Časopis za pokrajino Posavje
17.09.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Boris Stajnko, olimpijec iz Dobove: Posavje je prava rokometna oaza

Objavljeno: Nedelja, 08.08.2021    Rubrika: Rokomet Redakcija
boris_stajnko (4)

Boris Stajnko je vodja članske ekipe MRD Dobova.

Nad olimpijskimi igrami v Tokiu, 32. igrami moderne dobe, bo danes padel zastor. Športni navdušenci so lahko v napetih bojih in uspehih slovenskih športnikov uživali zadnjih 16 dni. V iskanju dobrega sogovornika, nekoga, ki je morda OI doživel tudi od blizu, smo prišli do prvega in doslej edinega olimpijca iz Dobove – 67-letnega Borisa Stajnka, ki je bil leta 2000 na OI v Sydneyju tehnični vodja rokometne reprezentance, ki je takrat doživela svoj krst pod petimi olimpijskimi krogi.

Greva najprej k povsem aktualni temi. Verjamem, da OI podrobno spremljate in navijate za naše športnike. Še s posebnim zanimanjem pa verjetno spremljate rokometni turnir, kajne? Škoda edino, da ni tokrat zraven tudi slovenskih rokometašev …
Moram priznati, da rokometa ne spremljam kaj bolj podrobno od ostalih športov. Seveda si pogledam tudi kakšno zanimivo rokometno tekmo, a ker Slovenije ni zraven, ni takšnega naboja. Največ seveda spremljam športe, v katerih nastopajo naši športniki. Najbolj so me navdušili vsi dobitniki medalj pa tudi košarkarji, ki igrajo res izjemno. Treba je priznati, da je vsaka uvrstitev na veliko tekmovanje, naj bodo to olimpijske igre, svetovna ali evropska prvenstva, res neverjeten uspeh, že sam preboj v naslednji krog pa samo še pikica na i, kaj šele da je nekdo na koncu celo v igri za medaljo.

Če se ozrete več kot 20 let nazaj, kako dobro se še spominjate OI v Sydneyju, katerih del ste bili tudi vi?
Leto 2000 je bilo sanjsko leto turnirjev, priprav in potovanj. Športniki, ki sem jih prej videl le preko TV-sprejemnikov, so bili tu zraven nas. Spomini so še živi, tako na tekme kot vzdušje na njih, pa tudi vzdušje v slovenski reprezentanci je bilo zelo dobro. Kako tudi ne bi bilo, ko pa smo se po zgodovinski zmagi nad Hrvati sploh prvič uvrstili na OI. Spomnim se bivanja v olimpijski vasi, ki je bila nekaj posebnega. Razen ameriške košarkarske reprezentance, ’dream teama’, ki je spala v hotelu, smo bili vsi ostali športniki v družinskih hišah. V eni nas je bilo 16, spali smo po dva ali trije v sobah. Jaz sem bil skupaj s fizioterapevtom in maserjem, in to v največji sobi, že samo zaradi vse opreme, ki smo jo imeli s sabo. Na voljo so bile samo telefonske celice, telefonirali smo lahko le na kartico. Sreča je bila ta, da smo imeli pralnico v neposredni bližini. Avtobusi so iz naselja vozili vsake pol ure, tako da si moral stalno gledati na uro in imeti toliko prej zajtrk in kosilo, da si lahko prišel pravočasno na trening oz. tekmo, kajti hitro se je lahko zgodilo, da si obtičal v prometu. Na treninge smo se vozili tudi po več kot eno uro, medtem ko je bilo do dvorane, kjer so bile tekme, dvajset minut. Bilo je zelo natempirano, veliko časa smo preživeli v avtobusu. Lahko omenim, da nisem bil edini Posavec v Sydneyju, saj je bil v ekipi še Uroš Šerbec, z nami je bil tudi David Imperl, a ni bil del ekipe. Rokometaše so spremljale žene in dekleta, a so seveda bivale drugje, tako da niso imeli toliko stika z njimi. Rezultatsko se nam sicer ni tako izšlo, čeprav smo imeli ekipo za višja mesta. Kljub temu smo turnir končali na solidnem osmem mestu.

Za kaj ste bili pravzaprav zadolženi kot tehnični vodja rokometne ekipe?
Najprej moram sploh pojasniti, kako sem postal del reprezentance. Leta 1996 me je Stane Ostrelič, takratni direktor slovenskih rokometnih reprezentanc, povabil k prevzemu tehnične funkcije v reprezentanci. Povabilo sem sprejel in bil v tej funkciji vse do leta 2010, ko sem se odločil, da zaključim to poglavje, ki mi je prineslo predvsem veliko lepih in nepozabnih trenutkov, od 'sladke' zmage nad Hrvaško sredi Zagreba na začetku leta 2000, kar nam je prineslo tako želeno prvo uvrstitev na OI, domačega EP, na katerem smo osvojili drugo mesto, do številnih drugih pomembnih tekem. Ko prideš na vsako tekmovanje, imaš najprej tehnični sestanek, na katerem dobiš razpored tekem in treningov. Tehnični delegat ti razloži novosti, npr. čemu bodo sodniki najbolj posvečali pozornost. Predložiš seznam igralcev za tekmo in se dogovoriš, v katerih dresih bosta igrali ekipi. Preverjali so tudi identiteto igralcev, tako da je bilo treba imeti na vsaki tekmi s sabo potne liste in akreditacije. Najbolj srečen sem bil, ko se je tekma začela, saj je to pomenilo, da sem svoje opravil. Med tekmo bi bil lahko ali na tribuni ali na klopi, ampak je padla odločitev, da bo spodaj ob igrišču takratni sekretar Leopold Kalin, tako da sem bil potem jaz kot gledalec na tribuni. Po tekmi ni bilo več kaj posebnega za narediti z moje strani. Imel sem čez slačilnice, tako da sem potem zbral vse drese in jih nesel v pralnico.

Koliko ste sploh odnesli od samih iger in sydneyjskih znamenitosti? Verjetno je bistvena razlika, če si udeleženec iger ali samo obiskovalec oz. navijač?
Prostega časa ni bilo na pretek. Prosta sta bila samo dva dneva, en dan smo šli z rokometaši v akvarij, drug dan pa smo obiskali Slovensko hišo. Imeli smo tak razpored tekem, da smo igrali uvodno tekmo in tudi zadnjo na OI, tako da se nam je zelo razvleklo, nekatere druge države pa so bile recimo tudi tri dni zapored proste.

Živite z rokometom. Zakaj vam je ta ekipni šport tako pri srcu?
Težko rečem, zakaj. Dejstvo je, da sem imel v Dobovi v mojih mladih letih na izbiro samo rokomet ali nogomet in odločil sem se za prvega. Z njim sem se začel ukvarjati v osmem razredu in takoj postal igralec dobovske članske ekipe, saj drugih selekcij takrat še ni bilo. Igral sem na poziciji levega krila. Takrat, na začetku sedemdesetih let, se je igrala še posavska liga z Dobovo, Leskovcem, Artičami, Cerkljami, Brestanico … Leta 1975 sem končal svojo igralsko kariero, vmes igral tudi nogomet, v rokomet pa sem se vrnil na začetku devetdesetih, ko sem postal tehnični vodja dobovskega kluba in takrat se je tudi začelo zlato obdobje rokometa v Dobovi.

Kako gledate na razvoj rokometa v Dobovi? Bili so vzponi in padci … Kaj pa današnja slika? Je kakšna perspektiva, da bi se tudi dobovski rokometaši vmešali kdaj v boj za sam vrh slovenskega rokometa? Kaj pa da bi kdaj kak Dobovčan potrkal na vrata reprezentance?
Res je, tako kot pravite, v skoraj 60-letni zgodovini kluba – okrogel jubilej bomo praznovali naslednje leto – so bili tako vzponi kot tudi padci. Devetdeseta leta so prinesla najuspešnejše obdobje v zgodovini dobovskega rokometa, takrat se je klub imenoval še RK AFP Dobova. Leta 1996 so na EP v Španiji za Slovenijo igrali kar štirje člani dobovskega kluba: Boris Denič, Rajko Begović, Bruno Glaser in Nenad Stojaković. Reprezentanti Slovenije in igralci Dobove so bili tudi Gorazd Škof, Tomaž Ocvirk, Dušan Urbanč, Ivan Simonović, Tone Medved, Klemen Cehte in Sašo Barišič, tik pred tem, da bi zaigral za ta klub, je bil tudi Renato Vugrinec, a se je nato odvilo drugače. Nato so sledila leta, ko je šlo bolj kot ne za preživetje, no, v zadnjih letih je stanje v klubu stabilno, kar se kaže tudi s spodobnimi uvrstitvami v 1. slovenski rokometni ligi. Kljub temu sam ne vidim prave perspektive za boj za sam vrh slovenskega rokometa, sicer se lahko občasno zgodi tudi kakšno presenečenje, a največ je seveda odvisno od denarja. Celje, Gorenje, Trimo so klubi, ki imajo največje proračune in si posledično lahko privoščijo vlaganje v kvaliteten igralski kader, zato je že skoraj samoumevno, da se bodo tudi borili za državni naslov. Pa še takim klubom se lahko kaj zalomi. Interes za rokomet v Dobovi je še, z leti je sicer upadel, predvsem je odvisno od generacij, ene kažejo večje zanimanje, druge manjše. Zadnja leta se kljub temu kar veliko dela na podmladku kluba, tako da je prihodnost vsekakor zagotovljena. V mlajših selekcijah se že najde kje kak naš igralec, za člansko reprezentanco pa je treba v tako majhnih klubih imeti igralca, ki res izstopa.

Kaj pa stanje rokometa v Posavju? Enkrat je že bilo nekaj govora in idej, da bi se lahko klubi v Dobovi, Brežicah, Krškem, Sevnici in Radečah združili v eno močno ekipo Posavja, ki bi lahko konkurirala tudi Celju, Gorenju, Trebnjemu … Bi podprli tak predlog?
Bilo bi logično, vedno pa je zraven tudi ampak … Če bi vsak klub pristopil k temu brez fige v žepu, bi bilo marsikaj možno. Bile so že ideje o nekem združevanju posavskih klubov, a na nas so kar malo pozabili. Po drugi strani pa bi samo en klub v Posavju pomenil nevarnost propada aktualnih klubov, kar pa tudi ni v redu. Potem je že bolje, da je tako, kot je zdaj, in se vsak vikend igra rokomet v več posavskih krajih. Ne nazadnje smo neke vrste prava rokometna oaza, saj na tako majhnem prostoru igra toliko različnih klubov.

Kaj vas poleg rokometa še veseli v življenju?
Glede na to, da sem se šele dobro upokojil – vse življenje sem delal v dobovskem ’mašinhausu’ – še iščem tiste stvari, ki jih bom zdaj lahko počel. Sicer pa malo delam na vrtu, grem na kolo, ko se mi zljubi, itd. Vedno se kaj najde.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»