Navadni repik – cvet iskrenosti

Rastlina raste na suhih in pustih travnikih, ob robovih gozdov, na neobdelanih tleh in robovih poti.

Iz podzemne korenike požene pokončno steblo, ki je v zgornjem delu poraslo s kratkimi in dolgimi dlakami ter redkimi žleznimi laski. Pritlični listi oblikujejo rozeto, stebelni so razvrščeni spiralasto. Številni rumeni cvetovi tvorijo dolgo, gosto grozdasto socvetje. V višino zraste do 100 cm. Cveti od junija do septembra, cvetovi imajo značilen vonj po marelicah. Zelišče nabiramo od junija do septembra, brez spodnjih olesenelih delov stebla (odrežemo ga 30 centimetrov pod vrhom). Sušimo v senci na prepihu ali v sušilniku samo do 40°C, da se ne uničijo zdravilne učinkovine. Posušeno zel hranimo v temnem, zračnem prostoru v papirnati vrečki, steklenem kozarcu ali drugih primernih posodah (nikakor ne v kovinskih).

Navadni repik je velikokrat sestavina mešanih čajev pri težavah z boleznimi črevesja, mehurja, žolčnika, ledvic, jeter in želodca, pri vnetju dlesni in žrela (z njim pevci in govorniki tudi negujejo glas). Za pripravo čaja potrebujemo dve kavni čajni žlički suhega repika, ki ga prelijemo z litrom vrele vode, ki naj stoji deset minut, nato ga precedimo in ob težavah popijemo dve do tri skodelice na dan (čaj lahko tudi grgramo ter izpiramo grlo in žrelo). Za zdravilne obloge prelijemo tri velike žlice repikovih suhih listov z litrom vročega vina, pokrijemo, ohladimo in precedimo. V tekočino namočimo gazo in pripravimo obkladke pri krčnih žilah ter nekaterih kožnih boleznih.

Viktorija Senica, cvetličarka