Časopis za pokrajino Posavje
29.03.2024
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Urh Kastelic: Žal se klubi borijo vsak zase

Objavljeno: Četrtek, 01.02.2018    Rubrika: Rokomet Redakcija
Urh Kastelic-rokometni vratar (5)

Urh Kastelic

Na pravkar končanem evropskem prvenstvu v rokometu je ob zmagi naše reprezentance nad kasnejšimi zmagovalci prvenstva Španci nase opozoril še ne 22-letni vratar Urh Kastelic, doma z Drnovega. »Ujeli« smo ga tik pred vrnitvijo v Zagreb, kjer brani za tamkajšnjega evroligaša.

Ker si zelo mlad šel v »rokometni svet«, te najbrž mnogo naših bralcev ne pozna preveč dobro, lahko na kratko opišeš svojo športno pot?
Začel sem v Krškem, kjer sem začel igrati rokomet pri približno desetih letih. Tu sem dal skozi vse mlajše selekcije, pri 16 letih pa sem odšel v Celje, kjer sva igrala skupaj z reprezentančnim soigralcem Blažem Jancem, ki je prav tako iz Posavja. Igral sem za mlajše selekcije Celja, za člansko ligo sem bil najprej posojen Slovanu v Ljubljano, nato pa dve leti Mariboru. Lani sem na svetovnem prvenstvu prvič igral za člansko reprezentanco, ki je osvojila bronasto medaljo. Po prvenstvu sem prestopil v madžarski Pick Szeged, kjer sem ostal štiri mesece, nato pa je prišla ponudba Zagreba, ki sem jo sprejel. Zaenkrat se je to izkazalo za pametno potezo, saj dosti igram, izboril sem si tudi mesto v reprezentanci, tako da mi gre super.

Pred dnevi si se vrnil z evropskega prvenstva na Hrvaškem (pogovarjala sva se na dan finalne tekme, op. p.). Kako ocenjuješ rezultat slovenske reprezentance pa seveda tudi svoje nastope? Najraje se najbrž spominjaš tekme s Španijo, na kateri si bil razglašen celo za igralca tekme.
Rezultat Slovenije je po mojem mnenju presenetljivo dober, glede na to, s kakšno ekipo smo šli na prvenstvo in da je bilo v njej kar nekaj debitantov. Na koncu se je izkazalo, da so nam ravno točke iz prvega dela v Zagrebu, ko so nas malo oškodovali sodniki, malo pa smo si sami krivi, zmanjkale, da nismo prišli v polfinale. Splošna ocena je gotovo pozitivna, veliko smo se naučili, pokazali všečno igro, med drugim premagali Špance.

Sam v začetku nisem bil v postavi, a sem dočakal priložnost in mislim, da sem jo kar dobro izkoristil, zlasti na tekmi s Španijo. Mislim, da sem bil kar malo presenečenje tudi zanje, saj sem branil od prve minute, čeprav pred tem nisem še nič igral. To je bila prva tekma v reprezentanci, ki sem jo branil praktično v celoti.

Evropsko prvenstvo je v Sloveniji povzročilo pravo rokometno evforijo, rokomet je bil osrednja novica v dnevnih poročilih, a žal ne toliko zaradi športnih rezultatov in uspehov, ampak bolj zaradi sodniških napak. Kaj to pomeni za rokomet?
Mislim, da ni dobro za rokomet, da se govori o tem, kako so sodniki kreirali rezultat. Bolje bi bilo, da bi se govorilo o tem, kako smo zmagali Nemce, a smo zaradi sodniških odločitev potegnili kratko, čeprav smo takrat še aktualne evropske prvake imeli celo tekmo na kolenih.

Rokometna zveza Slovenije je sprožila pobudo za spremembe nekaterih pravil. Vsi, s stroko vred, govorijo o tem, da nekatera pravila niso dovolj dorečena in da imajo sodniki preveliko vlogo, vendar se nič ne spremeni …
Po toči zvoniti je prepozno, morali bi ukrepati že prej, ko se je vedelo, kateri sodniki so bili delegirani za tekme, saj so prihajali iz ne najbolj rokometnih držav, kot je npr. Litva, nekateri najboljši sodniki pa sploh niso bili na prvenstvu. Na koncu je pač tako, da se kot majhna država težko pritožujemo, če bi se to zgodilo Nemcem ali kateri drugi velesili, bi bilo drugače. Je pa tudi res, da bi naša zveza, če je že zagrozila z odhodom s prvenstva, morala stati za tem, kar je govorila, sicer nas bodo jemali še manj resno. Bili smo kot pes, ki laja, a ne grize. Mislim, da bi se tukaj morali še bolj odločno postaviti po robu evropski zvezi. Igralci se o tem sicer nismo kaj veliko pogovarjali, vse smo bolj kot ne izvedeli iz medijev. Pričakovali smo, da bodo v nadaljevanju malo boljši sodniki, a ni bilo veliko razlike.

Kateri trendi v rokometni igri so se pokazali na prvenstvu?
Veliko je igre s sedmimi igralci, saj lahko vratarja zamenjaš za igralca v polju. Osebno sem sicer proti temu, saj menim, da rokomet s tem izgublja na pomenu. Rokometne ekipe se zdaj nekako delijo na dva dela: na tiste, ki igrajo taktično in počasi, ter na tiste, ki igrajo zelo hitro, to je najbolj zaznamovalo to prvenstvo.

Kakšne pa so zahteve za modernega rokometnega vratarja?
Velika prednost je, če si visok, več pokriješ, dlje lahko čakaš na strel in poskušaš predvidevati, kam bo šel, če si nižji, pa moraš prej reagirati oz. iti 'na pamet'. Tako so oz. smo vratarji čedalje bolj visoki. Doslej so sicer mnogi branili zelo dolgo, do 40. leta ali še dlje, ravno zaradi prej omenjenega pravila glede menjave vratarja pa se bo to spremenilo, saj mora vratar ob teh hitrih menjavah pogosto teči na klop in nazaj na igrišče. Tako bo ena od zahtev tudi, da je vratar hiter in da ima tudi nekaj kondicije.

Na tekmah slovenske reprezentance je bilo veliko navijačev iz Slovenije, med njimi verjetno največ iz Posavja.
Ljudi je bilo res presenetljivo veliko, na tribunah sem videl veliko znancev in domačinov, kar dokazuje, da je rokomet v naših krajih zelo priljubljen.

Ja, Posavje velja za rokometno regijo, vsako občinsko središče ima svoj klub oz. jih imamo kar pet (Dobova, Brežice, Krško, Sevnica in Radeče). Koliko spremljaš in kako ocenjuješ stanje v posavskem rokometu?
Zelo spremljam. Moj brat Matic je kapetan v krškem klubu, ki je tako in tako tudi moj klub, v vsaki ekipi pa imam kakšnega prijatelja oz. smo v mlajših selekcijah igrali med sabo. Žal mi je, da ti klubi malo več ne sodelujejo med sabo, saj bi bilo bolje, če bi se v enem združili najboljši fantje in bi bil zelo konkurenčen v prvi slovenski ligi. Tako pa je v prvi ligi enkrat Krško, drugič Sevnica, zdaj Dobova … Mislim, da Posavje premore dovolj kvalitete, da bi lahko igrali resno vlogo v prvi ligi. Klubi se borijo, ampak mislim, da gre vsako leto slabše. Upam, da se bodo spet kmalu vrnili na nekdanjo raven, saj je bilo Posavje vedno rokometno močno, tudi v mlajših selekcijah smo bili državni prvaki in bi bilo škoda, da se ta potencial ne izkoristi.

O tem povezovanju se že dolgo govori, a na koncu vedno zmagajo lokalni interesi …
Ja, žal ne pride do tega, da bi požrli ta ego in se odločili za resen skupni projekt, ampak se borijo vsak zase. To ne vodi v pravo smer.

Med ekipnimi športi je Posavje gotovo dalo največ reprezentantov ravno v rokometu, od Uroša Šerbca, Bruna Glaserja, Matjaža Mlakarja, Aleša Sirka, Gorazda Škofa, Davida Imperla do Klemna in Nejca Cehteta, Blaža Janca in tebe.
Ja, ves čas je nekdo v reprezentanci, kar je lepo za Posavje in upam, da se bo še naprej čim več mladih ukvarjalo z rokometom. Treba je izkoristiti to, da je v vsakem mestu možnost zanj in da se bo ta tradicija nadaljevala.

Zanimivo se mi zdi, da je med reprezentanti kar nekaj vratarjev - je to slučajnost ali lahko govorimo o kakšni posebni vratarski šoli?
Mislim, da je to vseeno bolj kot ne slučajnost. Zlasti Gorazd je res naredil super kariero, je pravi ponos Posavja in upam, da jo bom uspel ponoviti.

Kakšne so tvoje rokometne ambicije?
Želim se še bolj uveljaviti in priti v klub, ki ne le igra v ligi prvakov, ampak se bori za zmago v njej. Pa da bi v reprezentanci osvojili čim več medalj, moj cilj je zlasti olimpijska medalja, kar pa bo zelo težko, saj se je v rokometu težko že uvrstiti na olimpijado. Trudil se bom, da mi to uspe.

Poleg rokometa si tudi »online« študent na Doba fakulteti. Kako pomembno se ti zdi, da športnik nadaljuje tudi izobraževanje oz. da pridobi izobrazbo?
Mislim, da je to zelo pomembno. Sicer je včasih res težko vse usklajevati, vendar se vse da. S športom se pač ne moreš ukvarjati celo življenje, zato se je treba vnaprej primerno pripraviti in izobraziti za življenje po športni karieri. Spodbujam vse mlade športnike, da se zavedajo, kako pomembna je šola in naj je ne opustijo. Tudi sam sem izkusil, da je zelo težko usklajevati oboje, vendar treba se je potruditi in žrtvovati prosti čas za šolske in študijske obveznosti, saj si le tako lahko miren, če se slučajno zgodi poškodba, ki ti prekine športno pot.

Verjetno si še nekaj let nazaj znane rokometaše gledal kot svoje vzornike, zdaj pa mladi že nate gledajo kot na vzornika. Kaj bi jim želel sporočiti?
Ja, npr. Kavtičnika se spomnim, ko sem bil star osem let, on pa je bil z reprezentanco srebrn na evropskem prvenstvu, zdaj pa igram skupaj z njim … To je res dober občutek, vidiš, da so vsi povsem preprosti fantje in mi je res v čast biti del te ekipe. Mladim pa bi rekel, da je treba verjeti v svoje znanje, trenirati in zelo hitro se lahko zgodi, da bodo tudi oni na mojem mestu.

Peter Pavlovič

Pogovor z rokometnim vratarjem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 1. februarja 2018.
« Nazaj na seznam