​Psa ne 'naredi' trener, ampak gospodar

72-letnega upokojenega rudarja Toneta Gnusa z Razteza, vasi nad brestaniškim ribnikom, si človek zaradi markantnih dolgih brkov hitro zapomni, pa tudi srečamo ga lahko marsikje, saj je aktiven v številnih društvih. Manj znano pa je, da se ljubiteljsko ukvarja z vzgojo psov in še posebej ponosen je na svojega psa Ramba, ki navdušuje s svojo poslušnostjo gospodarju.

A preden opišemo njegovo metodo vzgoje psa, naj poudarimo: Tone Gnus ni šolan, licenciran ali kakorkoli 'registriran' vaditelj psov, pač pa vse njegovo znanje temelji na več kot 60-letnih izkušnjah in sobivanju s psi. »Ko sem bil star deset let in sem dobil svojega prvega kužka, so mi psi prirasli k srcu. Tudi v vojski sem bil 'kerovodža',« pojasnjuje ljubitelj vseh živali, ne le psov. Pred leti je imel namreč na idiličnem posestvu na Raztezu, kjer živi s partnerko Nado, tudi konje, sicer pa skrbi tudi za številna sadna drevesa in grmovnice, ki predstavljajo pravi 'arboretum'. Ob vsem tem najde čas tudi za sodelovanje v društvih upokojencev in borcev, pri Rdečem križu in ljudskih pevcih iz Bistrice ob Sotli.

A že nekajminutni prikaz, kako poslušen je njegov Rambo, dveletni mešanec med nemškim in belgijskim ovčarjem, dá vedeti, da njegov način vzgoje psa deluje, saj ga pes resnično uboga na besedo, prinese denimo kantico za zalivanje ali kakšen drug predmet, kot pravi pastirski pes užene jato turških kokošk in petelinčka nazaj v kokošnjak itd. Po domače povedano – Tone se na pse očitno spozna. Pravi, da ima 'poseben čut' za te živali, ki jim običajno pravimo 'človekovi najboljši prijatelji', sam pa jim reče še 'socialno-čuteča bitja'. Temu primerno bi jih morali tudi dojemati, poudarja, zato nikakor ni dovolj, da psa nabavimo in nekam privežemo ali zapremo, ampak se je treba z njim veliko ukvarjati. »Zame je najbolj pomembna socializacija, ki se začne pri sedmih tednih starosti,« pojasni, veliko težji postopek pri psu pa je kasnejša prevzgoja, saj je nesocializiranega psa, ki preganja druge živali, se podi za avtomobili ali celo ljudmi, veliko težje obvladati in bo tudi po prevzgoji začel ponavljati stare vzorce obnašanja. »Nekateri lastniki mislijo, da jim bo trener na tečaju 'naredil' ubogljivega psa, vendar ga ne bo – naredil ga bo gospodar, saj kakršen je gospodar, takšen je pes,« poudarja Gnus.

Sam je imel že veliko psov in v mlajših letih jih je tudi drugim ljudem že nekaj prevzgojil. Pri tem se trudi predvsem, da psa podredi, obenem pa pridobi njegovo zaupanje in naklonjenost, saj pri psu lahko hitro narediš napako in z njim ne moreš več delati. »Ko pride pes k tebi z migetajočim repom in pokončnimi ušesi, je to dober znak, takrat veš, da te bo poslušal, ko pa ima rep med nogami in ušesa spuščena, bo pobegnil ali celo napadel,« ponazori. Najbolj ga moti, ko lastniki dajo psa na tečaj in mislijo, da so s tem naredili vse, a ne poslušajo navodil, ki so jih dobili kot lastniki, zato meni, da bi se morali tečajev udeleževati tudi slednji.

Rambo, ki se med najinim sprehodom po posestvu, kjer mu je gospodar uredil tudi poseben poligon za urjenje, razigrano podi s svojo mamo Doro, je odrasel in zrel pes, za katerega Gnus jamči, da je lahko kjerkoli brez povodca in ne bo naredil nobenega izpada oz. mu bo 100-odstotno poslušen. Občasno opravlja tudi nalogo terapevtskega psa, saj ga vozi k varovancem VDC Krško - Leskovec, ki ga božajo in se igrajo z njim, on pa ima z njimi obilo potrpljenja. Še posebno veselje z njim pa imata Gnusovi vnukinji, devetletni dvojčici Lina in Zala, ki z njim počneta, kot poudari, tako rekoč kar hočeta. Skratka, pes, kakršnega bi si marsikdo želel. Če bi ga kdo rad spoznal, ga Gnus z veseljem predstavi (njegov kontakt imamo na uredništvu).

Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje