Časopis za pokrajino Posavje
25.10.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Črna smrt v očeh arheologije

Objavljeno: Petek, 05.03.2021    Rubrika: Prejeli smo Bralci pišejo
156098572_278656867196587_4241244003856338235_n

Vir: www.cherwell.org

V zadnjih lanskih številkah Posavskega obzornika smo lahko brali prispevka Maje Marinčič in Živka Šebeka. Vsak se je na svoj način lotil obravnave epidemij kuge, ki so morile po naših krajih v preteklih stoletjih. Njuna prispevka sta bila v prvi vrsti zgodovinarska in sta osvetlila ukrepe, ki so jih prebivalci Posavja v zgodnjem novem veku uvedli, da bi upočasnili širjenje te smrtonosne bolezni. Namen mojega prispevka je poskus osvetlitve prihoda kuge v Evropo ter kako se njene posledice kažejo v arheoloških virih. V njunih prispevkih je govora o drugi epidemiji kuge, katere prvi val se je v naš kolektivni spomin vtisnil pod imenom Črna smrt. Trajal je med leti 1347 in 1353, naslednji valovi epidemije pa so se pojavljali vse do 19. stoletja. Umrlo je med tretjino in polovico takratnega prebivalstva Evrope.

Kuga je med glodavci v centralni Aziji prisotna že tisočletja. Po teh krajih že tisoč let teče Svilena cesta, trgovska pot, ki še danes povezuje Evropo in Kitajsko. Zaradi podnebnih nihanj ob koncu 13. stoletja in posledične lakote so glodavci iskali bližino ljudi, zato so mnogokrat spremljali trgovske karavane in skupine Mongolov, ki so v tem času obvladovali centralnoazijsko stepo. Bolezen se je tako začela širiti tudi med ljudmi. Mongoli so leta 1346 prišli v spor z genovskimi trgovci, ki so imeli postojanke na obalah Črnega morja. Ta je služila kot končna točka Svilene ceste, kjer so tovor iz karavan prestavili na ladje. Ker Mongoli niso mogli predreti obzidja dobro utrjene postojanke, so s katapulti svoje mrtve metali čez obzidje in s tem med italijanske trgovce razširili kugo. To je bolezen, ki jo povzroča bacil Yersinia pestis. Njegovo prisotnost so potrdile genetske analize zob iz množičnih pokopov žrtev Črne smrti. Načeloma se širi preko bolh, ki prenašajo okužbo med organizmi, vendar če bakterije pridejo iz limfnih žlez v pljuča, se ta lahko širi tudi kapljično – kot naš koronavirus. V vsakem primeru je smrt okuženega brez ustrezne nege skoraj gotova.

Genovski trgovci, okuženi s kugo, so se nato vrnili domov, ob svoji poti pa trosili smrtonosno bolezen kjerkoli so se ustavili. Okužbe so se hitro širile predvsem iz pomembnih pristaniških mest in v nekaj letih je bolezen dosegla vse kotičke Evrope. Kljub temu da je bilo potovanje v tistih časih počasnejše kot danes, je bil kontinent prepreden s trgovskimi potmi, ki so omogočile širitev te bolezni.

Neme priče teh grozljivih časov so množični pokopi žrtev kuge. Arheologi so jih odkrili v Angliji, Franciji, Španiji, Nemčiji in Švici. Pri nas jih še ne poznamo, kar kaže, da imamo arheologi še dovolj dela pred sabo. Najbolje raziskano je pokopališče East Smithfield, ki se je nahajalo izven Londona. Iz zgodovinskih virov vemo, da so kraljevi upravniki zemljišče kupili konec leta 1348, kmalu za tem, ko je kuga dosegla mesto. Dokler žrtev še ni bilo veliko, so jih pokopavali po običaju na pokopališča ob cerkvah. Ko je njihovo število strmo naraslo, so izkopali tri dolge jarke na omenjenem zemljišču, kamor so pokopali skoraj 300 pokojnikov. Kljub temu, da je šlo za katastrofalen dogodek, so pokojniki spoštljivo položeni v jame in pokopani v skladu s takratnimi običaji. Ko se je najhujši val epidemije umiril in število umirajočih padlo, so jih začeli pokopavati v individualne grobove. Vse skupaj je bilo na tem pokopališču odkritih 759 pokojnikov. Celotno pokopališče še ni bilo raziskano. Poleg tega pa obstaja še eno londonsko pokopališče povezano s Črno smrtjo, ki ga še ne poznamo dobro. Točnega števila mrtvih torej ne poznamo. Vemo le, da je bilo umrlih ogromno.

Bioarheologinja Sharon DeWitte je iz kostnih ostankov pokojnikov ugotavljala, kako je mogoče, da je prvi val kuge imel tako veliko smrtnost. Današnji izbruhi kuge so namreč precej manj smrtonosni. Njene raziskave so pokazale, da so umirali predvsem ljudje, ki so bili slabše prehranjeni in šibkejšega zdravja. Da razumemo, kaj to pravzaprav pomeni, je treba Črno smrt postaviti v zgodovinski kontekst. Od okoli leta 1000 je bilo podnebje toplo in stabilno, srednjeveška Evropa je navezovala trgovske stike z bližnjimi in daljnimi kraji, prihajalo je do gospodarskega razvoja. Vendar gospodarski razvoj ni zaobjel vseh ljudi, večina je komaj shajala iz dneva v dan. Ob koncu 13. stoletja se je sončeva aktivnost zmanjšala, zaradi česar se je podnebje ohladilo, letine so večkrat propadle. To je pogosto vodilo do lakote, predvsem med revnejšim prebivalstvom. Zaradi političnih sprememb so se nekateri trgovski stiki z daljnimi kraji pretrgali, kar je poslabšalo gospodarsko stanje že tako sestradanega prebivalstva. Iz človeških ostankov lahko vidimo, da se je postava ljudi zmanjšala, zdravje pa poslabšalo. Teren za uničujočo epidemijo je bil pripravljen. Trgovina na dolge razdalje pa je prinesla drobcen organizem iz drugega konca sveta, ki je pomoril polovico Evrope, drugi polovici pa pustil globoke psihološke rane.

Kaj se lahko danes naučimo iz teh ugotovitev? Pravijo, da je po toči zvoniti prepozno, vendar nimamo zagotovila, da je trenutna epidemija zadnja, ki jo bomo doživeli v bližnji prihodnosti. V času podnebnih sprememb in uničujočih posegov v okolje lahko pričakujemo pojave novih in novih patogenov, ki bodo morda bolj smrtonosni od našega koronavirusa. Navsezadnje poznamo rezervoarje Yersinie pestis v Aziji, Afriki in severni Ameriki. S slabšanjem dostopa do javnega zdravstva, vedno večjo revščino, ki jo spremlja slaba prehrana, in svetom povezanim kot še nikoli je lahko nova, veliko hujša katastrofa za vogalom. Zaradi tega je nujno, da z znanjem, pridobljenim iz zgodovine, in našimi izkušnjami modreje stopamo v prihodnost.

Timotej Pavlin
« Nazaj na seznam
»