Časopis za pokrajino Posavje
5.12.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Vedno je bila moja skrita želja dati svojo 'muzko na vinilko'«

Objavljeno: Četrtek, 12.11.2020    Rubrika: Posavske glasbene novičke Redakcija
Foto1

Rap mu pomeni ogromno, a v ospredje daje družinsko življenje. (Foto: osebni arhiv)

Slovenska glasbena scena je od 2. novembra bogatejša za album 4.0 Navlaka raperja iz Krškega, ki sliši na ime Gero. Rap dela s srcem, kar se čuti v njegovih sporočilih, ustvarja ga skoraj 25 let. Sodeč po njegovih besedah je glasba zanj ventil in psiholog.

Nekaj, kar je bilo podobno tekstom, je začel pisati že kot desetletni mulček, a bolj kot je odraščal, bolj ga je vase potegnil rap. Studiov takrat ni bilo na voljo, zato so z lokalnimi navdušenci snemali single, namenjene prijateljem. Leta 2005 na Primorskem posname neke vrste mixtape, dve leti kasneje sledi nov mixtape Klet Klet Klet, kjer že objavi nekaj avtorskih del. Sledi povabilo na ploščo raperja Zlatka in prelomnica v njegovi karieri. V stik pride z raperjema, ki slišita na ime Goko in KemikAlija, članoma producentske zasedbe Urban Click. Kemija je tu, leta 2012 sledi prvi album, imenovan Trojka, na katerem se nahaja tudi nepozabni komad Kršk Je Bomba. Vmes s fantoma ustanovijo še skupino Spizdi. Zadnji izdelek pa je plod načrtnega dela vseh treh.
 
Foto2

Fanta iz Urban Clik mu nudita neomejen 'suport'. Postali so že prava družina in ne samo del neke rap scene.


Na glasbene police je prišel album 4.0 Navlaka. Kaj si tokrat 'navlekel' skupaj?
 
Navlekel sem skupaj en skupek izdelkov. En del je neuporabljenega materiala, ki se je nabiral čez leta, po drugi strani pa je tu še nekaj na novo napisanih komadov. Če se ga prav posluša, smo naredil izdelek za starše. Poglej, moja besedila niso primerna za otroke, mlajše od 18 let, po drugi strani so v bistvu namenjena njim. Ne bi rekel, da cela plata, je pa en del, kako se učiti od napak svojih 'ta starih', idolov, da se ne dela bedarij. To je rdeča nit …

Če si v mladosti pripovedoval o nočnem življenju v Krškem, kritiziral družbo, policijo … Kaj torej sporočaš danes?

Veš, mogoče prav glede vseh teh naših neumnosti, morda sem malce raziskoval, kaj je prepovedano, česa ne smem početi. Stilsko se album niti ne razlikuje od mojih prejšnjih izdelkov, s tem da ni toliko tega, da se gremo napit, da je žur … Se pa dotaknem policije, sem večni upornik, jaz sem punks (smeh). Če bi šla po komadih, vsak nosi neko sporočilo. V enem se recimo dotaknem, kako je vse relativno – eni me gledajo, da sem negativec zaradi besedil, a jim razložim, da z glasbo sebi dajem pozitivo. Glasba je moj ventil in psiholog … Pisanje besedil, snemanje komadov so puzle v mojem življenju, brez katerih bi znal biti kar malce zamorjen.
 
A plošča je na nek način posebna, v celoti posneta v slovenskem jeziku, dana na vinilko. Čemu?

Tako je! Je prvi rap album v slovenskem jeziku na vinilki. Čemu? Bom odgovoril, da je bila to vedno moja skrita želja, dati svojo 'muzko na vinilko'. Bila je pogumna odločitev, nismo vedeli, kaj nas čaka, da ne bo samo en strošek. A enostavno se mi je želja izpolnila.  
 
Ne spomnim se, da bi Krško veljalo za mesto, v katerem se je razvijal rap. Od kod potem tebi navdušenje?

Krško še vedno ni mesto, kjer bi se razvijal rap, Mogoče je bilo usodnih tistih par kaset, ki jih je brat domov prinesel. Neka kombinacija rapa in rap metala, ki me je navdušila. Čeprav je na prvo žogo vse tako suhoparno, samo govoriš, je tu vseeno neka globina, lahko se izražam, poigravam z besedami. Mogoče so me ti ameriški artisti inspirirali, saj sem očitno slišal »ta prave«. V tistem času so bili to Ice T, House of Pain … bolj ta ameriški hardcore rap, ko lahko kaj grdega rečeš.

Odkar te spremljam, veljaš za enega boljših raperjev v Sloveniji. A kljub odmevnim sodelovanjem, kot je bilo tisto z Zlatkom, človek dobi vtis, da si se dosti let držal bolj v ozadju. Če danes pogledaš nazaj - bi si želel, da bi bil bolj drzen v svojih kariernih premikih?

Am, ne! Mislim, da sem delal tako, kot mi je duša govorila. Če bi še enkrat začel, bi se še vedno držal v ozadju, ker se mi zdi, da če delaš dobro in te prava ušesa slišijo, še zmerom lahko daleč prideš. Saj, ko pridem v kak zaselek, grem na pohod z družino, me kdo ogovori in mi reče: 'A care, kje si?' Dober glas seže v deveto vas! A v ospredje dajem družinsko življenje, ki mi največ pomeni.

Si si v mladosti recimo predstavljal, da bi od rapa živel?

To smo si po mojem vsi malce potihem želeli. Samo je tako, včasih sem premalo samokritičen, včasih preveč. Nikoli se mi niso mojo izdelki zdeli zadosti dobri, da bi jih lansiral ven, z namenom, da bi bil 'pop star'. Kar naj bo na tem, kot je!

Tvoja besedila so izredno iskrena, veliko povedo o tebi. Imaš mejo, so teme, ki se jim izogneš?

Mislim, da sem se dotaknil tudi tem, ki se jih ne bi smel. Dostikrat sem kolebal, ali bi jih sploh dal v javnost. Ogromno je enih komadov, ki jih imam enostavno samo zase, niso jih slišali niti prijatelji. Zato je rap moj psiholog. Jaz se tukaj precej izkašljam. Hočem dati ven ljubezen, jezo ... Namesto da bi z nekom fizično obračunal, mu poveš.

Zaradi koronavirusa najbrž odpade vprašanje, kje in kdaj te bomo videli v živo predstavljati novo ploščo? Kako se v teh časih približaš poslušalcem, kaj bi jim sporočil?

Zaenkrat glede tega žalostnega stanja koncerti odpadajo, a se dogovarjamo s fanti, da se znajo pojaviti internetni prenosi. Drugače imamo Instagram, Facebook, kjer vsak dan 'napucavamo' našo robo.

Bi pa sporočil vsem, glede na to, da je prišlo do izida plate, vidim, da je ful enih stvari možno doseči, ne glede na to, kakšno je stanje v državi.

Še za konec, kako si zapomniš vsa ta hudo dolga besedila?

Vsa ta zelo dolga besedila si na žalost moj procesor ne zapomni (smeh). Velikokrat je bila tudi na koncertih tema. Imam pa srečo, da mi ob strani stojita fanta iz Urban Clik, tako me dobro poznata, tako imata natrenirana ta besedila, da ko mi naredimo napako, sta ona dva za***, ne jaz (smeh). Seveda imata tako naštudirane komade, da me lahko nazaj privlečeta. Lej, vsi smo ljudje, načeloma imam naštudirano, saj jih vadiš, snemaš in si zapomniš komad na pamet. Pridejo pa trenutki, ko ti kliker enostavno ne dela in to je tista človeška fora, ki je nerazložljiva.

Simon Uršič

Krajši pogovor je objavljen tudi v novi številki Posavskega obzornika.
 
« Nazaj na seznam
»