Časopis za pokrajino Posavje
27.11.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Slovenija je športni narod, zato si naši otroci zaslužijo več športne vzgoje že v šoli«

Objavljeno: Sobota, 14.05.2022    Rubrika: Prejeli smo Bralci pišejo
Tadej Škof (5)

Tadej Škof (foto: arhiv PO)

Zakaj je šport, športni duh, gibalnost pri najmlajših oziroma pri splošni populaciji zelo pomemben ter zakaj si kot športni delavec oziroma trener v občini Brežice želim, da bi naši otroci imeli vsak dan v času šolskega pouka vsaj eno šolsko uro telesne vzgoje?!

  • Statistika kaže, da se je debelost otrok povečala za do 25 odstotkov. V dveh letih smo pridobili za skoraj 15 povprečnih osnovnih šol novih otrok z debelostjo.
  • Zaradi debelosti oziroma gibalne nezmožnosti nas v prihodnosti čaka veliko nepotrebnih zdravstvenih stroškov. Da ne govorim, kaj bo z njihovim psihološkim razvojem, medtem ko bo pri večini teh otrok kakovost njihovega življenja zelo prizadeta.
  • Otroci so bili v epidemiji največje žrtve, ker so bili zelo solidarni in poslušni, medtem ko družba z njimi ni bila niti malo solidarna.
  • Občina Brežice je po statistiki na samem vrhu v državi po vlaganju sredstev v šport oziroma nameni nadpovprečno veliko sredstev za šport in vse, kar je povezano z njim, zato bi morali biti vzor drugim občinam.
  • Na področju naše občine imamo veliko športnih površin, športnih društev oziroma pestro izbiro športov za redno in rekreativno vadbo, vendar te površine čedalje bolj samevajo.
  • Šport mora postati del vseh nas, tako kot turizem, gastronomija in kultura.
To je zgolj nekaj dejstev, na katera želim opozoriti in sem jih opazil pri analizi vadečih otrok v našem klubu in širše. Naša študija je bila narejena na 100 vadečih osnovnošolcih, starih med 10 in 14 let. Za posledice športno neaktivnih in slabše gibalnih otrok so v veliki večini krive številne karantene, vse manjše druženje otrok na športnih igriščih, parkih, društvih. Medtem ko so bili v preteklem šolskem letu otroci več mesecev doma, so bili v tem šolskem letu serijsko v karantenah. Če so bili lanski podatki morda vprašljivi, otroci so namreč veliko meritev opravili sami, so letos meritve opravljali v šolah in klubih in se zelo razlikujejo.

Naši podatki oziroma podatki naših trenerjev, ki delujejo po regiji, kažejo, da so se poslabšale vse gibalne sposobnosti otrok, najbolj pa vzdržljivost in koordinacija. Kar se tiče vzdržljivosti starejše populacije naših vadečih, smo opazili manjše odstopanje, saj se je starejša populacija prilagodila in je več časa porabila v naravi, na različnih poljskih opravilih seveda tisti, ki so lahko oziroma so doma iz vasi. Treningi na daljavo, ki smo jih izvajali na začetku, so daleč od tega, kar bi otroci potrebovali. Tudi število otrok, ki so se vpisali v redno vadbo po prvem koronskem šoku, je upadlo, medtem ko se je po drugem valu vrnila večina otrok, vendar so bili v precej slabšem kondicijskem stanju. Po koronskem času je prišel množični vpis predvsem zaradi odločnih staršev, ki so prepoznali, v kakšnem problemu se nahajajo njihovi otroci. Velika težava v klubih je tudi dejstvo, da klubi precej favoriziramo tekmovalni vidik športa mladih, saj je financiranje klubov v veliki meri odvisno od rezultatov. Tudi klubi bodo morali premisliti o tem, kam se usmeriti, posvetiti oziroma več pozornosti nameniti športni vadbi za vse. Da bi omogočili vadbo tudi otrokom, ki ne bodo hodili na tekme, ampak bodo hodili na redno vadbo zgolj za rekreacijo. Po mojem mnenju bi morali prilagoditi tudi financiranje klubov preko občinskih razpisov kot tudi državnih razpisov. V klubu menimo, da bi morala država začeti subvencionirati treninge, tako kot subvencionira šolsko prehrano. Vsi tisti, ki si ne morejo privoščiti niti šolske malice, si verjetno tudi ne morejo privoščiti redne vadbe, zato bi bilo pametno razmisliti o subvencioniranju vodenih treningov.

Za konec bi dodal še željo, da bi bila športna vzgoja na urniku vsakega osnovnošolca vsak dan, medtem ko bi lahko šole izkoristile športne trenerje, delavce, svetovalce, ki imajo povečini redne vadbe zgolj popoldan, da bi bili v dopoldanskem času na razpolago šolam. S tem ukrepom bi se vse več športnih delavcev oziroma trenerjev odločilo za redno zaposlitev v klubih in bi s tem rešili svoj status profesionalnosti. Ne morem, da ne bi omenil, da smo Slovenci športni fenomeni. Vsega dva milijona prebivalcev, a živimo v športni pravljici. V športnem vrhu smo tako v zimskih kot letnih športnih panogah, tako posamičnih kot ekipnih športnih panogah, skratka, Slovenija živi za šport in zato si resnično želim, da tako tudi ostane.

Pobudo in želje bom zato naslovil tako občinski upravi kot tudi novi vladi oziroma ministrstvu za gospodarstvo, šport in turizem, saj si želim, da bi Slovenija ostala športna nacija ter da bi bilo smiselno sprejeti ukrepe za odpravljanje škode, ki jo je ustvarila korona.

Tadej Škof, športni delavec
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki