Predlog dopolnitev ZEG-a v Zeleni knjigi za nov Nacionalni Energetski Program

Zveza ekoloških gibanj Slovenije - ZEG, okoljska nevladna organizacija, vlaga sledeče pripombe in dopolnitve na Zeleno knjigo, kot izhodiščno gradivo za pripravo Nacionalnega energetskega programa Slovenije (NEP).Pripombe zajemajo le dve pomembni področji.

PODROČJE : Zemeljski plinZavzemamo se za rabo zemeljskega plina kjerkoli ga je možno vključiti namesto drugih energentov, predvsem fosilnih goriv, kot sta nafta in premog. Ker je vsaj v obdobju veljavnosti NEP nemogoče pričakovati pogona motornih vozil na druge vire, bo poraba bencina in s tem nafte naraščala. Zato se zavzemamo za uporabo zemeljskega plina, kot najčistejšega fosilnega energenta predvsem v energetskih objektih, tako z rekonstrukcijami obstoječih termoelektrarn kot gradnjo dopolnilnih energetskih objektov na zemeljski plin na lokacijah obstoječih elektrarn kot na novih lokacijah.Poraba zemeljskega plina v energetskih objektih pomeni čistejše emisije predvsem za žveplove spojine in bistveno manjše emisije ogljikovega dioksida, CO2, v primerjavi s premogovimi termoelektrarnami, saj so emisije CO2 iz plinskih elektrarn okoli 330do 350 kg CO2/MWh, medtem ko je emisija CO2 pri rabi premoga od 900 do 1200 kg CO2/MWh. Enostavni izračuni pokažejo, da se pri porabi zemeljskega plina emitira cca 1/3 manj CO2 v ozračje, kar pomeni tudi bistveni prispevek v prizadevanjih uresničevati podnebne emisijske zahteve.CO2 iz premogovih elektrarn bo potrebno izločiti in CO2 , ki bo nastal kot odpadek, bo potrebno skladno z zakonskimi predpisi o odpadkih odstraniti oz. trajno skladiščiti. V Sloveniji nam niso poznani kraji kjer bi bilo skladiščenje CO2 možno varno in trajno izvesti, zato je potrebno resno vključiti v NEP tudi postopke za njegovo utekočinjanje in odvoz, najverjetneje z ladjami, na lokacije kjer ga bo možno vtisniti v ustrezne geološke strukture in varno in trajno skladiščiti.V zadnjem obdobju smo spremljali razprave o umestitvi sprejemnega terminala utekočinjenega zemeljskega plina v zaledju koprskega pristanišča in predloge predlagatelja, da bi lahko hladilno energijo utekočinjenega zemeljskega plina uspešno uporabili pri utekočinjanju CO2 in s tem omogočili bistveno znižati stroške utekočinjanja CO2 in omogočili njegov realen odvoz na ustrezne lokacije. Predlagamo, da se v NEP vključi umestitev v prostor sprejemni terminal utekočinjenega zemeljskega plina, z inštalacijami za utekočinjanje CO2 in odpremo na ustrezne tankerje. Seveda je to možno samo v koprskem pristanišču, oz. njegovem bližnjem zaledju, s postavitvijo skladišč utekočinjenega zemeljskega plina in inštalacij za njegovo uplinjanje z uporabo energije iz plinsko parne elektrarne, s čimer bi zagotovili, da ne bi z uplinjanje uporabljali morske vode. ZEG podpira postavitev sprejemnega terminala za utekočinjeni zemeljski plin, postavitev plinsko parne elektrarne za njegovo uplinjanje in postavitev inštalacij za utekočinjanje CO2 , ki ga bodo morale premogove elektrarne izločiti iz emisij in poslati v Koper po ustreznem cevovodu, ki je smiselno lahko položen v trasi plinovoda zemeljskega plina.Terminal utekočinjenega zemeljskega plina na ozemlju R Slovenije omogoča dodatne aktivnosti in uporabo hladilne energije za utekočinjanje CO2, česar terminali v soseščini Sloveniji ne omogočajo. Uporaba hladilne energije je možna tudi za razvoj raznih dejavnosti v Kopru, predvsem postavitev velikih hladilnic. Terminal povečuje pretovor v Luki brez uporabe prevoznih sredstev (kamioni, vlak) za transport tovora v notranjost, kar ima tudi podoben delež pri zniževanju emisij CO2 iz motornih vozil , kot je pričakovani učinek pri uporabe plina v energetskih objektih, namesto rabe premoga.Predviden pretovor 3,6 milijona ton tovora v Luki, ki ne bi šel na ceste in železnico, pomeni 90 tisoč kamionskih prevozov s povprečno 40 ton/ kamion, s prevozom v povprečju 350 km po slovenskih cestah. Z znižanjem tega prevoza po cestah in realiziranim pretovorom v Luki bistveno prispevamo k znižanju neobvladljivih emisij iz prometa in ne znižujemo ekonomskih učinkov Luke Koper.Sprejemni terminal v Kopru predstavlja tudi rezervo zemeljskega plina, kar omogoča uporabo zemeljskega plina v energetskih objektih, njihovo hitro vključevanje v sistem, omogoča tudi dogovor o ceni goriva in s tem nižjo ceno tako pridobljene električne energije.PODROČJE : Jedrska energija v SlovenijiUgotavljamo, da je dokument pripravljen brez podatkov, ki bi omogočali preverljivost v njem zastopanih stališč. Zato so ta stališča bolj plakativna kot analitska in ne omogočajo primerne javne razprave. Pri izboru piscev so bili že v naprej izbrani istomisleči in jedrski energiji naklonjeni pisci, ki so tudi vsa druga področja obravnavali skladno s to "trdo metodologijo".Vse od osamosvojitve dalje so imele vlade in vladne koalicije v Sloveniji v programu uveljavitev obnovljivih virov energije in zmanjšanje rabe fosilnih virov: premoga, nafte in urana. Prva naloga študije pod zgornjim naslovom bi zato bila, da pojasni, zakaj nacionalna energetska politika nenehno obljublja obrat k racionalni in trajnostni rabi, izvaja po temu nasprotno politiko. Čeprav Zelena knjiga tega najbolj pomembnega energetskega vprašanja ne pojasni, pa njeni avtorji ravnajo na isti način kot dosedanja energetska politika Slovenije: obljubljajo preobrat k racionalni rabi obnovljivih virov energije, hkrati pa predlagajo in zagovarjajo gradnjo drugega bloka NEK. S tem zagovarjajo in opravičujejo dosedanjo energetsko politiko in utirajo pot za njeno nadaljevanje v prihodnosti.Glede podaljševanja življenjske dobe JEK zastopajo tezo, da je to optimalna rešitev, ker ni nobenih tehničnih in varnostnih ovir, hkrati pa so stroški minimalni. Avtorji pri tem ne navedejo, da je cena električne energije iz NEK ugodna, zato ker NEK ne zavaruje škode, ki bi nastala ob jedrski nesreči. Avtorji Zelene knjige ugotavljajo, da javnost ni naklonjena jedrski energiji "zaradi možnosti nesreče, saj gre za rizično tehnologijo, pri kateri je verjetnost katastrofalnega dogodka majhna, možne posledice pa bi bile lahko pogubne." /str. 76-7) Če bi avtorji preverili, ali je NEK za tak primer zavarovana pri zavarovalnicah tako, kot državljani in državljanke zavarujejo svoje avtomobile ali hiše pred nesrečo, bi ugotovili, da ni zavarovana niti za 1 milijardo evrov, ob tem da je registrirana kot d. o. o., torej tako kot podjetnik, ki brez pribite pare začenja posel v najeti garaži. Stroka ocenjuje finančno škodo, ki bi nastala ob taki nesreči na 5.000 milijard evrov. Če bi bila NEK zavarovana pri zavarovalnicah za to vsoto, bi letno stroški zavarovanja katapultirali ceno kilovatne ure elektrike tako visoko, da bi bila desetkrat dražja od vsake primerljive cene elektrike iz ostalih fosilnih ali obnovljivih virov. Izogibanje temu vprašanju v Zeleni knjigi kaže na povsem nestrokoven pristop k problematiki.Avtorji Zelene knjige tudi ne vidijo nobenih problemov v zvezi z razgradnjo in odpadki iz NEK. Pri tem navajajo, da so pri pripravi programa razgradnje NEK sodelovali strokovnjaki iz Slovenije in Republike Hrvaške. Ne opozorijo pa na sklep Sabora, da Hrvaška ne bo dovolila uvoza jedrskih odpadkov na ozemlje RH, razen če bo Sabor spremenil svoj sklep. Celotna zgodba z jedrskimi odpadki se bo zlomila na hrbtu Slovenije, na kar bi v takšni knjigi avtorji morali opozoriti, ne pa da pisanje programov o razgradnji v idiličnem vzdušju dobro plačanih ekspertov izpostavljajo kot rešitev problema. Ob tem pa v vseh mednarodnih ustanovah in dokumentih štejejo NEK izključno za slovensko zadevo in problem, tako da bo stroka in politika toliko časa odlagala ustrezno mednarodno rešitev s Hrvaško glede odpadkov, da bo zanjo prepozno. Avtorji Zelene knjige bi bili dolžni opozoriti na to travmatično dejstvo, ne pa da ga skrivajo za dobrim sodelovanjem strokovnjakov iz NEK in drugih jedrskih strokovnjakov iz Slovenije in Hrvaške. Dobro sodelovanje strokovnjakov obeh narodov je pohvalno, vendar v ničemer ne nadomešča neurejenega prevzema hrvaške polovice jedrskih odpadkov iz NEK na Hrvaško.Glede radioaktivnih odpadkov pripravljavci Zelene knjige ugotavljajo, da je njihova količina majhna in tehnično obvladljiva. Navajajo države, ki da so z uspešnimi programi pokazale, da je varno trajno odlaganje NSRAO tehnično, ekonomsko in okoljsko izvedljivo. To je daleč od resnice, saj obstaja v teh državah prava dirka za sledmi visoko radioaktivnih odpadkov (goriva) v nizko radioaktivnih odpadkih, ki bi jih radi nemoteno skladiščili. Dnevno se dogaja, da tovornjaki pripeljejo pred odlagališča NSRAO, z merjenjem sevanja pa ugotovijo, da so v snoveh tudi sledi visokoradioaktivnih odpadkov, in jih pošljejo nazaj na cesto. Avtorji ne navajajo nesreč pri predelavi rabljenega goriva na Japonskem, ne težav v ostalih državah. Zanimivo pa je, da ne navedejo med temi državami Nemčije kot ene vodilnih pri programih gradnje skladišč za NSRAO, kjer je v Asse II prišlo do sesutja globokega odlagališča teh odpadkov in do njihovega odplakovanja v podtalnico. Podobni problemi se bodo pojavljali v Krškem, če bodo po sedanjih načrtih zgradili odlagališče NSRAO v podtalnici Save ob NEK.Prostor nam ne omogoča obravnavo vseh pomanjkljivosti Zelene knjige za Nacionalni energetski program Slovenije zgolj na področju jedrske energije. Opozoriti pa želimo, da je po sedanji proizvodnji jedrske elektrike na prebivalca Slovenija trenutno na 5. mestu med vsemi državami na Zemlji. Če bi zgradili drugi blok NEK, kot neodgovorno in nestrokovno predlagajo avtorji Zelene knjige, bi se Slovenija znašla daleč na prvem mestu po količini proizvedene električne energije na prebivalca. Ker tudi avtorji sami priznavajo, da bi bil znaten del pasovne električne energije iz NEK 2 namenjen izvozu, bi to pomenilo, da bi Slovenija dala na razpolago lokacijo, (brezplačno) prevzela tveganje za nesrečo in izpostavila svoje prebivalce zdravstvenim rizikom, ki so povezani z jedrsko proizvodnjo električne energije. Temu bi rekli butalski uvoz in izvoz. Predsednik ZEG Karel Lipič, univ. dipl. ing.