​Letošnje šmarnice posvečene Andreju Majcnu, ki je bil tesno povezan s Posavjem

Šmarnice v čast Devici Mariji s šmarničnim branjem in molitvijo litanij skozi celoten »venčani maj« ostajajo ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti na Slovenskem. Letošnje šmarnice za otroke imajo naslov Tvoj talent šteje in pripovedujejo zgodbo o salezijanskem misijonarju Andreju Majcnu. Malo znano dejstvo je, da je Majcen, ki nosi naziv Božji služabnik in je eden od slovenskih kandidatov za blaženega, tesno povezan s Posavjem in še posebej z mestom Krško.

Knjižica avtorice Barbare Kastelic je izšla v letu, ko obeležujemo 120 let od Majcnovega rojstva (1904), 25 let od njegove smrti (1999) in 100 let od njegovega prihoda na Rakovnik v Ljubljani (1924). V zgodbah ga spremljamo vse od njegovih otroških let v Krškem do sklepa misijonskega poslanstva na Daljnem vzhodu. Posavski kraji (Krško, Radna in drugi) so prizorišče lepega števila od 31 kratkih zgodb, ki skupaj sestavljajo šmarnično branje.

Majcen se je rodil  30. septembra 1904 v Mariboru. Zaradi očetove službe – bil je uradnik na sodišču – se je petčlanska družina leta 1909 preselila v Krško. Tu je Majcen obiskoval pet razredov  ljudske šole in meščansko šolo. Iz otroških let mu je ostal v lepem spominu krški kapucin p. Kamil Požar, ki je v svoji redovni obleki imel pravo shrambo jabolk in drugih dobrot: »Pozneje sicer nisem oblekel meniške kute, vendar sem skušal imeti dobro srce za vsakega, posebej za otroke in sirote, vedno srečen, ko sem lahko delil.« Leta 1919 je s šolanjem nadaljeval učiteljišču v Mariboru in se po štirih letih vrnil v domači kraj.

Svojo prvo službo je dobil na salezijanski šoli na Radni (po 2. svetovni vojni se je v nacionaliziran zavod vselila tekstilna tovarna Jutranjka). Tam je poučeval  salezijanske novince, nato pa že po enem letu vstopil v njihove vrste. Leta 1925 je Majcen z izpovedjo zaobljub postal salezijanec. Preselil se je v Ljubljano, kjer je študiral bogoslovje ter bil obenem vzgojitelj in strokovni učitelj na salezijanski obrtni šoli na Rakovniku. V Krškem je 9. julija 1933 pel novo mašo; po zavitih poteh je tedaj izpolnil želji, ki sta si sprva navidezno nasprotovali: očetovo, da bi bil učitelj, in materino, da bi ljudem služil kot duhovnik.

Politično pogojeno zaprtje zasebnih (cerkvenih) obrtnih šol mu je omogočilo uresničitev srčne želje: postati misijonar. Leta 1935 se je od krških župljanov poslovil ob odhodu v misijon, v katerih je ostal 44 let. Kot misijonar je deloval na Kitajskem, v Macau, S. Vietnamu, Hongkongu, J. Vietnamu in Tajvanu. Znane so njegove besede: »S Kitajci Kitajec, z Vietnamci Vietnamec!« Misijonski križ  je najdlje nosil v J. Vietnamu. V deželi, ki je krvavela vojni s severnim sosedom, je v dveh desetletjih (1956–1976) položil temelje salezijanskega poslanstva in si prislužil vzdevek »vietnamski don Bosko«.

Po vrnitvi iz misijonov leta 1979 se je ustalil na Rakovniku in našel novo poslanstvo v zavzetem delu za misijone in spovedovanju. V Krškem je obhajal zlato (1983) in biserno mašo (1993). Umrl je 30. september 1999 in je pokopan na Žalah v Ljubljani. Na pokopališču v Krškem so našli svoje zadnje počivališče Majcnov brat Zoran, oče Andrej in mati Marija. Na vezi Majcna s Krškim v tamkajšnji župnijski cerkvi opozarja spominska plošča.

Dobro desetletje po Majcnovi smrti, 24. septembra 2010, se je v Ljubljani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Avtorica šmarnic pojasnjuje: »Vse življenje se je zavzemal za mlade. Boril se je, da bi imeli boljše življenje in si je vzel čas za pogovor z njimi. Večkrat je rekel, da ni dovolj samo poskrbeti za mlade, zanje je treba imeti tudi srce.« Njegov življenjski credo izraža tudi naslednja misel: »Nič ni lepšega kot dajati se iz ljubezni do drugih.«  
                                                        
Dejan Pacek