Prednost domačega vrta je, da imaš v njem vedno sveže pridelke

Marsikdo pozna prednosti lastnega domačega vrta, ki ga za vložen čas in trud nagradi s sočnimi in svežimi pridelki. Vrt lahko oblikujemo po lastnih željah – v njem posejemo ali zasadimo svojo najljubšo zelenjavo (stročnice, plodovke, korenovke …); zelišča in dišavnice nudijo pomirjujoče vonjave; z izborom različnih cvetlic vrtu dodamo barvitost; poti med gredicami lahko posujemo z zastirko iz lesnih sekancev. Vrt je lahko kotiček za ustvarjalnost za celotno družino ...

Robi Špiler in njegova življenjska sopotnica Tjaša Štruc sta se obdelovanju lastnega vrta začela posvečati pred desetimi leti, po zaključenem študiju, a že pred tem sta pri delu na vrtu pomagala svojim staršem. V bližini Robijevega doma sta si najprej uredila manjši vrt, pred dvema letoma pa sta začela z urejanjem 1,75 ha velike in več kot desetletje zapuščene kmetije na ravnici ob gozdnem robu, rahlo dvignjenim na levem bregu reke Save. Na kmetiji sta uredila dovozno pot, ki je pred tem ni bilo, posekala grmovje okoli starejšega stanovanjskega objekta, zatravila območje dveh velikih njiv in posadila večje število mladih kostanjevih dreves, zasnovala zelenjavni, cvetlični in zeliščni vrt z rastlinjakom na okoli 300 m2 površine ter v njegovi bližini na novo postavila kozolec in zgradila še manjše akumulacijsko jezero, razdeljeno na dva dela (del z rastlinjem je namenjen vodnemu življu, del s čisto vodo pa poletni osvežitvi). »Pri dvaindvajsetih letih sem spoznal, da me delo inženirja gradbeništva ne veseli v tolikšni meri, da bi vztrajal v tem poklicu. V tem času sem spoznal Tjašo, ki je biologinja in ekologinja, in skupaj sva začela razvijati neko svojo zgodbo, začela sva z obdelovanjem najinega lastnega vrta, na katerem pridelava vso zelenjavo za lastne potrebe. To nama popolnoma zadostuje, o pridelavi v tržne namene ne razmišljava,« Robi opiše začetke skupne poti.

ZASTIRKA IZ KOMPOSTA IN KARTONA

»Vsak vrtnari na svoj način in midva želiva skozi vrtnarjenje izražati lastno kreativnost in svobodo. Iz neke filozofije sejanja vse povprek, da ravno ni naravno, sva prišla do stroge oblike določenih gred, ki so vse iste velikosti, rastline pa so posejane oziroma presajene v vrsto, kajti spoznala sva, da človek in orodja, ki jih ima, bolje delujejo v nekih ravnih linijah. Tal ne prekopavava, temveč jih zastirava. S tem konceptom zastiranja posnemava gozd, kjer je zastirka listje, ki vedno ščiti tla, tako da tla niso nikoli gola, poleti se ne pregrevajo, so vlažna, mikrobiologija v tleh pa odlično deluje. Na gredicah uporabljava zastirko iz komposta, ki je za vrtičkarje črno zlato. Že jeseni, ko so grede prazne, jih večino zastreva s kompostom v višini od 3 do 5 centimetrov,« predstavi pomen zastiranja tal.

»Pri bučkah z zelo bodičastim steblom, ki se tako razrastejo, da obdelava tal z vrtnim orodjem ni mogoča, uporabiva še poletno zastirko iz kartona. Položen karton na celotni površini zaduši plevel in midva potem samo pobirava sadeže, ko ti zrastejo do največ 15 centimetrov, saj imajo takrat največ hranljivih snovi, ki gredo, če pustimo plodovke rasti, v razvoj semena,« pojasni še pomen pobiranja bučk, ko te še ne porabljajo večine energije za tvorbo semen.

LESNI SEKANCI ODGANJAJO POLŽE

»Podobno funkcijo kot zastirka iz komposta na gredah imajo lesni sekanci na vrtnih poteh, kjer naredijo lepo pohodno površino, so lep kontrast, zadržujejo vlago, preprečujejo rast pleveli in se počasi naravno razgrajujejo. Okolje z lesenimi sekanci in tudi že predelan kompost ne odgovarja polžem, da bi v njem bivali in se razmnoževali, saj je za njihovo bivalno okolje idealen kateri koli svež organski material, kot je na primer travni odkos ali seno, obožujejo pa plastične folije,« sogovornik predstavi še eno izmed možnosti, kako se zavarovati pred škodljivci na vrtu, na katerega radi zaidejo tudi voluharji in bramorji, a doda, da bosta na vrtu bramor in polž redko skupaj, kajti polž je bramorjev posladek.

»Lesne sekance vedno le polagava na površino vrtnih poti, z ničemer jih ne mešava ali vdelujeva v sama tla. Lesnih sekancev ne uporabljava na vrtnih gredah in jih nikoli ne mešava z zemljo ali s kompostom. Iz katerega lesa so sekanci, ni pomembno, tudi če je zraven nekaj smrekovih iglic in smole, ne bo nič narobe. Veliko slabše je, če imamo gola, nezastrta tla,« nadaljuje s predstavitvijo ureditve vrta in še doda, da lahko uporabljamo sveže lesne sekance, lahko pa jih najmanj pol leta kompostiramo in jih nato položimo na vrtne poti.

PASTINAK NA VRTU

Na Tjašinem in Robijem vrtu raste zelo veliko različnih vrst zelenjave, od solate do korenja, peteršilja, zelene, paprike, čebule, malancanov, kumaric, jačevcev, pastinaka itd. Na izbranem in dovolj velikem mestu zelo lepo uspevajo plodovke – bučke, dinje in lubenice. Ob robu vrta imata zasajena zelišča in urejene cvetlične gredice, a v letošnji sezoni je Tjaša začela z zasaditvijo cvetočega okrasja tudi ob robovih gredic z zelenjavo, kar popestri videz vrta in mu daje večjo barvitost. Paradižnik gojita v rastlinjaku, v katerem imata po tleh položene opeko, da se dozoreli sadeži ne dotikajo vlažnih tal in tako ne pride do gnitja sočnih rdečih sadežev ob dotiku z golimi tlemi. »Z rastlinjakom sva paradižnik zaščitila pred vlago, ki je ne mara preveč – lahko se pojavi zgodnja ali pozna plesen – pa pridelek imava bistveno prej in dlje časa. Z vzgojo lastnih sadik zelo zgodnjega paradižnika sva začela dva dni po lanskem božiču, v rastlinjak sva sadike posadila sredi marca in prvi zrel paradižnik sem utrgal 7. aprila letos,« pripoveduje gostitelj in ob ogledu velikega vrta, a poudari, da kljub vsemu rastejo najbolj okusni sadeži in zelenjava na prostem ter nato iz rodovitne gredice potegne daljšo korenino, podobno peteršilju. »Tole je korenina pastinaka, ki je bil v preteklosti eden glavnih, močnih in krepkih zimskih jedi, kasneje ga je nadomestil krompir. Korenina pastinaka, ki ima lahko težo tudi do treh kilogramov, ima izrazit, rahlo maslen okus in ponovno se vrača na naše jedilnike – lahko ga samo očistimo, narežemo na četrtine in damo peči v pečico,« pojasni ter zaključi, da nudi delo v vrtu svobodo eksperimentiranja, testiranja, opazovanja in učenja tako iz napak kot iz uspehov, zato je vsaka vrtnarska sezona posebna ter zanimiva (tudi zaradi vremena).

»Na vsaki gredi želiva v posamezni sezoni vzgojiti najmanj dve kulturi. Na gredi, na primer, kjer rastejo bučke in jajčevci, sva pred tem imela špinačo, ki sva jo v začetku maja v celoti pobrala, nato sva na gredo posadila sadike nove zelenjave, ki sva jih sama vzgojila. Med solato sva posadila zeleno, med čebulo, ki jo bova počasi pobrala, pa sadike zelja,« predstavi dobro izkoriščenost gredic za rast različnih vrtnin, zaradi česar so gredice skozi celotno sezon redko prazne. »Prednost domačega vrta je v tem, da imaš v njem sveže pridelke vedno na razpolago,«poudari sogovornik ter nabere nekaj vrtnin, da bo iz njih nastala okusna jed.

Mlada vrtičkarja svoje znanje in pridobljene izkušnje delita na portalu Vrt obilja, napisala sta že nekaj knjig s praktičnimi nasveti, imata predavanja in delavnice, kajti njun vrt je učilnica na prostem, kjer vedno opazita in izkusita kaj novega. »Ta najina pot je najin življenjski stil, skozi katerega iščeva pristen okus sezonske zelenjave, saj imava škarje in platno v svojih rokah – delava, kar želiva,« se nasmehne Robi Špiler ter se ustavi pri jezerčku, v bližini katerega bo nekoč stala nova hiša, in pogleda proti Bohorju, kjer skuša najti njegov najvišji vrh, Javornik.

Smilja Radi