Tri dni odrezani od sveta brez pomoči

Agencija republike Slovenije za okolje (Arso), je 18. septembra sporočila, da se bo gladina vode še povečala in za zahodno Slovenijo razglasila rdečo stopnjo ogroženosti. Ker je naša hiša na poplavnem območju smo se na poplavo dobro pripravili, merili smo nivo naraščajoče vode in izračunali, kdaj bo poplavila dvorišče in ostale prostore, saj je voda naraščala 20 cm na uro. Ko smo zvečer poklicali gasilce na tel. št. 112, če lahko pomagajo umikati premoženje, so odgovorili naj kar začnemo sami umikati stvari, ker bo stoletna voda.

Takoj smo sami pričeli z reševanjem premoženja, dvigovali stroje, aparate, pohištvo itd. na višino 80 cm. V večernem času, ko je voda naraščala nas je dvakrat obiskala policijska patrulja, vendar takrat še ni bilo nevarnosti poplave. Ko je voda zalila dvorišče, je voda dobesedno izvirala iz tal in v nekaj minutah zalila spodnje prostore hiše in v trenutku narasla na 1,30 cm. Garaži, kurilnico, vinsko klet, delavnico, klet za ozimnico, drvarnico je voda zalila do 1,70 cm. Voda je obdržala isti nivo tri dni. Sreča je, da imamo podstrešne sobe kamor smo se lahko umaknili. Okrog hiše so se s čolnom vozili radovedneži in tudi novinarji ter vzdihovali, vendar nihče ni prišel in vprašal ali kaj potrebujemo in isto se je zgodilo pri mojemu sosedu Jožetu. Po Krški vasi nedaleč od nas so priskočili na pomoč gasilci, vojska, civilna zaščita in Karitas, a na žalost so na nas pozabili. Tako ostaneš sredi civilizacije odrezan od sveta, nemočen in čakaš kaj se bo zgodilo. Sprašujem se, kje so bili prostovoljci, pripadniki civilne zaščite, gasilci, društva...in kje je vzgib solidarnosti. Če kdaj sem sedaj v teh žalostnih dneh spremenila mnenje o prostovoljstvu in junaštvu spremenila, kajti nesebično pomoč sočloveku sem občutila samo takrat, ko nam je ponudil pomoč brat z družino, sosed iz Ljubljane in ko je po poplavi prišel pripadnik vojske in nam ponudil odvoz uničenega pohištva, gospodinjskih aparatov, talnih oblog... Imam srečo, da imam v neposredni bližini brata in njegovo družino. Pomagali so nam pri dvigovanju premoženja, prav tako so nam pripravljali hrano in jo pripeljali s čolnom, čeprav je vedno nekdo moral stopiti v vodo do pasu, ker ribiški škornji niso pomagali. Občinski štab civilen zaščite je zatajil, saj smo bili brez vode, elektrike in telefona in bo morala dr. Ljubica Jelušič poleg pohval, ki jih je izrekla podati tudi grajo, kajti nihče ni poskušal izvesti evakuacijo ljudi na Velikih Malencah.

V medijih smo obveščeni, da je v zadnjih 20 letih država praktično spala, ko gre za urejanje protipoplavnih sistemov ter da je marsikdo luknjo v zakonu izkoristil, narave pa mu ni uspelo pretentati. Po mojem mnenju je kriva država, kajti naši predniki so bili domačini in so zgradili hišo na območju, ki ni bilo nikoli poplavljeno. Ko so zgradili nasip ob reki Savi, da so zaščitili Čateške toplice in kasneje še Mostec, smo bili udeleženci poplave, vendar nikoli v takem obsegu kot je bila letos (kajti letos nam je dejansko je uničila prav vse) in del krivde pripisujem tudi nasipu za novo avtocesto. Zanima me, če je takrat okoljski minister, ki je dovolil gradnjo nasipa mislil na nas male ljudi. Dejansko se počutim kot žrtva, kajti s tem ko so nekatere zaščitili-so nas potopili in nas bodo verjetno še bolj, ko bodo elektrarne na Savi. Kdo je kriv? Novinarji boste poplavljence hitro pozabili, toda ne bomo se tako hitro pobrali in obenem napovedujete še poplavo okrog božiča. A kot kaže so bile te poplave šele uvod v veliko hujšo jesensko povodenj in upam, da se bodo ob napovedani poplavi ob božiču tudi na Velikih Malencah vozili rdeči gasilski reševalni čolni kot so se vozili po Krški vasi in Kostanjevici, saj bomo spet ujeti v svoje hiše.

Milena Srpčič, Velike Malence