Prostor brez Slovencev

Da je Reporter tednik, ki v Sloveniji predstavlja eno redkih publikaciji, ki striktno upošteva objave raznih mnenj in se s tem uvršča v sklop evropske tradicije demokratičnega medijskega pluralizma, je jasno vsakemu pismenemu Slovencu, razen, seveda tistim, ki apriorno odklanjajo vsako pisanje, ki ni po volji levosučni opciji in, na žalost je takih dogmatikov kar precejšnje število, zato danes objektivna kritičnost do slovenske politike in nasploh do slovenske miselne stvarnosti na vseh področjih, naleti na gluha ušesa. Ne bom našteval še nekaj drugih glasil z istimi karakteristikami kot Reporter, ki so tudi tedniki, mesečniki ali periodične edicije perspektivnega pomladnega navdiha, nikakor pa taki niso dnevniki ter video mediji (razen redkih resnih verodostojnih oddaj TV SLO - koliko časa še?), ki so monopol totalitarne levice z vsemi karakteristikami enoumnega obveščanja. Večinska slovenska javnost je še ideološko tako indoktrinirana, da podzavestno odklanja že samo branje vsake publikacije, ki ni vezana na povojno »edino partijsko resnico«, ki jo je pila že z materinim mlekom in uskladiščila od vrtca do akademskih naslovov v svojih sivih celicah po kapilarnem načrtu usmerjenega izobraževanja »vsevedne in povsod pričujoče partije«. So seveda, na srečo ne prav redke izjeme, na katerih sloni breme ponovne demokratizacije in vzpostavljanja civilizacijsko-moralno-etično-humanistične miselnosti (v tem smislu defektnih), povojnih generacij. Te izjeme so seveda upoštevane v objavljanju zgodovinskih, političnih, gospodarskih in kulturno umetniških misli le pri navedenih glasilih demokratičnega pluralnega obveščanja z, na žalost, majhno naklado in slabo distribucijo, saj nekatere prodajne točke sploh zavračajo prodajanje takih intelektualno pluralnih kvalitetnih in državotvornih glasil.

Omenil sem tednik Reporter in napisal najprej ta splošni pogled slovenske medijske hibridne značilnosti, ker sem v njem naletel na članek z dne 30.nov. 2009 avtorja dr. Boruta Koruna z gornjim naslovom katerega vsebino popolnoma podpiram. Z dr. Borutom Korunom se že vrsto let poznava, še pred osamosvojitvijo in posebno iz dobe slovenskih pogajanj za pridruževanje v EU, ko smo ustanovitelji »gibanja 23. december« bili kritični in skeptični glede načina obnašanja takratnih slovenskih oblastnikov do določenih vsiljenih pogojev za včlanjenje v omenjeno skupnost, sprejetih brez obveznega »diplomatskega boja«, ki niso bili v slovenskem nacionalnem interesu. Pričakovali smo namreč vsaj malo »nacionalnega ponosa« in upravičenega odpora proti grobi vsiljivosti sosedov, ki še danes niso zgolj mejaki, ampak še vedno pohlepni po naši zemlji. Ker dr. Korun že v uvodu omenja bistvo njegovega posega oz. tehtne pripombe k besedam soavtorja knjige posvečene slovenski zgodovini prof. Petra Štiha, po katerih ne gre za zgodovino Slovencev, ampak naj bi knjiga bila namenjena zgodovini prostora, v katerem Slovenci živimo, sem se spomnil besed etnologa, publicista in književnika Franca Jeze (praktično nepoznanega v domovini), ki jih je napisal v Trstu že davnega leta 1978 v brošuri »Pogledi« pod naslovom: ˝Pripombe h Grafenauerjevi »Zgodovini slovenskega naroda«˝ (Meddobje 16 -1978- št. 4) V tej brošuri namreč avtor, poleg drugih pripomb, se tudi obregne točno ob vprašanje, ki je motiv Korunove kritike na račun slovenskih zgodovinarjev, kar dokazuje, da Štihov pogled ni edinstven in ima korenine že v preteklosti ter je seveda še danes živ v mazohistično-boječi drži »naših« zgodovinarjev, da ja ne bi dregnili občutljivost »strokovnjakov« naših obkrožujočih sosedov, ki znajo unovčiti marsikaj za njihov nacionalni interes, kar si naši zgodovinarji ne drznejo. Franc Jeza namreč dobesedno piše: »Grafenauer je tako zapadel v isto napako kot avtorji vseh prejšnjih ˝zgodovin slovenskega naroda˝, da so namreč pisali predvsem zgodovino slovenskega ozemlja (podčrtal P.F.), ne pa zgodovino slovenskega naroda. Tako so nam opisali vse, kar se je v teku prazgodovine in zgodovinskega obdobja na njem dogajalo, niso pa znali dojeti in prikazati organske podobe slovenskega narodnega razvoja in tistih zgodovinskih silnic, ki so napravile iz Slovencev tako trden in samostojen narodni organizem, da je prestal vse zgodovinske viharje in premagal vse težave. To pusto in odtujeno opisovanje dogajanja na slovenski zemlji, a ne v slovenskem narodu mučno občutimo tudi pri Grafenauerju, ne samo na teh mestih, ampak ves čas, tako v tej kot tudi v naslednjih knjigah. Grafenauer je seveda imel namen, da bi prikazal slovensko zgodovino in razložil silnice, ki so jo oblikovale, toda pri tem ga je zapeljala delno tradicija slovenskega zgodovinopisja, delno shematični marksistični pogled na zgodovino, da je dajal prednost teoretiziranju in materialnim oziroma fizičnim dejavnikom pred duhovnimi in kulturnimi in nam napisal tako v bistvu še eno »zgodovino slovenske zemlje«.V tem fragmentu pripomb (pisane za preteklost, a veljajo tudi v sedanjosti - primer prof. Štih), ki obsegajo pičlih 30 strani, je še veliko zelo zanimivih spoznanj »hlapčevskega sindroma«, katerega lahko pripišemo marsikaterim današnjim piscem izvora Slovencev, pri katerih je zaznati jeguljasto upoštevanje in opravičevanje nam nenaklonjenega zgodovinopisja sosedov, ki ima, če hočemo biti malce »hudobni«, tudi danes velik vpliv v politično-diplomatskih odnosih z južnimi sosedi in bo doprineslo h krčenju našega etničnega ozemlja, prav zaradi ne podkrepljenega upoštevanja drugačnih teorij in mnenj, ki jih danes vse bolj zaznavamo pri raznih avtorjih tovrstne problematike, ki so bolj pogumni v argumentacijah, kjer ne upoštevajo do danes pristranska mnenja tujih avtorjev, ki jim je slovenska narodna zgodovina priložnostno koristen privesek pri zagovarjanju teorij, ki so skladne z njihovimi nacionalnimi interesi. Čas bi bil, da bi tudi naši znanstveni krogi začeli vendar upoštevati tudi tiste slovenske raziskovalce podobne Francu Jezi (tudi amaterje, ker je teh v svetovnem merilu veliko, ki imajo zasluge za določene raziskave v raznih panogah kot so arheologija, antropologija, zgodovina itd. itd., čeprav uradno ne kvalificirani v teh kategorijah znanosti), ki jim navadno zavestno ali podzavestno ne priznavajo »uglednosti« kot tujim »strokovnjakom« z bolj globoko njihovo narodno zavestjo in prevladujočim ponosom nacionalne identitete, ki sta pri naših izobražencih in intelektualcih (na srečo ne vseh) in predvsem pri povprečnih državljanih, še kronično defektna. Kako naj branimo našo komaj pridobljeno slovensko državo, če še vedno v veliki večini državljanov (tudi intelektualcev) in to predvsem tistih, ki jim je glavni movens političnega delovanja leva internacionalistična ideologija, prevladuje prepričanje, da je bilo življenje boljše pod tujo diktaturo kot v suvereni lastni demokratično zasnovani državi? In danes pod novo vlado, ki podpira taka prepričanja, lezemo v brezplodno enoumje, ki nam bo zapravilo še tisto malo nacionalne zavesti in ponosa identitete, ki nam jo je začela obujati plebiscitarna osamosvojitev. Na 20. obletnici padca Berlinskega zidu' (20 let pozneje) v Ljubljanskem Hotelu Union dne 26. In 27. novembra t.l. z eminentnimi EU in domačimi govorniki, kjer ni bil prisoten noben predstavnik Pahorjeve vlade, je madžarski predstavnik lepo povedal (če ne prav striktno dobesedno, gotovo pa smiselno točno) glede demokratizacije post diktatorskih oblasti: »Politično se da stanje menjati v 6 dneh, v gospodarskem smislu približno v 6 mesecih, za vzpostavitev v normalo pojmovanja demokratične miselnosti pa je potrebno najmanj 60 let.« Ta vidik je kot nalašč prikrojen za našo ljubo Slovenijo. Vojne, kuge, lakote in slovenske levice, reši nas o Gospod.

Pavel Ferluga Komen 45 6223 - Komen