Časopis za pokrajino Posavje
30.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Propadanje brežiške dediščine

Objavljeno: Ponedeljek, 25.05.2020    Rubrika: Prejeli smo Bralci pišejo
vodovodni stolp Brežice

Kako je mogoče, da simbol Brežic propada, se sprašuje Timotej Pavlin v svojem zapisu.

Prepričan sem, da je mnoge Brežičane, katerih pogled je v zadnjih dneh zajadral na naš vodovodni stolp, zabolelo srce. Odpada omet, leseni deli so zanemarjeni, fasada plesni, nedavno pa je odpadel večji del zidu na vzhodni strani zgornjega dela. S tem je razgaljena njegova notranjost in je bolj izpostavljen vremenskim vplivom, kar bo pospešilo njegov propad. Kako je mogoče, da simbol Brežic propada?

Naš vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914. Služil je za oskrbo mesta z vodo. O njegovi gradnji je znanega zelo malo, datuma otvoritve pa sploh ne poznamo. Bil je pomembna tehnična pridobitev za mesto in kaže na iznajdljivost Brežičanov. Istočasno z njim je v Brežice prišla tudi elektrika, zato ni čudno, da je bil ob svojem nastanku simbol zaupanja v napredek (zaupanje, ki se je v veliki meri izjalovilo). Je drugi najstarejši vodovodni stolp v Sloveniji (najstarejši je v Kranju in je dobro vzdrževan). Leta 1983 je nehal služiti svojemu prvotnemu namenu in nihče več ni skrbel zanj. Kljub temu je ohranil svojo impozantnost. Da bi ustavila propadanje, ga je leta 1999 takratna občinska oblast dala v najem zakoncema Petelinc, lastnikoma mnogih gostinskih obratov v naši okolici. V najem sta ga dobila za petdeset let. Izvedla sta obnovitvena dela, ki so nadomestila plačevanje nadaljnje najemnine. Eden izmed najemnih pogojev je bil, da se bo za vodovodni stolp skrbelo in da se ga bo uporabljalo za gostinsko dejavnost in v turistične namene. Vsekakor je kljub občasnim prekinitvam v svojem delovanju gostinska dejavnost nekako zaživela, o turistični pa se še vedno samo govori. Na začetku so obstajali načrti gradnje dvigala na zunanji strani stolpa, da bi bil omogočen razgled, vendar je bila pobuda zavrnjena s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Novo mesto. Takšno dvigalo bi dejansko kazilo podobo stolpa. V zadnjem času se ponovno pojavljajo pobude za nastanek razgledne točke, vendar ne kaže, da bi si kaj kmalu lahko ogledali Brežice z njegovega vrha. Na začetku tega leta so na občinskih sejah spet prišle pobude, da bi se stvari začele hitreje urejati. Pred tem naj bi občina uredila vse podrobnosti v zvezi z dosedanjim najemom. Občinski svetniki so predlagali, naj se preveri spoštovanje najemne pogodbe z ozirom na očitno zanemarjenost objekta.

Namen oddaje stolpa v najem je bil ravno ta, da tej pomembni točki za Brežice preprečimo nadaljnji propad. Jasno je, da se je ta stolp zasidral globoko v srca Brežičanov, nekako je postal zaščitni znak našega majhnega mesta. Propadanje bi moralo razburiti ne le odgovorne, temveč tudi celotno brežiško javnost. Čeprav so poškodbe na vodovodnem stolpu morda najbolj boleče, pa zlahka ugotovimo, da je nasplošno stanje kulturne dediščine v Brežicah in okolici precej slabo. Vila Treppo ob železniški postaji propada, leseni mostovi čez Krko propadajo in niso ustrezno sanirani, star most čez Savo in Krko sicer je obnavljan, ampak ta obnova poteka že tako dolgo, da smo že vsi pozabili nanj. Mar ni takšen lep most, na katerem je film snemal celo slavni Jackie Chan, lahko upravičeno vir ponosa in vrednota za vso skupnost? Takšnih primerov bi se še našlo. Enako velja tudi za naravno dediščino, ki se mora na mnogih mestih umikati posegom in uničenju. Problem je, da se našo dediščino prepogosto vidi samo kot nepotrebne stare zgradbe, ki so zgolj strošek. Navsezadnje pa je dediščina naše temeljno bogastvo, nezamenljiva vez s preteklostjo in pot v prihodnost. Prepoznati je treba vsaj gospodarske priložnosti, da ne omenjam še veliko bolj pomembna kulturni in identitetni potencial. Mar obstaja zgradba, ki bolj vpliva na to, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi, kot pa naš vodovodni stolp? Z zanemarjanjem teh objektov pravzaprav prihaja do uničevanja naše kulture, zaradi česar smo vedno bolj globalizacijsko izgubljeni in utesnjeni ter več ne vemo, kdo smo. To da proste roke korporacijam, da kupujejo in prodajajo, gradijo in rušijo ter manipulirajo z nami v imenu neskončne gospodarske rasti, od katere ostaja dobiček večidel tujim lastnikom, domačinom pa uničeno okolje in opustošena skupnost. Vrednote naše družbe in sistema, v katerem živimo, so naravnane na to, da raje gradimo nakupovalne centre in ne mislimo niti na preteklost, še manj pa na prihodnost. V odnosu do naše dediščine se zrcali tudi naš odnos do narave in do soljudi, preteklih, sedanjih in prihodnjih. Morda bi si morali vzeti čas in premisliti, kaj so prave vrednote in v kaj se res splača vlagati in kaj razvijati.

Naj bo ta zapis majhen prispevek k ohranjanju naše dediščine in naše kulture ter iskanju pravih vrednot. Če se Brežičani ne bomo oglasili in se postavili v bran temu, kar pripada vsem nam, lahko le tiho gledamo, kako to propada. S tem pa propada tudi naša skupnost in izgubljamo tudi mi na osebni ravni.

Izgublja se naša kultura in mi postajamo podobni brezosebnim izdelkom, ki jih kupujemo. Izdelani na tekočem traku, vsi enaki, brez posebnosti, včasih celo navidezno privlačni, vendar brez vsebine. Čez čas bo ostal le beton in plastična šara, s katero polnimo praznino v sebi in uničujemo okolje, namesto da bi za nas in za tujce ponosno ohranjali edinstveno podobo našega mesta.

Timotej Pavlin
« Nazaj na seznam