​Ko jedrska prihodnost postane družbeno vprašanje

Ker je odločitev o tem, ali želimo po zaprtju NEK še ostati država z jedrskim programom ali ne in ker smo se odločili, da bo o tem odločalo ljudstvo na referendumu, je potrebno radikalno spremeniti tako komunikacijo kot odnos do ljudstva.

Trajnostnost oblikuje dialog in vlogo akterjev

V kolikor želimo negotovost povezano z jedrsko energijo preseči, je potrebno pozitivno vplivati tako na družbeni kot tudi na politični prostor, v katerem se tema obravnava. Energetska podjetja lahko v velikih razvojnih projektih, kot je izgradnja drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK2), postanejo tisti akter, ki pomembno doprinaša k sodelovanju znotraj energetske arene in k preseganju neracionalnih razhajanj.

Morajo pa željo in voljo po sodelovanju, v kolikor želijo pri tem biti uspešna, postaviti med jasne prioritete znotraj svoje strategije in si izboriti pristojnost, da to počnejo.

Če sledimo klasičnemu razumevanju delitve dela znotraj energetskega sektorja, lahko sicer rečemo, da je vlada tista, ki je odgovorna za demokratičnost in možnost sodelovanja akterjev pri oblikovanju odločitev. Po tem razumevanju odnosov mora vlada poskrbeti ne le za to, da so referendumi izvedeni pravočasno in v skladu s predpisi, ampak tudi za to, da je komunikacija dvosmerna, spoštljiva in kultivirana. Se pravi omogočiti, da se ljudje odločajo na podlagi izmenjave podatkov in utemeljenih mnenj, ne ugibanj, predsodkov in iracionalnih strahov.

Po tej logiki je naloga energetskih podjetij enaka nalogi vseh ostalih podjetij. Se pravi: ustvarjanje dobička. Kar pomeni, da morajo vodstva energetskih podjetij svojo energijo pač usmeriti v načrtovanje dejavnosti, s katero se ukvarjajo. In da je dovolj, da skozi svoje službe za odnose z javnostmi pravočasno odreagirajo na pobude, ki jih zaznajo v svoji okolici in za katere presodijo, da niso upravičeni.

Je pa na tem mestu pomembno poudariti, da klasično razumevanje delitve dela znotraj energetskega sektorja osredotočenost podjetij na ekonomistična vprašanja morda res prenese, trajnostnost, trenutni položaj in odnosi znotraj trenutne energetske arene pa tovrstne poenostavitve odnosov in odgovornosti energetskih podjetij ne dopuščajo.

V kolikor želi nosilec projekta, kot je postavitev JEK2, zagotoviti realizacijo svojih načrtov (in preko tega seveda tudi dobiček sam), mora postati aktiven sooblikovalec energetske arene. Se pravi tisti, ki ne reagira zgolj na izzive, ampak aktivno doprinaša k dvigu dialoga, povezovalnosti in kulture znotraj energetske arene in energetske politike.

Kot predpogoj za to, da bi posamezno energetsko podjetje dejansko postalo aktiven sooblikovalec dialoga, povezovalnosti in kulture pa mora ob osnovni dejavnosti zagotoviti tudi to, da ob razumevanju sporočil, ki jih v diskusiji, kot je diskusija o JEK2, oblikujejo posamezni akterji, razume tudi vzroke zanje. Da pozna vrednote akterjev v areni. Da pozna njihove interese. In kulturo. Da gradi na partnerskem odnosu z njimi. Skratka, da jih želi razumeti in da jih tudi razume.
 
Nov odnos do javnosti predpostavlja novo logiko komunikacije
 
Temeljni cilj tradicionalnega komuniciranja znotraj jedrskega sektorja je obveščanje. Jedrska elektrarna z obveščanjem o predvidenih, pa tudi o nepredvidenih dogodkih v javnosti zagotavlja občutek nadzora, s tem pa tudi gotovosti, miru in zaupanja. S tovrstnim komuniciranjem imamo v Sloveniji bogate izkušnje. Nuklearna elektrarna Krško je v 42 letih obratovanja postala sinonim varnega in odgovornega upravljanja, kar je mogoče zaznati tako, če predse vzamemo primerjalne analize in opazujemo, kakšne so prakse v drugih jedrskih elektrarnah, kot če spregovorimo z ljudmi, ki živijo v njeni neposredni bližini.

Zahtevata pa JEK2 in postavitev jedrske elektrarne kot je JEK2 v času trajnostnosti in povečane skrbi za našo skupno prihodnost nov pristop tudi v komunikaciji sami. Obveščanje samo mora biti med komunikacijskimi cilji dopolnjeno s poglobljenim in kontinuiranim dialogom. Njegov osrednji cilj pa mora namesto pomiritve postati partnerstvo. Trden in dvosmeren odnos je potrebno zgraditi z odločevalci na nacionalni in na lokalni ravni. Predvsem pa z ljudmi, ki živijo v občini in regiji ter z ljudmi, ki živijo v državi.

Če želimo, da bi preprečili (nesluten) razvoj nasprotovanja javnosti izgradnji JEK2 je elektrarno potrebno prikazati kot del razvojnih teženj družbe in kot del rešitve izzivov, s katerimi se soočamo. Od problema globalnega segrevanja, strateške suverenosti Slovenije pri oskrbi z energijo, gospodarskega razvoja, pa tudi socialne povezanosti in blaginje družbe. Na noben način ni dovolj, da jo predstavimo kot projekt, ki ima z ljudmi zgolj dve stični točki: to, da bo potencialno bremenil tudi javni denar in to, da bodo energijo od njega prejemali tudi ljudje.  
 
Podjetje, ki investira v novo nuklearno elektrarno, mora za to, da bi v komunikaciji z javnostjo lahko računalo na uspeh, imeti pristojnosti in razumeti okolje in družbo, v kateri je. To pa lahko stori le z dvosmerno, kontinuiranim dialogom z lokalnimi skupnostmi (vsemi, ne le tistimi, ki so blizu elektrarne), podjetji, nevladnimi organizacijami, raziskovalnimi centri in vlado ter s primernim investiranjem v partnerstvo.

Kultivacija dialoga predvideva, da investitor razume vrednote, fokus in način delovanja vseh akterjev, ki znotraj energetske arene delujejo. Relativno pasivno čakanje na to, da referendumsko kampanjo o JEK2 vrednostno nevralno začnejo mediji in prepričanje, da bodo državljani in nevladne organizacije tik pred zdajci sprejele ponujeno roko in bodo konstruktiven sogovornik postale po tem, ko se jih pred začetkom kampanje ni niti približno pripuščalo v diskurz, sta garant za konfuzno in zelo negotovo prihodnost slovenskega jedrskega programa.
 
Kako so napačni komunikacijski pristopi jedrske projekte strmoglavili

Dobri in slej ko prej nazorni primeri tega, kako se jedrskih projektov ne komunicira, so načrtovana izgradnja odlagališča za visoko radioaktivnih odpadkov v Nevadi (ZDA), izgradnja jedrske elektrarne Hinkley Point C v Veliki Britaniji ter izgradnja jedrske elektrarne Olikiluoto 3 na Finskem.

Leta 1984 je ameriško zvezno Ministrstvo za energijo za odlagališče visoko radioaktivnih odpadkov izbralo Yucca Mountin. Konzorcij Bechtel–SAIC se je kot izbrani izvajalec projekta posvetil izkopavanjem in gradnji objektov, ne da bi pred tem vzpostavil komunikacijo z družbenim okoljem, v katerem je delal. Ravnal je po logiki, ki smo jo v uvodnem delu prispevka opisali kot tradicionalno. In komunikacijo v celoti prepustil oblastem. S tem pa si ni nakopal le jeze ljudi in nevladnih organizacij iz lokalnega okolja, ampak neukrotljivega nasprotnika, ki je projekt najprej zaustavil, po petindvajsetih letih čakanja pa ga v celoti preprečil.

Kljub dejstvu, da sta se v umiritev napetosti aktivno vključili tako vlada na zvezni ravni (v Washingtonu) kot tudi vlada na državni ravni (v Carson Cityu), je prišlo do tega, da se je proti projektu obrnila celo agencija in že podeljeno gradbeno dovoljenje odvzela. Podobno spreten oziroma nespreten je bil leta 2011 francoski investitor EDF, ki je zaradi skopega stika z javnostjo, na proteste naletel še predno bi območje jedrske elektrarne Hinkley Point C v celoti ogradil.

Posledice stopnjujočega se pritiska, ki ga je zaradi molka izvajalcev sprožila javnost, so vodile v okrepljen nadzor regulatorja in pristojnih organov, ki so še skrbneje proučili vse vplive projekta na okolje in na lokalno skupnost.

Zaradi velikega števila pripomb, pritožb in zahtevkov po dodatnih informacijah, ki jih je ta nadzor povzročil, pa se je projekt še dodatno zavlekel. In četudi se danes kot glavni razlogi za njegovo podražitev navajajo tehnični izzivi, zamude v dobavnih verigah in zvišanje cen surovin, bi bilo v ekonomsko analizo vsekakor potrebno vključiti posledice neprimernega komuniciranja z javnostjo.

Na Finskem je investitor Teollisuuden Voima Oyj (TVO) pred začetkom del na tretjem bloku jedrske elektrarne sicer organiziral serijo predstavitev, delavnic ter posvetov na katerih so predstavili varnostne načrte in koristi projekta. S čimer je vzpostavil kontakt z javnostjo in si odprl vrata. Ni pa vzpostavil trajne mreže s pomembnimi akterji in komunikacije, ki bi nemoteno trajala tudi med izvajanjem projekta. Pa tudi informacij, ki so se vezale ne projekt sam, ni interpretiral na način, ki bi bil javnosti razumljiv. Posledica je obojega bila, da so se prek spleta začeli čedalje glasneje pojavljati dvomi v varnost in trdnost projekta, čedalje hitreje pa se je začelo prevešati tudi javno mnenje. Kar močno obremenilo tako investitorja kot vlado, ki je v projekt vložila visoka sredstva.

Vsem trem primerom je lastno, da so podjetja, ki so bila za izgradnjo nuklearnih objektov odgovorna, zmotno prepričana, da je država tista, ki mora graditi dialog in zaupanje, sama pa se lahko osredotočijo zgolj na dejavnost, zaradi katere so bila izbrana.

Posledica tega je bila, da so vsa tri podjetja, ki smo jih omenili, v nasprotovanje javnosti zapadla povsem nepripravljena. In da se zardi tega, ker z novo, trajnostno komunikacijo niso imela praktičnih izkušenj, iz kočljive situacije niso uspela pravočasno izviti. Zaradi tega so zašla v konflikt s civilno družbo in z državo. Sočasno pa so nehote vodila tudi v konflikt med civilno družbo in državo
 
Ob 65-odstotni podpori je težko biti mirno spati

Agencije za raziskovanje javnega mnenja zadnja leta skrbno sledijo podpori projekta JEK 2. In če pod trendom potegnemo zelo grobo črto, lahko rečemo, da je naklonjenost projektu načeloma stabilna in da postopno celo narašča.  

Podpora izgradnji JEK2 je bila namreč leta 2019 v povprečju 45-odstotna. Leta 2020 50 odstotna. Leta 2021 52-odstotna. Leta 2022 60-odstotna, leta 2023 pa 65-odstotna. V letu 2024 je podpora sicer padla na 55,7 odstotka. A je v letošnjem letu vnovič narasla. Je pa dejstvo, da je tovrstna podpora projektu, kot je JEK2, težko temelj za miren spanec tistih, ki so za izvedbo projekta odgovorni. Pri tovrstnih infrastrukturnih projektih namreč podpora javnosti lahko zelo hitro strmoglavi. Dovolj je le trenutek, nekoliko nestabilna politična (družbena) situacija in posameznik, oziroma organizacija, ki je medijsko odmeven, miselno močan in si za misijo vzame strmoglavljenje projekta. 

Primer tega, kako lahko zgolj en človek povzroči radikalno spremembo javnega mnenja, je akcija slovite ekologinje Naomi Klein, ki je leta 2021 preko lokalnih okoljskih organizacij in prostovoljcev preprečila postavitev pomembne termoelektrarne na Poljskem. Poskrbela je za to, da so se različni akterji med seboj povezali, za to, da so mediji skozi ves proces sledili protestom s posebno pozornostjo da so svojo kritiko izrekli imoviti domači in tuji strokovnjaki. Zaradi tega je investitor od projekta v celoti odstopil.
Nekaj podobnega je uspelo tudi gibanju ADEGA, ki je najprej zaustavilo razpravo o postavitvi nove nuklearke v španski Galiciji. S stopnjujočimi se prostosti, ki so se prenesli na trge pred ministrstvi in jedrskimi agencijami in posledičnega padanja javne podpore, pa so s časom dosegli celo to, da se je vlada projektu odpovedala v celoti.

Še zanimivejši primer tega, kako lahko en sam odločen, jasno artikulitran posameznik poseže v zaprt prostor, v katerem vladata tradicionalno razumevanje delitve dela med vlado in izvajalci energetskih projektov in prepričanje, da je aktivacija v času kampanj dovolj za podporo jedrskim programom, je nemški pisatelj Robert Jungk. Jungk za seboj namreč ni imel ne staroselcev, ki bi nasprotovali postavitvi odlagališča jedrskih odpadkov ne zagretih predstavnikov kmetov, ki bi se zbirali pred parlamentom. Dovolj mu je bilo pero in gora papirja.

S serijo uspešnic, med katerima je pomembno omeniti predvsem romana »Svetleje od tisoč sonc« in »Jedrska država« ni vplival le radikalen upad podpore javnega mnenja jedrski energiji, ampak na spremembo celotne kulture in izobraževalnega sistema, ki je ljudi v Zvezni Republiki Nemčiji odvračala od jedrske energije.
 
Sklep: Led je tanek, časa za zrel odnos do javnosti pa je čedalje manj

Ko govorimo o moči civilne družbe razmere v Sloveniji niso bistveno drugačne od razmer na Poljskem, v Nemčiji, ali Španiji. Ne pri proaktivnosti lokalnih skupnosti ne pri razumevanju nevladnega sektorja.

Primeri, ki smo jih opisali kažejo, da 65 odstotna podpora izgradnji JEK2 ni trden temelj, na osnovi katerega bi lahko uživali v tradicionalnem odnosu do javnosti in v komuniciranju, ki je učinkovito pri pomirjanju javnosti.

Pritisk se bo s časom stopnjeval. Deloma s strani etabliranih okoljevarstvenikov in organizacij , deloma pa s strani akterjev, ki jih trenutno nihče nima pred očmi.

Nujno je, da energetska podjetja prilagodijo in nadgradijo razumevanje sveta, v katerem delujejo, razumevanje svoje vloge in razumevanje ciljev v njem in poti do uspešnega poslovanja in izvedbe strateških projektov. Da navežejo stike z vsemi akterji, v pripravi na referendume pa pravočasno pripravijo ustrezne materiale za kampanjo, strateško domislijo komunikacijsko organizacijo, izobrazijo ljudi, ki bodo na kampaniji delali, predvsem pa ljudi, ki imajo znanje iz odnosov z javnostmi in novinarstva dopolnijo z ljudmi, ki imajo znanje iz družboslovja in iz humanističnih ved. Se pravi s tistimi, ki razumejo, da v demokratičnem sistemu šteje partnerski odnos in da je doseg in smer razvoja energetike mogoče razumeti samo, če razumemo doseg in smer razvoja družbe.

Brez tega, da bi gradili na negativnih izkušnjah tujih podjetij, ki so postavljala jedrske objekte v tujini in se pri svojem postopanju krepko opekla, gremo po njihovi poti z zaprtimi očmi. In iz napak, ki jih je (sicer) mogoče razumeti in se jim izogniti, ne potegnemo nič.
 
dr. Črt Poglajen – politični analitik, strokovnjak za družbeno plat jedrskega prehoda