​110-letnica smrti Kozme Pavliča, graditelja svetokriške »katedrale«

V župniji Sveti Križ – Podbočje so se v četrtek, 18. junija, spomnili 110-letnice smrti nekdanjega župnika Kozme Pavliča (1841–1916), graditelja tamkajšnje župnijske cerkve.

Kozma Pavlič se je skupaj z bratom dvojčkom Damjanom rodil 12. septembra 1841 na Brdu pri Lukovici v družini zelo premožnega posestnika. Oba sta stopila v ljubljansko bogoslovje in bila istega dne, 30. julija 1865, posvečena v duhovnika, je v daljšem prispevku za krajevno glasilo Krževski zvon zapisal domačin, zgodovinar dr. Dejan Pacek. Po 21 letih delovanja na Gorenjskem je 15. novembra 1887 prevzel župnijo Sv. Križ (Križevo) pri Kostanjevici, ki jo je vodil skoraj tri desetletja, do svoje smrti 18. junija 1916. Ob tem velja omeniti, da je bil njegov brat Damjan od leta 1888 župnik v sosednji Kostanjevici. Župnija Sv. Križ je takrat sodila v ljubljansko škofijo, župnijsko cerkev s srednjeveško zasnovo pa vse manj ustrezala potrebam župnijskega občestva. Stabilne politične razmere in rastoča blaginja sta sčasoma ustvarili pogoje za gradnjo nove, večje cerkve. Leta 1905 je Kozma Pavlič praznoval 40-letnico mašništva in ob tem napovedal, da bo daroval 20.000 kron (povprečna mesečna plača kvalificiranega delavca  je tedaj znašala okoli 100 kron) kot temeljno glavnico za izgradnjo nove župnijske cerkve. Domačini so se tako lotili zahtevnega projekta in sredi leta 1907 začeli z gradnjo nove župnijske cerkve. Tloris nove cerkve posnema grški križ, medtem ko se v njeni arhitekturi prepletajo različni zgodovinski slogi. Cerkev, v kateri je bojda več kot 7 milijonov opek, ima kar 59 metrov visok zvonik in armiranobetonsko kupolo z razponom 22 metrov. Novo cerkev je v nedeljo, 27. septembra 1908, na god sv. Kozme in Damijana (po tradicionalnem liturgičnem koledarju), slovesno posvetil ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič, naslednjo leto je dobila še orgle in manjkajoče zvonove. Kozma Pavlič je umrl v 75. letu starosti, k večnemu počitku je bil položen na bližnjem pokopališču- .
 
Po večerni maši zadušnici v župnijski cerkvi je skupina faranov obiskala Pavličev grob, kjer je njegov naslednik Damjan Štih blagoslovil obnovljen nagrobnik. Pacek je v nagovoru zbranim poudaril, da je pokojnik »premogel pogum in smelost za uresničitev ideje, ki se je zagotovo sprva mnogim zdela neuresničljiva in celo utopična. Namesto stare, od zoba časa in udarcev narave načete župnijske cerkve je g. Pavlič v letih 1907 in 1908 zgradil Božjo hišo, eno največjih v ljubljanski škofiji. Ta težek jarem si je oprtal, ko je bil star že krepko čez 60 let. Namesto udobne starosti je sprejel nalogo, ki bi že v veliko manjšem obsegu zbujala strahospoštovanje. Tudi ni posegel po najenostavnejšem ali najcenejšem načrtu, temveč se je odločil zgraditi in opremiti cerkev, ki so jo njegovi sodobniki primerjali s katedralo.« Po posvetitvi nove cerkve je Pavlič še naprej bival v župnišču, ki ga je njegov naslednik Andrej Zupanc označil kot neprimernega za bivanje. »To je dokaz več, da je g. Pavliča vodila misel: Bogu bogastvo – sebi uboštvo. Za tem stoji prepričanje, da je le najboljše in najlepše dovolj dobro za Boga in njegovo prebivališče med ljudmi. Tudi s tem zgledom g. Pavlič 110 let po svoji smrti ostaja naš učitelj in pastir,« je zaključil Pacek.
 
P. P.