Nategi državne agencije ARAO...

Nategi državne agencije ARAO ali kaj skriva nov Program razgradnje Nuklearne elektrarne Krško (v nadaljevanju NEK) in ravnanja z nizko in srednje radioaktivnimi odpadli (v nadaljevanju NSRAO) in izrabljenim jedrskim gorivom (v nadaljevanju IJG), revizija 2, junij 2010

Po približno enem letu pregovarjanja z vladno ARAO (Agencija za radioaktivne odpadke), ki je zadolžena za ravnanje z radioaktivnimi podatki v Sloveniji in ki jo vodi Krčan Vladislav Krošelj, o tem ali lahko dostopamo do okoljskih podatkov, smo na podlagi odločitve Informacijske pooblaščenke RS končno uspeli pridobiti dokument Program razgradnje Nuklearne elektrarne Krško (v nadaljevanju NEK) in ravnanja z nizko in srednje radioaktivnimi odpadli (v nadaljevanju NSRAO) in izrabljenim jedrskim gorivom (v nadaljevanju IJG), revizija 2, junij 2010.

V svojem prizadevanju smo morali biti zelo vztrajni, prepoznavati smo morali pravne bližnjice in večkrat urgirati zaradi namernih zavlačevanj ali kršitve uradnih rokov s strani ARAO, ki naj bi delovala v dobro ljudi in naj bi bila še posebej pozorna na zahteve prebivalcev, ki živijo v neposredni bližini bodočega odlagališča NSRAO .

Zadnji primer zavlačevanja je zamujanje z izpolnitvijo Odločbe Informacijskega pooblaščenca RS (IP-RS), ki je 11.3.2011 naložila ARAO, da mora prosilcem posredovati fotokopijo dokumenta z naslovom Program of NPP Krško Decommissioning and SF&LILW Disposal, revision 2 – Text version 1, June 2010, vključno s prilogami. Čeprav je bil rok postavljen na 30 dni, torej do 13.4.2011, smo dobili dokument šele v drugi polovici maja 2011, torej 1 mesec kasneje, kot je bilo določeno.

Iz odločbe informacijskega pooblaščenca izhaja, da je zahtevani dokument uradno besedilo iz upravnega področja, zaradi česar ni avtorsko pravno varovano delo, na kar se je ARAO sklicevala, zato mora organ prosilcu posredovati fotokopijo tega dokumenta. Prav tako izhaja iz odločitve informacijske pooblaščenke, da dokument vsebuje okoljske podatke in zanj ne morejo veljati omejitve zaradi poslovne skrivnosti ali kakšne druge omejitve, na katere se je ARAO izgovarjala.

Če pogledamo bolj podrobno ravnanje ARAO, vidimo, da je prihajalo do številnih nepravilnosti in paradoksalnih situacij. Dokument, ki ga je ARAO pripravila skupaj z hrvaško APO, je bil ob svojem nastanku v juniju 2010 še javen dokument. Dobili so ga številni predstavniki iz RS in RH, predstavniki strokovnih organizacij in člani ministrstev ter meddržavne komisije o spremljanju delovanja NEK. Skupaj nad 40 ljudi, ki so lahko dokument uporabljali brez omejitev in ga posredovali kamor koli naprej. Ko smo želeli tudi prebivalci in nevladne organizacije dostopati do njega, se je zapletlo. ARAO ga je s svojim Upravnim odborom označil novembra 2010 kot poslovno skrivnost, kar je kršitev določil Zakona o tajnih podatkih, ki določa, da se v primeru potreb po tajnosti to predvidi s posebnim sklepom že pred začetkom izdelave dokumenta. Istočasno je dokument na hrvaški strani ostal javen, saj ga njihov APO ni označil kot tajnost. Kaj to pomeni? Očitni gre za kršitev Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega sredstva o okoljskih zadevah, ki jo je zakrivila ARAO, ki bi sicer morala delovati v javno dobro, zakrila dokument in podatke.

No, sedaj, ko končno imamo Program razgradnje NEK in ravnanja z NSRAO in IJG, nas je seveda zelo zanimalo, kaj so bili vzroki za to, da je ARAO vodila politiko zavlačevanja in izogibanja posredovanja okoljskih podatkov nam, prebivalcem in nevladnim organizacijam. Kaj so razlogi za to?

Po natančnem pregledu lahko povzamemo nekatere ugotovitve:

1. Nov program razgradnje in ravnanja z odpadki potrjuje naše sume, da bo skupaj vseh NSRAO bistveno manj, kot so nam še v letu 2010 pri predstavitvah projektov za odlagališče NSRAO zatrjevali na ARAO. Vseh NSRAO bo po novih ocenah skupaj za 835 zabojnikov v scenariju brez podaljšanja življenjske dobe NEK, oziroma 928 zabojnikov, če bo prišlo do daljšega obratovanja NEK. V vseh predhodnih dokumentih, tudi v sprejetem Državnem prostorskem načrtu (DPN) za odlagališče NSRAO, je dosedaj ARAO razlagal, da bo nastalo za 2800 zabojnikov NSRAO. Zanima nas, kaj bo RS odlagala v proste kapacitete odlagališče? Morda tuje odpadke? Prav tako nas zanima, kaj so na ARAO sploh delali od leta 2006 dalje? Pripravljali dokumentacijo in študije za nekaj, kar na koncu ne bo res? Koliko denarja se je za to porabilo? A so na ARAO res popolnoma nesposobni, da ne vejo, da najprej potrebuješ vedeti, za kaj boš nekaj delal, potem pa šele začneš risati načrte in delati projekte. Zakaj so nam predstavljali napačne podatke na predstavitvah in javnih razgrnitvah v začetku 2008, ko je potekala presoja vplivov na okolje? Ali judje na ARAO vedo, da je prikrivanje podatkov, še zlasti glede okoljskih podatkov, o katerih mora biti javnost seznanjena tedaj ko nastopijo, kršitev zakonodaje? Seveda je soodgovoren tudi MOP, ki je vodil postopek in ki je očitno ali nestrokoven in sploh ne ve, o čem se gre, ali pa je skupaj z ARAO zavajal javnost. 2. Nov program razgradnje in ravnanja z odpadki tudi kaže na to, da še zdaleč ni jasno, kako bo potekalo ravnanje z NSRAO, čeprav je Slovenija sprejela DPN za odlagališče NSRAO za slovenski del odpadkov. Navedenih je 5 scenarijev, ki odpirajo različne možne načine ravnanja z NSRAO: od skupnega odlagališča NSRAO s Hrvati v letu 2018 (ali ni v Zakonu o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti druga letnica, in sicer 2013, kar so na ARAO tudi ves čas pripovedovali), do ločenega odlaganja za odpadke v Sloveniji in na Hrvaškem leta 2018 (pravzaprav so nam to opcijo razlagali ljudje iz ARAO in za to opcijo je tudi sprejet DPN za odlagališče NSRAO), do variante, kjer se začne z obratovanjem odlagališča šele leta 2038 v primeru, če pride do podaljšanja obratovanja NEK do leta 2043 (ta varianta odpira zanimiv pogled obeh držav na situacijo, saj predvideva skladiščenje NSRAO znotraj NEK še naprej, za kar bi morala NEK verjetno še kaj zgraditi, pa tudi zmanjšanje nadomestil za lokalne občine, kar bo verjetno še posebej zanimivo za Občino Krško, ki je sedaj uspela izsiliti od države kar 7,800.000 € letnega nadomestila, ki ga ne želi deliti z nikomer – izjema je cca 150.000 € za prebivalce v 1500 m pasu okoli NEK). Če upoštevamo, da je tale novi dokument narejen po določilih meddržavne pogodbe o solastništvu NEK, potem lahko rečemo tudi to, da DPN za odlagališče NSRAO ni skladen s tem dokumentom. Jasno je tudi, da je meddržavna pogodba nad vladno uredbo, kar je DPN. Dogajanje na tem področju bo še zelo zanimivo, vidi pa se tudi, da v Sloveniji levica ne ve kaj dela desnica, ter da je vpletanje lokalne politike v nacionalne odločitve zelo veliko in že celo usodno. 3. Morda najbolj zanimiv del v novem programu razgradnje in ravnanja z odpadki pa je stroškovni del. Ali ste vedeli, da bodo stroški razgradnje NEK in izgradnje odlagališča za NSRAO in IJG od 2.500 mio € do skoraj 3.300 mio €, torej kar za 2 krat višji od investicije v TEŠ6 ? In da bo morala Slovenija (drugače povedano, vsi Slovenci) plačevati za ureditev tega področja dodatno na MWh odvisno od izbrane variante od 4,85 € (to je v primeru izbranega scenarija, ko se začne odlaganje NSRAO šele leta 2038, ki pa bo zelo težko všečen lokalnim občinam, saj ta varianta določa, da se razpolovi nadomestilo do leta 2037 iz 5 mio € letno na 2.5 mio € letno za odlagališče NSRAO) do 21.08 € (to velja za sedanji potrjeni DPN za odlagališče NSRAO). Po domače povedano, cena elektrike iz NEK, ki je sedaj cca 38 €/MWh bo ob vključitvi stroškov ravnanja z odpadki ob sedaj izbranem načinu narasla kar na 55 €/MWh (pri tem smo upoštevali popravek in odbili 3 €/MWh, ki se že dosedaj izplačuje v namenski sklad). Adijo jedrska opcija, saj tako draga elektrika ne bo več zanimiva za nikogar – če odštejemo tu tveganja zaradi nezmožnosti stroke, da bi resnično nadzorovala dogajanje v jedrski elektrarni, kar smo vsi videli ob nesreči v Fukušimi. Očitno vprašanje je, zakaj je celoten program tako drag? Po podrobnem pregledu je razvidno, da ARAO vodi projekte zelo zmedeno. Stroški namreč stalno naraščajo in se večajo. Iz primerjave stroškov za odlagališče NSRAO med preteklimi projekti iz leta 2004 in sedanjimi ocenami je razvidno, da bodo narasli stroški izbora lokacije za 2 krat, stroški priprave dokumentacije za 5 krat, stroški obratovanja za 2.5 krat ter stroški za nadomestila lokalnim občinam kar za skoraj 4 krat (od skupaj 75 mio € na maksimalno skupaj 284 mio €). Celotni stroški so na odlagališču NSRAO narasli iz 230 mio € na 473 mio € v eni od različic, ki je obdelana v dokumentu. Torej se faktor 2 ne dogaja le na TEŠ 6 temveč tudi pri odlagališču, verjetno pa bo izvedba projektov v resnici pokazala, kakšna bo končna cena.

Verjetno so te tri navedbe tiste, zaradi katerih je ARAO skrivala dokument eno leto. Vendar, za koga ali bolje zaradi koga? Kot so rekli že pri aferi Watergate: sledi denarju. Kam vodi denar, ki ga vplačujemo vsi porabniki energije? Zbira se na skladu NEK, kjer so možni odlivi (??), nato potuje do Posavskih občin (po vladni uredbi o merilih za določitev nadomestil za jedrske objekte – zadnja varianta, ki je podvojila nadomestila za odlagališče, je bila sprejeta na zadnji seji vlade J. Janše oktobra 2008, ko je bil minister A. Vizjak in J. Podobnik), drugi del pa gre na ARAO, kjer je nameščen direktor iz Krškega. Seveda je podrobna analiza porabe javnega denarja v tej državi naloga koga drugega, tu so podani le možni navdihi za domišljijo.

Na koncu se želimo vsem bralcem opravičiti za zelo zahteven dopis, ki je poln kratic, oznak, okrajšav in podobno. Tak ni zaradi nas, temveč je že originalno gradivo zelo zahtevno. Pri pregledu in analizi smo porabili ogromno časa in naše energije, da smo našli vse navedeno.

Zveza ekoloških gibanj

ARC –Združenje za uravnavanje sobivanja

Lokalno partnerstvo Brežice v preoblikovanju