Župnija Bizeljsko praznovala skupaj s Slomškom

Na Bizeljskem, kjer imajo zavetnika sv. Lovrenca, so na letošnjo Lovrenčevo nedeljo, 10. avgusta, z župnijskim slavjem ob farnem prazniku obeležili 200 let od prihoda blaženega škofa Antona Martina Slomška v ta kraj. Ob tej priložnosti so v župnišču odprli tudi razstavo in izdali knjižico.

Na nedeljski osrednji slovesnosti v župnijski cerkvi sv. Lovrenca, ki leži »na hribčku«, so po molitvi rožnega venca za nove duhovniške in redovniške poklice ter molitvi križevega pota »Na poti križa z bl. A. M. Slomškom«, ki jo je opravil grkokatoliški duhovnik Gorazd Bastašić, obhajali slovesno sveto mašo. Ob somaševanju še nekaterih drugih duhovnikov, tudi bizeljskega župnika Vlada Leskovarja, jo je daroval nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek (postulator). Pri maši sta s petjem sodelovala cerkvena zbora župnij Bizeljsko in Olimje. Kot je ob koncu maše navedel Leskovar, je Slomšek na Bizeljsko prišel sicer 7. septembra 1825, a so se odločili, da bodo kar združili z njihovo žegnanjsko nedeljo, ki je vedno okoli 10. avgusta, na lovrenčevo. Bizeljska župljana Lajoš in Andreja Špeljak sta nadškofu Turnšku, ki je nedavno praznoval tudi okrogel življenjski jubilej, v imenu vse župnije v zahvalo izročila tudi darilo. Turnšek je še omenil, da je bil Slomšek ne samo svetoletni kaplan (leta 1825 je prav tako kot letos potekalo cerkveno sveto leto), ampak tudi svetoletni škof, saj je bilo kasneje, ko je bil škof, sveto leto s strani papeža razglašeno tudi v letih 1852 in 1854.

O Slomšku se bodo učili tudi gimnazijci

Po maši so v Slomškovi spominski sobi v župnišču odprli razstavo ob 200. obletnici Slomškovega prihoda na Bizeljsko, kjer je takrat dve leti služboval kot kaplan. Nekaj besed so povedali tudi o izdani knjižici, ki so ji dali naslov »Slomšek na Bizeljskem – 200 let prisotnosti njegovega duha (1825–2025)«. Razstavo in knjižico je pripravila profesorica zgodovine Nataša Šekoranja Špiler skupaj s sodelavcema dr. Dejanom Packom, bibliotekarjem iz Knjižnice Brežice, in mag. Lilijano Urlep, arhivsko svetovalko Nadškofijskega arhiva v Mariboru. Svoj prispevek v knjižici so dodali še dr. Marjan Turnšek, Gorazd Bastašić in Vlado Leskovar. Po besedah Šekoranja Špiler je razstava sestavljena iz treh delov – en del ga prikazuje kot kaplana na Bizeljskem, njegovo delovanje in poučevanje; drug del je posvečen njegovemu pesništvu; tretji del pa opisuje, kako je Slomšek po odhodu ostal povezan z Bizeljskim. V knjižici je del namenjen tudi križevemu potu, ki ga je uredil Gorazd Bastašić in v njem zbral spodbudne Slomškove besede. Kot je še dejala Šekoranja Špiler, jo je že kot otroka v bizeljski cerkvi pritegnil vitraž, na katerem Slomšek bdi nad Blažetom in Nežico, resneje pa ga je začela spoznavati na fakulteti. »Spoznavala sem ga ne samo kot zgodovinsko osebnost, ampak tudi kot izjemno modrega, preudarnega človeka, učitelja, pesnika pa tudi narodnega buditelja, skratka, velikega človeka, pravzaprav svetnika,« je izpostavila in dodala, da je Slomšek, ki je bil tudi goreč borec za lep slovenski knjižni jezik, napisal veliko bogatih misli, ena od teh, kar je tudi njeno vodilo skozi življenje, je: ’Če hočeš koga vneti, moraš tudi sam goreti.’ Omenila je tudi, da ji je uspelo izboriti, da bodo Slomška uvrstili na zasluženo mesto v nov učni načrt za gimnazijsko zgodovino, česar je izjemno vesela in hvaležna. »Bizeljanci smo dolžni biti Slomšku hvaležni, ceniti, spoštovati, predvsem pa živeti njegove darove in vrednote, ki nam jih je milostno zapustil in daroval,« je še povedala.

Slomšek med bivanjem na Bizeljskem spesnil tudi ponarodelo En hribček bom kupil

Urlep je med drugim navedla, da je Slomšek ohranil Bizeljsko v zelo lepem spominu in ga je kasneje tudi še večkrat obiskal. Še več stikov s tem krajem pa je imel po tem, ko je leta 1846 postal škof in je Bizeljsko večkrat vizitiral, prvič že leta 1847, ko je postal lavantinski škof. Ob tem je spodbudil obnovo tukajšnje župnijske cerkve in nabavo glavnega oltarja. »Glavni oltar, ki se še danes nahaja tukaj, je nekakšno duhovno darilo Slomška župljanom, prebivalcem Bizeljskega, s katerim so ga, kot je sam napisal, vezale res lepe vezi vernikov in njihovega pastirja,« je povedala. Prav tako so ga tudi župljani ohranili v lepem spominu, domačinka Barbara Kocjan mu je v času, ko je bil kaplan v Novi Cerkvi, poslala več ljudskih pesmi z versko in moralno vsebino, ki so se pele in pripovedovale na Bizeljskem. Slomšek je bil nad njimi navdušen ter je kasneje vsaj dve tudi predelal in objavil. Pacek je omenil, da si je Slomšek ob prihodu na Bizeljsko zadal nalogo, da bo župljanom ponudil pesmi z lepšo vsebino in iz vinorodne bizeljske župnije pregnal nespodobno petje. Med bivanjem na Bizeljskem naj bi spesnil, predelal ali prevedel okoli 20 pesmi, med drugim tudi pesem Veseli hribček, danes znano kot ponarodelo En hribček bom kupil. »Slomšek se je v moji zavesti dokončno zasidral kot velikan vere in tudi slovenskega naroda,« je še dejal. Bizeljski župnik Leskovar se je ob tej priložnosti zahvalil vsem soavtorjem razstave in knjižice, tudi lektoricama Tei Berkovič Škof in Metki Kržan.

Na Bizeljskem so skupaj s Slomškom praznovali cel vikend, tako je že v petek, 8. avgusta, v župnijski cerkvi potekalo tradicionalno srečanje ljudskih pevcev Veseli hribček, naslednji dan, v soboto, 9. avgusta, pa je bila pri Slomškovi kapeli v Bračni vasi sveta maša, po njej pa so si navzoči ogledali film o bl. A. M. Slomšku »Srečen bo čas«.
​
V župnijskem vinogradu postavili še klopotec

Na Lovrenčevo nedeljo, ki je letos sovpadla prav na god tega zavetnika, so tudi v tem letu v župnijskem vinogradu člani DV Bizeljsko na čelu s predsednikom Alešem Balonom postavili klopotec, vsi navzoči pa so ob veselem druženju, prigrizku, kozarčkih ter glasbi dua Uroš in Robi s pevko Manco Mihelin poskrbeli, da je bil ta dan zares ’veseli hribček’.

R. R., foto: R. R. in Lea Babič