Družinski terapevti pozdravljajo namero ureditve področja psihoterapije

Ob mednarodnem dnevu družine, ki ga obeležujemo 15. maja, želijo družinski terapevti podpreti namere poslancev, da sprejmejo zakon o psihoterapiji, ki bo v Sloveniji prvič uredil kaos in prinesel večjo varnost, dostopnost in strokovnost psihoterapevtske pomoči posameznikom, parom in družinam.

Ob mednarodnem dnevu družine ne praznujemo idealov, ampak realnost odnosov: vse njihove napetosti, lepoto, dvome, poskuse, občasne poraze in ponovno povezovanje. Danes praznujemo pogum ljudi, ki kljub izzivom ostajajo v odnosih – ali pa grejo naprej, ko izgubijo odnose. Praznujemo tudi tiste, ki si priznajo, da ne zmorejo več sami. Družinska terapija ne zdravi le posameznikov, ampak povezuje ljudi v tiste odnose, kjer se začne okrevanje.

Družino ni mogoče opisati samo z diagnozo. In tudi stiska v družini ni napaka posameznika, ki bi jo lahko lokalizirali na možganski sliki ali zmanjšali s protokoli. Družinske stiske niso tehnična napaka sistema, temveč posledica odnosne dinamike, izkušenj, razvojnih okoliščin, preteklih ran in dednih vzorcev, ki jih prinesemo s seboj. Kjer drugi iščejo predvsem simptome, družinska terapija predvsem išče odnose, vzorce in pomen. Kjer drugi govorijo predvsem o funkcionalnosti, družinska terapija govori predvsem o bližini, varnosti, občutljivosti, povezanosti. Družinska terapija postavi človeka v kontekst družine, okolja, medgeneracijskih prenosov in v živo mrežo odnosov. Zato je družinska terapija danes eden najcelovitejših pristopov k razumevanju duševnega zdravja – v vseh življenjskih obdobjih.

Na Univerzi v Ljubljani že več kot dvajset let izvajamo enega najdaljših in najcelovitejših izobraževanj iz družinske (psiho)terapije, ki v seštevku skupaj z možnostjo doktorskega študija traja kar 13 let, sicer pa za kvalitetno samostojno psihoterapevtsko delo posameznik opravi 9 let zahtevnega teoretičnega in praktičnega izobraževanja. Do danes je izobraževanja zaključilo okrog 500 študentov, od tega jih skoraj polovica izvaja psihoterapijo. Že danes uspešno delujejo v šolstvu, zdravstvu, socialnem varstvu, javnih in nevladnih organizacijah, pa tudi v zasebni praksi. Med njimi so številni, ki so danes supervizorji, raziskovalci, mentorji, avtorji znanstvenih člankov. Gre za terapevte, ki niso zrasli čez noč – temveč skozi dolgotrajen proces učenja, refleksije in zorenja.

Družinska terapija je močno zastopana tudi v tujini, tako v Evropi, kot v Ameriki, kot eden najbolj prepoznavnih pristopov v psihoterapiji. V tujini obstajajo močna mednarodna društva, s katerimi se povezujemo v Evropsko združenje družinskih terapevtov (EFTA, European Family Therapy Association). V Ameriki pa se kot eno najmočnejših psihoterapevtskih društev pojavlja AAMFT (American Asocciation of Marriage and Family Therapy).

Vse več ljudi išče pomoč. Toda dostop do psihoterapije ostaja povsem nereguliran in omejen. Sistemska podhranjenost zdravstva, predolge čakalne dobe in ozkost nekaterih institucionalnih pristopov pogosto pomenijo, da ljudje prej doživijo odpust kot odnos.
Zakon o psihoterapiji, ki je trenutno v parlamentarni proceduri, zaradi realnosti slovenske družbe ni idealen, prinaša pa nujno potrebne spremembe:
• končno sistemsko ureja področje psihoterapije, ki je v Sloveniji doslej ostalo neregulirano;
• postavlja jasne strokovne in etične standarde, ki so primerljivi z evropskimi praksami;
• omogoča pluralnost pristopov in strokovnih poti, kar je značilnost vsake zrele in odprte družbe;
• varuje uporabnike, saj preprečuje zlorabe in opredeljuje pogoje delovanja terapevtov;
• odpira vrata sodelovanju, ne pa izključevanju.

Zakon ne pomeni, da bodo vsi terapevti postali enaki – pomeni pa, da bodo vsi deležni minimalnih, enakih standardov kakovosti in odgovornosti. To je dobro za stroko. In nujno za ljudi.

Družinska terapija ni le profesionalna storitev. Je etična drža, ki verjame, da je vsak človek več kot njegova težava. Da odnosi niso odvečni, ampak ključni. Da varnost ni v pravilniku, temveč v prisotnosti. Da sprememba ni ukaz, ampak proces. Zato podpiramo sprejem Zakona o psihoterapiji. Ne zato, ker se borimo za prostor zase – ampak zato, ker vemo, kaj lahko ponudimo skupnosti.

Slovenija si zasluži zakon, ki bo omogočil dostopno, varno, strokovno utemeljeno psihoterapijo – tudi tisto, ki ne prihaja iz starih sistemov moči, ampak iz novih oblik povezanosti. Zakon je priložnost, da kot družba rečemo: verjamemo v odnos, verjamemo v okrevanje, verjamemo v človeka.