Časopis za pokrajino Posavje
16.07.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Blaž Janc: V športu je pomemben tudi trener in soigralci

Objavljeno: Torek, 21.04.2020    Rubrika: Rokomet Redakcija
Blaz Janc, rokometas

Slovenski rokometni reprezentant Blaž Janc (foto: arhiv PO)

Dneve v samoizolaciji v času epidemije koronavirusa preživlja tudi eden najbolj prepoznavnih posavskih in slovenskih rokometašev – 23-letni desnokrilni igralec Blaž Janc z Loga pri Sevnici, ki se je vrnil s Poljske in v domačem okolju ohranja kondicijo za prihajajočo sezono, v kateri bo zaigral v španskem rokometnem klubu FC Barcelona.

Ko si začel stopati po poti športnika, si se odločal med nogometom in rokometom, kdaj in zakaj je prevladal rokomet?

Drži. Najprej sem igral nogomet, vanj me je vpeljal oče, ki je igral mali nogomet in z njim sem vedno hodil na tekme ter se tako navdušil, a potem je prišla osnovna šola, kjer me je profesor za športno vzgojo Bojan Drnovšek počasi navduševal za rokomet, a ostajal sem zvest nogometu vse do trenutka, ko je z delovanjem prenehal radeški nogometni klub. Nogomet je bil moja prva izbira in še vedno ga zelo rad igram, čeprav samo za rekreacijo s prijatelji.

Kako je potekala tvoja vzpenjajoča se športna rokometna pot, v katerih klubih si igral, katere pomembne izkušnje si pridobil?

Po propadu NK Radeče sem se začel bolj posvečati rokometu in spominjam se, kako smo bili veseli, ko smo postali rokometaši OŠ Boštanj državni prvaki med osnovnošolskimi ekipami. Včlanil sem se tudi v sevniški rokometni klub, kjer je bil moj prvi trener Janez Kuhar, s katerim sva še vedno v zelo dobrih odnosih. Leta 2012 je sledil prestop v dres RK Celje Pivovarne Laško, kjer sem vadil pod vodstvom trenerja Branka Tamšeta. V sezoni 2017/2018 sem postal član aktualnih evropskih prvakov, poljskih KS Vive Tauron Kielce, od koder se v letošnjem poletju selim v Španijo, kjer bom igral v rokometnem klubu FC Barcelona. Vsako obdobje je bilo pomembno za mojo športno pot in tudi moj osebni razvoj.

Kakšne spremembe je prinesel prestop v rokometni klub poljskega prvaka iz Kielc, kako so te sprejeli soigralci?

Zaigrati v tujem klubu ni lahko, a takšnih priložnosti ne gre zamuditi. Soigralci, trener in predsednik ter vsi ostali, tudi navijačice in navijači, so me res lepo sprejeli in lahko rečem, da sem preživel tri zelo lepe rokometne sezone v Kielcah na Poljskem, ki so bile moja odskočna deska za Barcelono.

Kaj pričakuješ od nove rokometne sezone?

Priznam, izpolnile so se mi največje sanje. Igrati za Barcelono, mislim, da so sanje vsakega športnika, zato sem zelo ponosen in vesel, da mi je uspelo. Vem, da me sedaj čaka veliko novih izzivov, veliko pritiska, ampak sem pripravljen na tudi na to. Komaj čakam, da se sezona začne, da spoznam ta veliki klub, nove soigralce ter se prepustim športnemu in tudi ostalemu življenju v Španiji.

Na letošnjem evropskem rokometnem prvenstvu si bil izbran v elitno sedmerko kot najboljše desno krilo – kaj ti to pomeni?

Zelo sem vesel in ponosen na to. To je velika stvar – biti najboljše desno krilo v Evropi, a se zavedam, da mi to ni uspelo čez noč. Vse to je rezultat resnega dela, premnogih treningov in odrekanja druženju s prijatelji. Seveda so v športu, kot je rokomet, pomembni tudi trener in soigralci, tako da gre del zahvale za vse moje dosedanje športne uspehe tudi njim, kajti en sam igralec na igrišču ne zmore vsega sam – zelo pomembne so podaje in še marsikaj drugega. Vsi skupaj smo pokazali borbenost, ekipni duh, kar se tudi spodobi, ko igraš za svojo domovino. Končni rezultat nam je v ponos in spodbuda ter motivacija za naprej. Če bi nam nekdo pred prvenstvom ponudil 4. mesto, bi ga brez oklevanja sprejeli.

DSCN4202 (2)

Posavski rokometaš z maljšim bratom, materjo in očetom na sprejemu v domačem kraju po nastopu na svetovnem rokometnem prvenstvu pred tremi leti (foto: arhiv PO)

Sredi marca si se vrnil domov zaradi epidemije koronavirusa, je šlo ob vračanju v Slovenijo vse gladko?

Po razglašeni pandemiji je bilo jasno, da je konec poljske lige, prekinjena je bila liga prvakov in odločil sem se za pot v Slovenijo. V dnevu in pol sem imel vse potrebne papirje in na tem mestu se zahvaljujem slovenski ambasadi v Varšavi, Pragi in na Dunaju, ki sem ji moral javiti, kdaj bom odšel, s katerim vozilom in kje nameravam prečkati državne meje. Ob odhodu s Poljske je bilo prisotnega nekaj adrenalina, saj človek nikoli ne ve, kako bo na mejah, a po skoraj devetih urah sem prispel v domovino. Na avstrijsko-slovenski meji so mi izmerili temperaturo, policist me je tudi prepoznal in sva rekla še par besed. Vesel sem, da sem doma, kajti te težke trenutke je lažje preživljati v krogu najbližjih.

Kako preživljaš dneve v domačem okolju, skrbiš za telesno kondicijo, na kakšen način?

Redno treniram in na ta način ves čas vzdržujem fizično formo z raznimi teki, stabilizacijo, počepi in tako dalje, delam vaje, ki jih pač v dani situaciji lahko.

Kakšen je tvoj pogled na posavski rokomet?

Spremljam slovensko ligo in tudi mlajše kategorije, saj moj mlajši brat brat Mitja igra v Celju za kadete in mladince. Vesel sem, da je RK Sevnica dobil novo vodstvo, ki ima vizijo, kako sevniški rokomet ponovno popeljati med najboljše klube v državi. Najbolj pomembno pa je, da imajo mladi možnost trenirati rokomet.

Kakšen nasvet bi dal vsem tistim, ki bi želeli po poti vrhunskega športnika?

Če želiš postati vrhunski športnik, moraš biti vztrajen, marljiv, predan delu – nikoli ne smeš odnehati – treba je vztrajati in imeti jasen cilj, do katerega pa ni bližnjic, pač pa trdo delo in še enkrat delo.

Kje se vidiš čez 20, 30 let – doma ali v tujini, v kateri vlogi?

Uf, ni ravno lahko vprašanje. Vidim se v Sloveniji, kajti tukaj imam družino, prijatelje, imam vse, kar potrebujem, a človek lahko načrtuje, vendar se pogosto stvari obrnejo drugače. Prepustil se bom toku in se odločil, ko bo čas za to.

Moto, ki te vodi na tvoji poti ...

Bodi takšen, kot si, ker si takšen najboljši, imej jasen cilj in ves tvoj trud bo enkrat poplačan.

S. R.
« Nazaj na seznam