Barbara Lazović, rokometašica in udeleženka OI: Posavje ima potencial tudi za ženski rokomet

Na letošnjih 33. poletnih olimpijskih igrah je med najštevilčnejšo, 90-člansko slovensko olimpijsko odpravo v Franciji sploh prvič nastopila tudi ženska rokometna reprezentanca. Del nje je bila še zadnjič v svoji karieri 36-letna Bizeljanka Barbara Lazović (z dekliškim priimkom Varlec), 183 cm visoka levoroka igralka na desnem zunanjem igralnem položaju, ki se je odločila, da po nastopu na OI zaključi svojo športno pot.

Kako ocenjujete zgodovinski prvi nastop ženske rokometne reprezentance na OI?
Olimpijske igre so sanje vsakega športnika in imela sem srečo, da so se mi uresničile. Težko je bilo priti na OI, pri kolektivnih športih je to še toliko težje. Res sem vesela, da nam je uspelo, in hvaležna, da sem doživela to izkušnjo še tik pred koncem kariere. Uvrstitev na OI ni samo uspeh za ženski rokomet, ampak za ženski kolektivni šport, saj smo prva ekipa v Sloveniji, ki je nastopila na največjem športnem tekmovanju na svetu. To je velika stvar, ki se je mogoče danes niti še ne zavedamo. Ko greš na OI, imaš neke cilje, hočeš še nekaj več, saj je tam samo 12 ekip. Ni se nam sicer ’poklopilo’, bile smo tudi v zelo težki skupini, imele smo tudi smolo s poškodbami, boleznimi, v ekipi je razsajal tudi covid, kar se ni obešalo na veliki zvon in javnost za to sploh ni vedela. Sicer smo imele cilj zmagati tri tekme v skupini, da bi se v četrtfinalu izognile Franciji, a smo na koncu na petih tekmah (proti Danski, Južni Koreji, Nemčiji, Norveški in Švedski, op. p.) zmagale samo enkrat (Južno Korejo, op. p.) in nismo imele možnosti za uvrstitev naprej. Ne glede na vse je bila to neka nova izkušnja in smo lahko ponosne, kar smo dosegle, ne nazadnje je ob tako majhnem izboru igralk v Sloveniji že sama uvrstitev na OI velik dosežek. Osebno mi je sicer malo žal, da OI nisem izkusila v najboljših letih za igranje, da bi lahko pokazala svoj potencial, a tako je pač bilo, življenje mi je vseeno dalo priložnost, da sem se lahko udeležila OI in sem zdaj bogatejša za izkušnjo kot olimpijka.

Po čem si boste najbolj zapomnili igre v Parizu? Kaj vas je najbolj navdušilo, morda tudi razočaralo? Je kakšna anekdota, ki jo lahko delite z nami?
Organizacija se mi je zdela sicer dobra, a ko sem se pogovarjala z ostalimi olimpijci, ki so že bili prej na OI, so pokritizirali, da je bila slaba, predvsem glede prehrane, nastanitev, postelj iz kartona, klimatskih naprav …, a v Pariz smo odšli z miselnostjo, da bomo stanovali v olimpijski vasi in ne v hotelih, kot je to značilno za evropska in svetovna prvenstva. Prilagodili smo se na vse to, tudi na čas igranja že ob 9. uri. Ne vem, kdaj sem nazadnje igrala tekmo tako zgodaj, verjetno pri svojih petnajstih ali še prej. Kot najbolj pozitivno stvar bi izpostavila olimpijsko vzdušje v olimpijski vasi, ko vidiš športnike, kako so nasmejani, imajo pozitivno energijo v sebi, pa tudi druženje z ostalimi slovenskimi športniki, lahko smo se tudi spremljali med sabo preko videov …, zagotovo neprecenljiva izkušnja, spomini, ki bodo večno ostali. Tudi na otvoritvi iger, ko smo se peljali z ladjo po Seni, je bilo res nekaj posebnega, kljub temu da smo bili vsi premočeni, prezebli in nas je napihalo, je adrenalin tisti, ki nas je držal pokonci in trenutek naredil tako poseben, nepozaben. Tudi glede varnosti je bilo dobro poskrbljeno in smo se počutili varne, ves čas je bil v zraku tudi helikopter. Žal mi je edino, da si nismo mogle ogledati kakšne druge tekme naših športnikov, npr. rokometašev, odbojkarjev, ker je bilo za vse premalo časa in se je bilo treba pripravljati že na naslednjo tekmo, ko smo izpadle, pa smo tudi že hitro zapustile olimpijsko vas in odletele v domovino. Nepozabne bodo ostale tudi nabito polne dvorane, saj je bilo že zjutraj na tekmah 7000 ljudi. Zanimivo je bilo, da smo imeli vsi športniki na voljo le en velik fitnes, tako da si se moral pošteno boriti za svoje mesto, saj je bila res ogromna gneča v njem. A to je čar olimpijskih iger, marsičemu se prilagodiš. V spominu mi bo tudi ostalo, kako sem v jedilnici stala pol ure v vrsti za hrano s francoskim zvezdnikom rokometa Nikolo Karabatićem.

Za moške kolege lahko rečem, da jih občudujem, kako so odigrali ta olimpijski turnir. Bili so fenomenalni in suvereni, na koncu pa imeli veliko smolo, saj so bili le za gol prekratki do podaljškov in morebitne medalje ali pa še tekmo prej do uvrstitve v finale. To še bolj boli, saj je verjetno bolje biti deseti kot pa na koncu za las ostati brez vsega. Zanje mi je res zelo žal. Po mojem mnenju nobenemu ni bilo v interesu, da Slovenija igra v finalu, kar je žalostno, a to ceno plačujemo, ker smo enostavno premajhni, ne glede na to, da smo uspešni športniki. Tudi mene so v karieri večkrat zabolele sporne in nepoštene sodniške odločitve, a rokomet je še vedno šport, pri katerem sodniki kreirajo rezultat. Kljub temu smo lahko zelo ponosni na njihovo najboljšo uvrstitev na OI doslej (4. mesto, op. p.) in lahko tudi rečem, da ima moški rokomet pri nas svetlo prihodnost, saj ima zelo dober podmladek. Moje mnenje je, da smo tudi na teh OI še enkrat več dokazali, da smo športna nacija in imamo v skoraj vsakem športu najboljše športnike na svetu.

Po OI zaključujete svojo bogato športno kariero, v času katere ste za reprezentanco zbrali 112 nastopov (10. mesto na večni lestvici igralk) in dosegli 328 zadetkov, v ligi prvakinj pa ste se kot članica več klubov med strelke vpisali več kot 540-krat. So bile ravno te igre, ki gotovo predstavljajo vrhunec vaše kariere, jeziček na tehtnici za končanje športne poti?
Imela sem sicer ponudbo mojega zadnjega kluba RK Krim Mercator, da bi igrala še eno leto, a sem že aprila ob uvrstitvi na OI začela premlevati o tem, ali nadaljevati ali ne, glede na to, da sem imela resne težave s poškodbami, in z ramenom in s kolenom. Ko vidiš, da nisi ti več ti na igrišču, da je postalo že neko mučenje in da moraš zjutraj, ko se zbudiš, najprej spiti protibolečinsko tableto, to nima več nobenega smisla, zato sem se odločila, da preneham z aktivnim igranjem. Težko mi je bilo sprejeti to odločitev, a mislim, da sem se prav odločila. Zdaj se je začelo neko novo obdobje v mojem življenju in sem pripravljena na nove izzive. Obenem sem vesela za vse izkušnje, ki sem jih dobila v športu, naučila sem se trdega dela, discipline, odgovornosti in sem prepričana, da mi bo vse to v nadaljnjem življenju prišlo še prav.

Kako se spominjate svojih rokometnih začetkov v Brežicah in potem nadaljevanja kariere?
Rokomet sem začela trenirati v 6. razredu. Moj bratranec Salvador Kranjčič je takrat igral rokomet za Dobovo in Slovan ter sem ga spremljala že od majhnega. Rokomet mi je bil enostavno pisan na kožo. V osnovni šoli sem imela učiteljico športne vzgoje Valerijo Bregar, ki je bila včasih rokometašica Brežic, zato smo pri urah pogosto igrale rokomet. Že takrat sem bila zelo dominantna, fizično sem imela dobre predispozicije, bila sem levičarka. Žal mi je bilo, ker nisem mogla nikjer trenirati, saj takrat kluba v Brežicah še ni bilo. Salvador je po koncu aktivne kariere želel postati trener in nekako se je ’poklopilo’, da je v Brežicah začel delovati ŽRK Brežice, pobudnica je bila Vilma Zupančič, poleg Salvadorja je bil trener tudi Alan Krajnc. Tako se je vse začelo, trenirali smo v ’balonu’, hitro smo tudi napredovale kot igralke, še posebej ker nismo prej nikjer zares trenirale, v nekaj letih smo prišle do 1.B lige, kjer smo že imele derbije z drugo ekipo Krima, se uvrstile tudi v najmočnejšo 1.A ligo, kjer smo nastopale kot ŽRK Europrodukt Brežice, klub smo spravile še na višji nivo, igralke smo imele tudi določene štipendije oz. manjše plače. To je bilo res lepo in uspešno obdobje, ki mi bo ostalo v spominih, z igralkami smo se poleg treningov ves čas družile, skupaj potovale, se zabavale, hodile ven. Pri 19 letih sem se odločila, da grem v Krim, ker sem na nek način prerasla ta nivo igranja, bila sem tudi članica vseh mlajših reprezentančnih selekcij. Krim je takrat veljal za enega najboljših evropskih klubov z največjo tradicijo in najboljšo organizacijo, zato sem takrat prvič videla in doživela, kaj pomeni profesionalizem v športu. Še kot najstnica sem tudi že dobila kar nekaj igralnih minut na voljo, kar je danes pri igralkah te starosti vse prej kot samoumevno.

Krimova ekipa se je pomladila in imela sem že vidnejšo vlogo v njej, nato sem odšla na enoletno posojo v srbski Zaječar, kjer sem spoznala svojega moža Vuka Lazovića, se po letu igranja in še večjega napredka vrnila v Krim, kjer sem imela vlogo vodilne igralke. Še pred zanositvijo v letu 2011 sem igrala še četrtfinale lige prvakinj, se po rojstvu zelo hitro spet vrnila na rokometna igrišča in igrala polfinale lige prvakinj v polnih Stožicah, a čeprav se nismo uvrstile v finale, je bil za to mlado ekipo pod vodstvom Toneta Tislja zelo velik uspeh. Nato so se v Krimu začele finančne težave in počasi sem si začela kariero graditi v tujini, najprej sem bila štiri leta v skopskem Vardarju, kjer sem igrala dvakrat v polfinalu in dvakrat v finalu lige prvakinj, pri čemer smo oba finala izgubile po podaljških in bile pri tem oškodovane. Nato sem igrala še v Romuniji za CSM Bukarešta, odšla vmes za eno sezono k Budućnosti iz Podgorice, kjer sem se prvič srečala z našim selektorjem Draganom Adžićem in bi se z dekleti zagotovo uvrstile na zaključni turnir lige prvakinj, če nas ne bi prehitela pandemija koronavirusa in se je tekmovanje prekinilo. Nato sem spet dobila ponudbo iz Bukarešte, se vrnila v njihov klub in igrala na visokem nivoju. Leta 2021 sem imela smolo in sem se okužila s covidom, pri čemer moram poudariti, da sem imela do takrat v karieri srečo, saj nisem utrpela nobene težje poškodbe. Po 20-dnevni karanteni sem mogla nepripravljena igrati finale romunskega superpokala in kmalu sem si huje poškodovala koleno. Po tem se mi zdi, da se nisem več nikoli vrnila na prejšnji nivo igranja. Po poškodbi sem prišla spet domov in zadnji dve sezoni v karieri znova odigrala za Krim ter se poslovila kot kapetanka kluba s takšno tradicijo in z nastopom z reprezentanco na OI, kar mi je seveda v veliko čast. Lahko rečem, da bo imel poleg Brežic Krim vedno posebno mesto v mojem srcu in bom zdaj kot gledalka njegova največja navijačica.

Kakšni pa so spomini na življenje doma na Bizeljskem? Še kot najstnica ste odšli od doma, kako so domači to sprejeli glede na to, da se doma ukvarjate z vinogradništvom?
Še vedno se počutim kot Bizeljanka, čeprav sem res že zelo hitro odšla od doma in iz Brežic. Še vedno se zelo rada vračam na Bizeljsko, kjer je ena posebna energija predvsem zaradi vinorodnih krajev. Imam še zmeraj veliko stikov z domačini in verjamem, da bom zdaj po koncu kariere le-te še okrepila ter dodala še kakšnega novega. Veselim se že, da bom lahko po dolgih letih spet doma na trgatvi. Že kot otrok sem veliko pomagala v vinogradu in si priučila delovnih navad, saj sem si mogla marsikaj zaslužiti in sem prav delala za to, da sem dosegla tisto, kar sem si zaželela. Starša sta vedela, da če me bosta vpisala na rokomet, bom v tem zaradi svoje trme in zagnanosti tudi vztrajala. Bila sta velika podpora v moji karieri, prav tako sem imela ves čas podporo tudi od mojih dveh sester in brata.

Ste ena redkih športnic, ki je že kar kmalu na začetku kariere postala tudi mama, vsaj takrat to ni bilo ravno pogosto. Kako je bilo usklajevati vrhunski šport in materinstvo?
Še danes se kdaj pošalim na ta račun in pravim, da sem ravno jaz sprožila ta ’trend’ rokometašic, ki so tudi mamice, danes namreč ni več to nič nenavadnega, v preteklosti pa je bilo vedno tako, da so odšle na porodniško po karieri. Takrat me je bilo strah povedati v klubu, ker nisem vedela, kako bodo reagirali. Bila sem na nek način zgled drugim, da se dá in se lahko tudi hitro vrneš nazaj na igrišče. Seveda je bilo tudi zelo stresno, saj sem bila pogosto sama z danes 13-letnim sinom Luko (igra košarko za Olimpijo, op. p.), ker je moj mož tudi profesionalni športnik (trenutno rokometaš beloruskega kluba Meškov Brest, op. p.), a če pogledam nazaj, si lahko sama sebi čestitam in rečem: ’Vsa čast, da si vse to zdržala in imaš lepo vzgojenega otroka’.

Kakšno je stanje ženskega športa v Sloveniji? Npr. dekleta v Posavju imajo še vedno manjši izbor športov kot fantje ...
Tukaj se vidi, da smo ženske prikrajšane, kar se tega tiče. Ne rečem, da ženske ne dobijo dovolj medijske pozornosti, ampak je predvsem odvisno od tega, kaj ljudje raje spremljajo. Dejstvo je, da imajo moški boljše rezultate in vsi vemo, da ljudje raje spremljajo moški šport kot pa ženski, po svoje jih tudi razumem. Poleg tega večina začne spremljati nek šport ali ekipo šele takrat, ko so rezultati, in strinjam se s Sanijem Bečirovićem, ki je v nekem intervjuju dejal, da Slovenci nismo navijači, ampak podporniki zmagovalcev. To se je videlo tudi na EP pri nas in v Krimu. Ko smo začele zmagovati in dobro igrati, se je dvorana napolnila. Ne pridejo pa takrat, ko ti ne gre, in to je napaka v Sloveniji. V tujini je to drugače, tam je vsaka tekma nabito polna.

Če pogledam rokomet, moram reči, da ženski klubski rokomet v Sloveniji zelo upada in ni več pravega interesa zanj. Sicer se je po domačem evropskem prvenstvu pred dvema letoma popularnost tega športa malo dvignila in upam, da se bo z igranjem na OI tudi še dodatno ter da bo še več otrok zainteresiranih za ta šport. Moram reči, da sem predlani, ko je bilo EP v Sloveniji, dobila veliko klicev iz Brežic, da bi kar nekaj deklic, med njimi tudi moja nečakinja, želelo trenirati rokomet, a nimajo pravih možnosti za to oz. imajo v šoli samo rokometni krožek, slišala pa sem, da naj bi zdaj izoblikovali skupino deklet za rokomet, tako da upam, da bo kaj iz tega. Če ni organiziranega ženskega kluba v Brežicah, je seveda veliko težje, jaz ga pač ne morem ustanoviti. Bom se sicer angažirala oz. skušala pomagati, da se kaj spremeni na tem področju, ker mi je žal, da ta del Slovenije oz. Posavje, ki je športno in ima potencial, nima pokritega ženskega rokometa, ki sicer ne rabi veliko sredstev za delovanje. Po mojem mnenju bi tukaj morala priskočiti na pomoč tudi Občina Brežice. Glede na to, da sem še vedno občanka Brežic in imam stalno prebivališče v tej občini, začasno sicer v Ljubljani, sem kar malo razočarana nad občino in županom, saj nisem nikjer zasledila nobene objave ali vsaj čestitke v zvezi z mojim nastopom na OI, bila sem namreč edina športnica iz občine Brežice, ki je nastopila na igrah. Nekatere moje soigralke so imele recimo celo sprejeme pri županih.

Kaj boste počeli po koncu kariere? Boste ostali v rokometu, se morda kdaj tudi vrnili domov na Bizeljsko?
Glede na to, da v Sloveniji nisem dobila nobene ponudbe, da bi še naprej delovala v rokometu, se trenutno niti ne vidim v tem športu. Imam kar nekaj poslovnih idej, zato se želim preizkusiti v poslovnem svetu in bom videla, kako bo šlo. O vrnitvi domov sicer še ne razmišljam, bi pa imela kdaj kak počitniški vikend v bizeljskih koncih. Drugače pa imam željo in idejo, da bi še v tem letu, enkrat jeseni recimo, v brežiški športni dvorani ob koncu moje kariere organizirala neke vrste revialno tekmo in druženje z nekdanjimi soigralkami in trenerji iz brežiškega kluba, vabljena pa bodo tudi dekleta, ki bi rada igrala rokomet.

Imate kakšno posebno sporočilo za vse šolarje, ki se bodo čez nekaj dni vrnili v šolske klopi? Med njimi je veliko tudi takih, ki se ukvarjajo ali se želijo ukvarjati s športom …
Šport te res veliko nauči o življenjskih vrednotah, kolektivni šport recimo, kako delovati v nekem kolektivu, ekipi, individualni šport pa, kako je treba delovati kot posameznik, se boriti sam s sabo tako fizično kot mentalno, zato menim, da je prav, da se čim več deklet in fantov odloči za šport, saj jim bo to prišlo prav tudi za nadaljnje življenje. Otrokom je treba dati možnost, da se ukvarjajo z rokometom ali katerim drugim športom, kajti samo tako jih lahko zmotiviramo ter odvrnemo od telefonov in druge tehnologije, ki vedno bolj negativno vpliva na njihovo zdravje pa tudi fizične in psihične sposobnosti.

Rok Retelj, foto: osebni arhiv in R. R.

Pogovor z Barbaro Lazović je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 29. avgusta 2024.

#povezujemoposavje