da največje vrednote pogosto najdemo v preprostih stvareh – v družini, zdravju, vztrajnosti in času, ki ga namenimo drug drugemu.

Če me kdo vpraša, kaj je bil najlepši del poti, je odgovor preprost: nasmeh moje vnukinje Maše. Če pa me vpraša, kaj sem se na tej poti znova naučil, je odgovor prav tako jasen – da se trud vedno poplača, da je zdravje neprecenljivo in da so najlepši cilji tisti, ki jih dosežemo zaradi ljudi, ki jih imamo radi.

Župan MO Krško Janez Kerin