Ob polovici rokometne sezone smo se pogovarjali z mladim rokometnim strokovnjakom, trenerjem članske ekipe v RK Krško, Sandijem Marklom. Trener, poznan po svoji impulzivnosti med tekmami, je v preteklih sezonah globoko zakorakal v svet slovenskega kakovostnega rokometa. Krškemu klubu je v kratkem obdobju prinesel kar tri naslove državnih prvakov v mlajših kategorijah, zadnji dve sezoni je posvetil delu s člansko ekipo, v katero je ob njemu samemu verjel le malokdo.
Lanska sezona je prinesla Krčanom zadnje mesto na lestvici v 1. SRL s spodbudnim zaključkom v ligi za obstanek, ter povabilom RZS za igranje v 1. SRL. Obdobje med sezonama je prineslo pričakovane aktivnosti. Klub sta zapustila najboljša strelca pretekle sezone Jaka Ferkulj in Nejc Cehte z odhodom v Trimo iz Trebnjega ter Gorenje iz Velenja. Kako se spopada trener s tem, ko leto dni gradi ekipo a ostane brez dveh glavnih adutov?Nekako smo že med minulo sezono vedeli, da se bo na koncu tako izteklo. Zavedamo se, da bodo uspešnejši igralci odšli v klube kjer bodo imeli bolj urejene razmere. Vsekakor meni kot trenerju ni prijetno, ko te zapuščajo igralci v katere si vlagal svoj čas in energijo in bi svoj največji potencijal šele morali pokazati. V Klubu smo se ob ponudbi Rokometne zveze Sloveniije o ohranjanju našega statusa med rokometnimi prvoligaši odločili za ponoven nastop v le tej, saj smo bili mnenja da bodo naši igralci imeli najboljšo možnost za razvijanje, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Zavedali smo se, da kvaliteta lige pada in da smo posledično lahko konkurenčni tudi z pomlajeno ekipo. Res pa je, da vendarle v njej ostajajo priznani slovenski trenerji, ki ob pomanjkanju kakovosti igralcev ohranjajo taktično disciplino in s tem nivo igre na visoki ravni. Denarja za drage okrepitve ni, ostane nam delo na dolgi rok, z domačimi igralci. A eno je dobra šola rokometa, če ti pa igralec odide nisi naredil nič, odškodnine v slovenskem prostoru so minimalne, mogoče lahko z njo pokriješ eno sezono posamezne mlajše selekcije.Sam tako situacijo razumem vendar imam kot vsak trener tudi športni motiv. Ob pričetku sezone na prvih treningih smo se bolj gledali med sabo in se spraševali če mislimo res s takim igralskim kadrom v najvišji razred rokometa v Sloveniji. Vendar se je kmalu pokazalo, da ekipa ima v sebi potencijal, ter da smo lahko konkurenčni. V sezono smo šli brez pritiskov z željo, da naredimo še korak naprej v razvoju, seveda pa si želimo tudi zmag in obstanka v ligi. Se je pa miselnost pri nekaterih ob naših uspehih hitro spremenila. Ta ekipa trenutno deluje na čisto amaterski ravni, dobesedno pred treningi ne vem na koga lahko računam. Fantje imajo obveznosti na šolah in v službah, en teden so lahko polno prisotni na treningu, en teden odsotni zaradi službe... Kljub temu smo bili v prvem delu sezone konkurenčni na dvanajstih tekmah, kar pomeni na dveh tretjinah vseh. To ni pričakoval nihče. Še vedno lahko mladim igralcem ponujamo napredek, in če bi ekipo obdržali dve, tri leta bi lahko v tej ligi napadali tudi višja mesta. Z morebitnim izpadom v 1B SRL pa bi bilo težko zadržati ekipo skupaj, saj bodo želeli ambicijoznejši igralci oditii v prvoligaške sredine.
Pred sezono so bile v igri nekatere igralske okrepitve, ponudbe so jim bile dane, igralci se na koncu niso odločili za prihod v Krško...Pred sezono smo se želeli okrepiti z igralci, ki smo jim za te krizne razmere ponujali korekten honorar. Nekateri so ostali v svojih klubih, drugi so odšli za boljšimi pogoji, spet tretji so celo prenehali z igranjem rokometa. Trenutno je v rokometnih vodah neko prepričanje, da lahko igralcu ponudiš nizko vsoto za igranje glede na razmere, ki vladajo. Toda tudi igralci imajo svojo mejo do katere so še pripravljeni spustiti ceno, saj igranje na ravni prve lige vzame veliko časa z vsakodnevnimi potovanji na treninge in tekme, ki pa prinašajo še določen pritisk. Ob tem so prihodi izkušenejših igralcev v klube, ki nimajo čisto urejenih razmer, z mlado ekipo, zelo negotovi in ena stvar povleče drugo, zato se veliko igralcev ne odloča za takšne prestope.
Sedaj že pred debelim desetletjem so v obdobju kar štiri posavski klubi igrali 1. državno rokometno ligo. Kar nekaj časa je trajalo, da so se postopoma pričeli dvigovati na stare nivoje. Sedaj se zdi kot, da se zgodba ponavlja. V prvi ligi drugo leto zapored kar dva posavska kluba, Dobova preseneča v 1B ligi, kjer so od letos tudi Radeče. Tudi Brežice se želijo prebuditi in postavljajo delovanje na vedno višji nivo. Kaj je razlog temu ponovnemu hkratnemu vstajenju in ali je to dobro za posavski rokomet saj so sponzorska sredstva omejena, omejen pa je tudi igralski kader?Slovenija je tudi sicer majhna, tako da je logična velika koncentracija rokometnih klubov na majhnem območju. Konec koncev imamo dva kluba v Ligi prvakov v razdalji 25km. Večna tema pogovorov je združevanje klubov v Posavju, kar je po mojem zgolj iluzija. V vsakem klubu so ljudje, ki imajo lastne, predvsem lokalne interese. Prihaja do določenih oblik medsebojne pomoči med klubi, predvsem v obliki izmenjav in posoje igralcev, sami recimo sodelujemo z Brežicami in Dobovo v mlajših kategorijah in tudi pri članih. Klubi si na nek način skačejo v zelje, saj imamo skupne sponzorje, ki imajo omejen proračun namenjen za sponzorstva športnim klubom. Tako bomo težko posegli visoko v slovenskem rokometu spremembe pa bodo možne, ko bo v klube vstopil nov veter, novi ljudje z zmanjšanim poudarkom na lokal patriotizmu. Šele takrat bi lahko naredili klub ki bo sposoben igrati in se v vseh okvirih kosal z najboljšimi v Sloveniiji.
Kakšna je misliš idealna organiziranost rokometa v Posavju nasplošno? Smo sposobni prebaviti toliko ekip na tako majhnem prostoru? Ima lahko Posavje dva zgledna prvoligaša? Kaj bi morali narediti, da bi do tega prišlo? Smo sposobni preseči mestne/občinske meje?Večkrat ko takole spremljam klube v Posavju se vprašam ali sploh naredimo največ kar se da iz tega kar imamo. Po mojem razmišljanju imamo na razpolago še veliko rezerv v privabljanju mladih športnikov v rokomet. Tudi znotraj našega kluba ne delamo optimalno, velikim rezultatskim uspehom navkljub, a smo po drugi strani daleč najmočnejši v Posavju. Glede na ves vložek v posavske klube bi lahko bilo še dosti bolje predvsem na področju kakovosti treniranja oz. izrabe časa za trening. Šepamo na oblikovanju celostne podobe klubov, več bi se dalo storiti na področju mini rokometa in popularizacije rokometa. Mi dejansko delamo čudeže. Sam sem z generacijo letnikov 1997, ki so postali dvakratni državni prvaki, delal od samega začetka z 20 otroci, RK Celje je imelo možnost izbora med 60 otroki, ki že z zdravo selekcijo pripelje do kakovosti.Idealna razporeditev posavskih članskih ekip bi bila, da imamo en res močan klub v prvi ligi, sposoben osvajanja mest za tekmovanje v Evropi. Za to smo sposobni v Posavju proizvesti dovolj kakovosten igralski kader, mogoče zgolj s kakšno okrepitvijo od drugod. Dva kluba bi bila v drugi ligi (1.B) in še eden v tretji (2. Liga). S povezovanjem bi lahko sestavili izjemno močno ekipo in ekipe kjer bi se igralci kalili. Za kaj več ni prostora, trenutno so sredstva ki jih namenjajo sponzorji omejena in usmerjena, da je vsako okolje do neke mere zadovoljno. To pa pripelje do stanja kot je zdaj, ko nismo niti blizu kakeršnemukoli profesionalizmu, posledično precej izgubljamo na rednosti in kakovosti vadbe zaradi šolanja in služb igralcev. Lokalni derbiji, ki izhajajo iz velikega števila posavskih klubov, ki tekmujejo na visoki ravni, lahko zgolj začasno dvignejo temperaturo v kraju in klubu, dolgoročno pa se ohranja stanje kot pač je.
Kako gledate na svoje posavske rivale iz Sevnice v zadnjih dveh sezonah? V kratkem obdobju so uspeli sestaviti kakovostno ekipo, ki je sposobna preboja tudi v ligo za prvaka. Se čuti kakšna posebna napetost med igralci pred tovrstnimi derbiji? Je na tribunah kaj bolj vroče, so le te bolj polne?Derbije napihujejo bolj le mediji. Na tekme sicer res pride več ljudi, obstaja sicer nek dodaten naboj vendar so priprave na tovrstne tekme enake kot na vsako drugo. Pomembnejše vprašanje tu je bolj usmerjeno na to, kdo bo obstal v lokalnem okolju, v prizadevanjih za sredstva. Pri tem bo zagotovo imel prednost tisti klub, ki je v višji ligi oziroma višje na lestvici. Sevnica je letos sestavila zelo konkretno in močno ekipo, ki ima možnost celo za preboj v ligo za prvaka. Imajo sicer kar nekaj Celjanov in perspektivnega igralca iz Trbovelj, na posoji. Sami v Krškem smo recimo prišli do odločitve, da si ne želimo več posojenih igralcev v klubu razen mogoče iz lokalnega okolja. Igralcu, ki ga imaš na posoji, daš priložnost za dokazovanje, honorar, a razen konkretne sezone od njega nimaš nič. Domačemu igralcu tako nisi dal priložnosti kot bi jo lahko, kaj hitro lahko imaš probleme s sestavo ekipe. Tako bomo sprejemali v Krško le fante z neko dodano vrednostjo, če si bodo želeli priti.
Kako bi lahko RK Krško zadržalo fante doma do neke določene starosti, da bi vsaj nekaj najboljših let dajali klubu kjer so vzgojeni? Meniš, da je možno v Posavju zadržati kakšnega ekstra talenta?Takšnega igralca bi lahko obdržali, v kolikor bi imeli v klubu urejen pogoje, kvalitetno ekipo z jasnimi, visokimi cilji. Se pravi jasno vizijo, seveda pa je vse to močno povezano s sredstvi.. Vsak igralec želi biti v urejenem klubu, naši največji klubi si lahko igralca ekstra kakovosti s Slovenskega prostora z lahkoto privoščijo. Prav zato moramo imeti jasen cilj, vizijo in podpreti to tudi z realnimi sredstvi, ki bi bila lahko dosegljiva. Trenutno smo lahko ponosni na člansko ekipo, da lahko obstajamo na tem nivoju kot zrcalo dela z mladimi, jedro današnje članske ekipe so igralci letnikov 1993, 1994 in 1995. Ti igralci so se redno uvrščali med najboljše štiri ekipe v državi.Izjemni posamezniki kot je Nejc Cehte, so izrazito zanimivi za najboljše slovenske klube, kot levoroki zunanji igralec z izjemnimi fizičnimi sposobnostmi. Igralci iz drugih igralnih mest so manj izpostavljeni. Kljub odhodom ekstra talentov bomo lahko ob dobro delujoči mladinski rokometni šoli igrali prvo ligo tudi z ostalim doma vzgojenim kadrom,. Mi smo letos odigrali zelo konkurenčno v prvem delu lige, z ekipo, s katero smo bili v naprej proglašeni za autsajderje. Ko kakšno tekmo zgubiš za en gol so po stari slovenski navadi sicer vsi pametni, a pred sezono ni nihče verjel v nas.
Kakšna je tvoja trenerska filozofija? Če bi se odločal, kateri fazi igre bi dal prednost?Obramba in z njo povezana hitra tranzicija v napad. To je moderen rokomet, s čvrsto obrambo, posledično boljšimi vratrji, sledi hiter prenos žoge v protinapad, tako lahko nasprotnika dobiš v svoj mlin. To se dogaja tudi nam proti boljšim nasprotnikom, ki nas dobijo v svoj primež in tako smo po tri četrtine tekme v napadu proti postavljeni obrambi. Sicer obožujem španski rokomet, ki ni tako kontakten, kjer je potrebno ogromno razmišljanja in predvidevanja v napadu kot v obrambi. Pravo nasprotje je Bundesliga, kjer prevladujejo visoki in močni igralci ter posledično »pretepi« na tekmah.
Če bi imel na voljo dovolj denarja v še realnih okvirih, da bi pripeljal dva perspektivna igralca, ki bi ti povečala možnosti za obstanek v ligi – za koliko denarja bi šlo in katera bi si želel?Ekipa potrebuje predvsem višino, ki nam ob pomanjkanju le te, predstavlja velik hendikep. Pozna se nam tako v obrambi kot tudi v napadu. Strelec iz razdalje bi nam bil velika dodana vrednost, saj bi se odprlo več prostora za druge, igralo bi se lahko čisto drugače. Danes imamo na mestu krožnega napadalca Kučiča, ki je izjemno spreten in neugoden za nasprotnika v napadu, nam pa v obrambi manjka nekdo z višino in maso, se pravi visok krožni napadalec. Danes vse več kakovostnih igralcev iz Slovenije odhaja v tujino doma pa klubi vse težje najdejo kakovostne igralce za dopolnitev ekip, saj so že vsi viri igralcev izčrpani. Tako je v članskih ekipah vse več mladih sicer perspektivnih igralcev, predvsem po klubih iz spodnjega doma lestvice. Ko se pogovarjamo koga bi pripeljali kot sem že rekel posoja odpade.. Zanimiv zunanji igralec bi bil recimo ime Špende iz Krke za strel od daleč, kot korpulentni krožni napadalec pa ime Kalabič iz SVIŠ-a. Skauting služba pri nas v Krškem sicer ni toliko aktivna oz. jo opravljajo bolj trenerji. Pri iskanju igralcev smo zelo omejeni dokler delujemo na nivoju, ko težko kogarkoli pripeljemo. Drugače pa, ko se pogovarjamo o tem, da bi lahko mogoče pripeljali dva igralca za ta denar se lahko pojavijo druge težave. Igrati na enega ali dva igralca, ki bosta izstopala po plačilu, ostali igralci pa ob tem ne prejemajo skoraj nič... Vzdušje v slačilnici je lahko hitro pokvarjeno ti pa se lahko le še odločaš kaj je bolje...
Kakšen bi bil po tvojem idealen ustroj posavskega (krškega) kluba? Smo Posavci sposobni organizacije na željenem nivoju? So te želje sploh realne? Je to odvisno le od financ? Kakšna bi po tvojem morala biti višina proračuna RK Krško za dosego željenega nivoja?Proračuni rokometnih klubov, ki se pojavljajo v javnosti so zelo pretirani. Sredstva v višini 150.000 eurov s pravimi ljudmi na organizacijskih mestih, ki bi delali v dobro kluba, bi bilo dovolj. Večji del sredstev mora biti namenjenih mlajšim kategorijam od mini rokometa naprej. Strokovna ekipa mora biti močna, sestavljena iz petih kakovostnih trenerjev vključno s trenerjem članske ekipe. Za ohranjanje trenerjev pri delu v klubu bi morali iskati možnosti za njihovo zaposlitev. Igralce za člansko ekipo bi lahko tako mladinska šola rokometa proizvedla sama. Dodali bi jim le še kakšnega mladega, dokazovanja željnega igralca od drugod. Bolj izkušenih si ne moremo privoščiti. Delovanje mora biti v realnih okvirih. Žalostno je sicer, da na občinski ravni ob vseh sredstvih, ki jih pridobimo iz naslova omejene rabe prostora, nimamo niti enega zaposlenega trenerja. Nimamo tudi nikakršnega občinskega celostnega športnega načrta. Radi bi da nimamo otrok na cesti, imeli pa bi trenerje, ki bi za njih skrbeli brez urejenih osnovnih pogojev za normalno življenje. Težava je tudi v tem, da je vsako društvo privat ustanova. Zaradi pomanjaknja časa organizatorjev in delavcev v le teh, delajo zgolj za lastno preživetje. Podpore iz strani občine je nekaj, a ne dovolj, manjka pa predsvem vizija kaj sploh hočemo.Govorimo sicer o neki idealni urejenosti kluba, sam pa se sprašujem druge stvari. Honorarji daleod tega da so redni, tu se v bistvu ubadamo z osnovnimi zadevami. Govorimo o honorajih ključnih delov tega ustroja, ki so trenerji in igralci. Brez njih ni kluba, pri nas pa smo trenerji, ki smo pripeljali ekipe do naslovov državnih prvakov. Mnogi izmed nas trenerjev in drugih delavcev iz ostalih športnih društev v Krškem se sprašujemo, kako dolgo bomo še peljali ta vlak v Posavju. Do katere meje lahko gremo z našim »žrtvovanjem« za skupno dobro. Sem celo na točki, ko se sprašujem ali še sploh ostati v športnih vodah, za normalno življenje nimam, imam družino, ki mi stoji ob strani, a kako dolgo še? Tu se je težko pogovarjati o idealnem ustroju kluba in o nekem napredovanju, ko se hkrati sprašujemo ali se sploh splača ostati oziroma ali lahko preživim.
Luka Šebek