​Razstava ročnih del Življenje je lepo

V soboto, 25. aprila 2026, so dopoldne članice Pridnih rok Rajhenburga povabile na odprtje svoje razstave, ki so ji izbrale enkraten in spodbuden naslov Življenje je lepo.

Otvoritveni program so začele kar same s šaljivim prizorom, v katerem so prikazale drobec svojega ustvarjalnega druženja, ki je vedno prežeto z vedrino, dobro voljo in prijateljstvom. V prizor se je prikradla pozabljivost, kot se prikrade takrat, ko se človek preda priljubljenemu delu in pozabi na vse drugo.

Nato pa smo se z glasbo, petjem in recitacijami skupaj sprehodili po pomembnejših fazah življenja. Posebej prisrčni so bili nastopi mladih glasbenikov, ki so nas najprej popeljali v čas brezskrbnega otroštva.

Laura Tovornik, ki jo je s klarinetom spremljala sestrica Eva, je zapela pesem, Jaz pa grem na zeleno travco, za sigurnost pa ju je spremljal tudi harmonikar Mirko Slemenšek, ki je spremljal tudi ostale pete pesmi. Eva je pozneje zaigrala še pesem o zviti lisički. Pod spretnimi prsti Aljaža Keniga so lepo zvenele strune kitare. S pesmijo Jagerček mlad, ki sta jo v duetu zapela Andreja Bračun in Marko Železnik, pa smo se spomnili prvih skrivnih pogledov, nežnih dotikov, ki v mladih srcih zorijo v ljubezen.

Čas, ko dva zlata prstana za vse življenje povežeta ljubeči srci, ki odslej skupaj uresničujeta svoje sanje, pa nam je obudila Nina Stropnik z nežnimi zvoki violine.

Življenje človeka ponese v svet, a hrepenenje po nekdanjih brezskrbnih dneh nam je obudil Gregorčičev Veseli pastir v izvedbi babice Andreje in vnukinje Laure.

Posamezne pomnike iz življenja je imenitno dopolnjevala recitatorka Marja Petan s skrbno izbrano poezijo Toneta Pavčka in Janeza Medveščka, polno pomembnih življenjskih resnic.            

Potem smo se prepustili vrtincu dolžnosti iz vsakdanjika odraslega človeka, ki je presrečen, kadar si uspe ukrasti trenutek zase, trenutek, ko lahko počne, kar ima rad, kar ga osrečuje, kjer je uspešen in doživlja zadovoljstvo in pomiritev.

In takih trenutkov si znajo vzeti zase in za svoje ustvarjanje naše članice Pridnih rok Rajhenburga. Ne ustrašijo se nobenih izzivov, od tistih starih, že preizkušenih vezenj in vbodov, do pletenja s šibjem, izdelovanja drobnih uporabnih izdelkov, okraskov za dom, cvetja na mnogo načinov, do čudovitih slik, v katere so ujeti novi načini ustvarjanja.

Nenehno dopolnjujejo svoja znanja, ohranjajo predmete naše preteklosti in spoznavajo novosti, ki jih povzemajo na raznih delavnicah, srečanjih, vedno pa si vzamejo čas, da svoje delo prenašajo na druge, tudi mlade in tako ohranjajo tradicijo.

Zakladnico rokodelskega ustvarjanja že 21 let bogatijo: Evgenija Mikeln, Anica Radej, Jožica Stropnik, Anic Kenig, Anica Samec, Dragica Kolan, Maja Abram, Milena Požun, Mojca Kožuh, Barbara Samec in Irena Kožuh. Za pridnost smo se jim zahvalili z vrnico in iskrenim aplavzom.

Njim in vsem nastopajočim se je ob koncu zahvalila Irena Kožuh, ki je pred 21 leti pripravila skupaj s hčerko Mojco prvo razstavo Pridnih rok Rajhenburga in skupino vseskozi vodi.

Program odprtja smo začeli s smehom, zaključili pa z dobro voljo, ki nam jo je obudil mladi harmonikar Rok Omrzel, zaigral pa je nekaj skladb tudi med ogledom razstave.

Razstava je bila na ogled še v nedeljo, članice so prijazno sprejemale obiskovalce, vmesni čas pa izkoristile za dopolnjevanje svoje vadnice z vbodi za bodočo uporabo na novih izdelkih. Tako njihovo ustvarjanje že stopa v naslednje obdobje.

Vir besedila: KD Svoboda Brestanica
Fotografije: Maja Abram