Nekdaj epidemija kuge, danes koronavirusa

Epidemija, v času kakršne živimo danes, ni nič novega, saj nalezljive bolezni spremljajo človeštvo že od nekdaj. Raziskovalca krške preteklosti Živka Šebeka so današnje razmere spodbudile, da je pobrskal po dostopnih virih, kako je bilo z epidemijami kuge v zgodovini mesta. Objavljamo njegov zapis.

Kuga je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija. Na Slovenskem je bila njena klasična doba 17. stoletje, ko so jo ugotovili kar osemdesetkrat. Čeprav je odtlej minilo kar nekaj stoletij, lahko njene posledice danes primerjamo s koronavirusom!
 
Kranjsko mesto Krško je kuga prvič prizadela leta 1578, ko je dve leti pred tem s Štajerske prekoračila Savo pri Radečah. Prva v 17. stoletju je bila med oktobrom 1626 in februarjem 1627, za drugo naj bi po 18. oktobru 1634 umrlo najmanj 20 meščanov. Po oktobru 1647 je kuga tako hudo razsajala, da  so prepovedali prihode v mesto in izhode, sejme ter prevoze z brodom s Štajerske. V Krškem so tisti čas prevladovale male lesene hiše, postavljene tesno druga ob drugo. Kugi so bile takrat najbolj »naklonjene« slabe higienske razmere, nekaj pa so dodale še posledice treh potresov (1628, 1632, 1635) in dve povodnji leta 1633. 
 
Avstrijsko cesarstvo je za boj proti kugi izdajalo »kužne rede«, ki so predpisovali ukrepe proti njenem širjenju in jih je bilo med letoma 1625–1680 kar sedem in so veljali tudi za Kranjsko. In kako so jih upoštevali v Krškem? Ugotovili smo, da so morali hišni lastniki vso nesnago (smeti, gnoj, mrtve živali, živalske in človeške odpadke, pomije in drugo), ki so jo dotlej puščali ob domovih, potlej ob sredah in sobotah zvoziti iz mesta. Če tega sami niso zmogli, so najeli »mestne voznike« in jim za vsak voz odpeljanega plačati 4 krajcarje. Sodni sluge so morali poloviti in pobiti vse »okoli leteče« živali, pse, mačke, zajce, golobe. Leta 1648 so meščani Sv. Rozaliji, zaščitnici proti kugi, postavili cerkev in leta 1635 kamnito kužno znamenje.
 
Ko po letu 1678 na Kranjskem kug skoraj ni bilo več, so nekatere ukrepe še podaljšali. Leta 1681 so znova prepovedali prihode na Kranjsko in na njenih mejah postavili kužne komisarje, med katerimi je bil tudi krški grof Strassoldo. V Krškem so leta 1701 znova, za krajši čas, zaprli mestne meje in ukinili sejme; 1712 je bilo za vstop v mesto potrebno zdravstveno spričevalo, a so prišleki vseeno morali v karanteno; leta 1718 so v bran postavili straže pred oboje mestnih vrat pa tudi na prometnici proti severu in jugu. Primeri kuge so bili v letih 1634, 1646, 1670 in 1676 tudi v Kostanjevici.
 
Vsi opisani ukrepi so s posledicami prizadeli krško gospodarstvo. Leta 1655 je bilo zato kar 39 nenaseljenih mestnih hiš in okoli 76 naseljenih. Občinski zastop je že leta 1655 poročal, da deželnih davščin ne zmorejo in prav tako še leta 1688, ko se število plačevalcev, po kugah odseljenih obrtnikov in trgovcev, še ni povečalo.
 
Ukrepi proti kugi in koronavirusu so se večkrat menjavali. Med njimi najdemo nekaj vzporednic: občasne zapore mestnih in občinskih meja, karantene, prepovedi nekaterih gospodarskih dejavnosti pa tudi predpisano uporabo zaščitne opreme zdravstvenega osebja.
 
Živko Šebek

Prispevek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.