​Ponižujoča izkušnja na brežiški urgenci

Kar je moj ati včeraj (20.12.2022) zvečer doživel na brežiški urgenci, se mi zdi skrajno neprofesionalno in ponižujoče za človeka, ki je bil že od nekdaj vzgajan, da se ne jamra za vsako figo, da se potrpi in ga le s težko muko spraviš na urgenco, ker vidiš, da je nekaj hudo narobe in mu ne moreš več pomagati doma. 

V ponedeljek je namreč začel kazati simptome hudega prehlada, ki se je včeraj samo še stopnjeval. Gre za odgovornega človeka, ki se je v septembru že četrtič cepil proti COVID-19 in se doslej še ni okužil. V ponedeljek zvečer sem starša celo vodila po telefonu, da sta opravila hitri test, ki smo jima jih pustili že v začetku leta, če bi jih kdaj potrebovala. Bil je negativen, ampak kot rečeno se mu je stanje včeraj občutno slabšalo. Bolelo ga je grlo, glava, tiščalo v prsih. V sredini januarja ima napreč operacijo, po nedavno postavljeni diagnozi.

Skratka, po prihodu na urgenco, nekje okoli 19. ure, so mu izmerili pritisk in ga dali v sobo za izolacijo, nato pa je eno uro čakal, ne da bi mu kdo kaj rekel, ga pogledal. V tem času mu ni nihče opravil hitrega testa, vzel kri ali karkoli drugega. In ko je mami po eni uri vprašala medicinsko sestro, kje je njen mož, ji je ta odgovorila, da ko bo gotov bo že prišel. Po uri in pol je ati prišel ven in rekel, da je žejen ter da naj mu vrnejo kartico, da gre domov. Sestra naj bi mu rekla, da mu lahko kartico vrne le delavec na urgenci. Ko sta odhajala, naj bi se medicinski sestri hahljali, eden delavec urgence pa naj bi sestri navijal lase.

In potem se vprašaš, čemu je nekdo leta in leta plačeval v zdravstveno blagajno, čemu so se borili proti centralizaciji in zaprtju brežiške urgence, ko pa takrat, ko res rabiš njihovo pomoč, tega ne dobiš. Verjamem, da ne gre vse metati v isti koš in da je veliko požrtvovalnih zdravstvenih delavcev, vendar pa drži tudi dejstvo, da tisti, ki nimajo čuta do sočloveka, tega poklica preprosto ne bi smeli opravljati.    

Judita Lajkovič