POPOTNE RAZGLEDNICE 1 (uvod)

Potovanja in raziskovanja, odkrivanja so me zanimala že kot najstnico. Še v tistih »železnih časih« sem izkoristila vsako priložnost, da sem lahko odkrila kakšen neznan kotiček. Največji tovrstni podvig v tistem obdobju je bil,  ko sva s prijateljico ob zaključku srednje šole sicer preko agencije odšli z vlakom v Rusijo. Zanimiva dogodivščina z zanimivimi sopotniki, maturanti rudarske srednje šole.

Nato so minila leta, ko te življenje ponese v druge vode, ko ti naloži druge obveznosti in ko nekako tvoji koraki in želje zastanejo pri drugih stvareh. A ta želja po potovanjih, ki ljudi žene že od nekdaj, ni nikoli ugasnila, le nekoliko se je pritajila. Zadnja leta se mavrična pahljača obiskov evropskih dežel ponovno bogati in dobiva številne barve.

Kraje, dežele, ljudi vsak vidi skozi svoje oči, meri skozi svojo prizmo, beleži in sestavlja svojo razglednico. Skuša ujeti slikovitost obiskanih krajev v svojo spominsko kartico, jo zabeležiti za kasneje, za tiste zimske večere, ko noč zgodaj lega na zemljo. Sestavljene razglednice so že od nekdaj popotniki pošiljali svojim dragim, sorodnikom, prijateljem in znancem. Na njih so prikazani drobni utrinki, pa naj bo to cerkev, trgovina, glavna ulica, spomenik ali muzej. Podobno bodo tudi moji zapisi kot nekakšna sestavljena razglednica osebnih doživetij, pogledov, razmišljanj, mnenj, misli, utrinkov, malih pomoči, kam usmeriti korak in kaj videti na potepanjih.

Običajno na potovanjih uporabljamo različna čutila, saj ogledujemo, opazujemo, vonjamo in tudi okušamo s svojimi brbončicami in le skupek teh nam da celovito sliko o neki deželi, kraju, mestecu, vasi. Intenzivnost posameznega dneva skušam tako kot večina ujeti tudi s pomočjo sodobne tehnologije, saj je včasih kar težko vpijati tolikšno količino informacij, zato poglede ujamem v stotine fotografij in nato oblikujem sestavljeno razglednico, mozaik, v katerem vsaka fotografija nosi svojo zgodbo, ki jo lahko »berem« še mnogo kasneje. Ko se vrnem v vsakdanjik, rada delim svoje popotne izkušnje, a včasih pomislim, ali lahko vse tiste trenutke navdušenja, brezskrbnega posedanja na sončnih tratah, pohajanja po muzejih in razkošnih zelenih parkih, modrino neba, odsev morske gladine, sence v travi in nasmeške ob pogledih na vsa razkošja, ki so bila tisti trenutek tam samo zame, res deliš, res pričaraš tudi ostalim, jim predaš svoje navdušenje? Morda lahko v majhnih drobcih, tudi skozi pričujoče popotne zapise. A prava je vedno osebna izkušnja, nihče in nič ti je ne more nadomestiti - treba je potovati.