Sevniška voščenka – okusen sad, ki je našel pot tudi na evropske dvore

Jablana je sadno drevje, ki daje zelo okusne in sočne sadeže. Le-te lahko zaužijemo kot sveže obran sadež, naredimo iz njih jabolčni sok, okusna peciva in sladice, jih narežemo na krhlje in posušimo ... Kulinaričnih možnosti je veliko, zato sta drevo jablane in njen sad zelo cenjena in jabolko še danes velja za enega izmed najbolj zdravih sadežev, saj »eno jabolko na dan odžene zdravnika stran«. V tokratni rubriki VRTOVI POSAVJA se bomo posvetili sevniški voščenki, v preteklosti zelo cenjeni vrsti jabolka, ki je našlo pot celo na dunajski in ruski ter angleški dvor.

Jabolko – rdeče, rumeno, zeleno, pisano, drobno, debelo, kislo, sladko, sočno, presno, kuhano, pečeno, posušeno … je najpomembnejše sadje na svetu in najdemo ga celo v grški mitologiji. Trojanski princ Paris je poklonil jabolko z napisom »Najlepša« boginji Afroditi in to jabolko je postalo ’jabolko spora’. Jabolko kot prvi omenja v svoji pesnitvi Odiseja starogrški pesnik Homer, v pravljici Sneguljčica in sedem palčkov prelepa črnolaska poje zastrupljeno jabolko. Stari Rimljani, ki so zelo cenili jabolka, so vzgojili od 7.000 do 8.000 različnih sort. Na območju Posavja in dela Dolenjske so domači ’sadjerejci’ vzgojili sevniško voščenko, avtohtono sorto jablane z okusnim in sočnim sadežem.

MOČAN POUDAREK NA SADJARSTVU

Sevnica z okolico se lahko pohvali z močno razvitim sadjarstvom že od 19. stoletja dalje. Med tistimi, ki je spodbujal k vzgoji in zasaditvi jablan (tudi s pomočjo knjižice Kratki nauki za sadjerejo), je bil župnik Ferdinand Dragotin Ripšl, ki je med leti 1864 in 1874 služboval v Loki pri Zidanem Mostu, ki ima še danes velik nasad rodovitnih jablan.

V preteklosti je bila zelo cenjena sevniška voščenka. Okusnemu sadežu, ki je dobilo ime po voščeni prevleki, so pridevnik ’sevniška’ dali trgovci s sadjem, saj je ta dišeč sadež z izjemnim okusom postal že v 19. stoletju iskano trgovsko blago, ki se je prodajal na kos in vsak sadež posebej so za prodajo na evropskih dvorih celo zavijali v svilen papir. Pod nemškim imenom Lichtenwalder Wachsapfel je bila sevniška voščenka predstavljena na sadjarski razstavi leta 1882 v Trstu in leta 1888 na Dunaju.

ENA NAJOKUSNEJŠIH DOMAČIH SORT JABOLK

O izvoru sevniške voščenke, ki je bila še v začetku 20. stoletja precej razširjena v okolici Litije, Sevnice, Krškega, Brežic in Novega mesta, in jo zato imenujejo tudi dolenjska voščenka, ni zanesljivih podatkov. »Gre za v preteklosti zelo cenjeno sorto jablane, ki je nastala z naključnim križanjem domačega genskega materiala,« meni sadjar Jože Ratajc.

Sadeži sevniške voščenke, ki so srednje debeli, dozorijo v drugi polovici septembra in jih lahko skladiščimo do februarja oziroma v dobrih pogojih celo do aprila. Plodovi ob skladiščenju ostanejo sočni in ne ovenejo, kot se to zgodi s številnimi drugimi jabolčnimi sortami, a za daljše prevoze plod sevniške voščenke ni ravno najprimernejši, saj se na njem hitro pozna že močnejši pritisk prsta. Njena zelenkasto rumena barva, ki prekriva cel plod, kmalu po obiranju preide v rumeno barvo in takrat dobi tudi pravi okus. Meso je rumenkasto, drobnozrnato, sočno, sladko-kiselkastega okusa in aromatično. Povrhnjica jabolka je gladka z voščeno prevleko in številnimi malo vidnimi rjavimi pikicami. Pecelj je kratek in izrašča iz ozke jamice, za katero je pogosto značilna bolj zelena barva od preostale površine plodu.

»Voščeno prevleko sevniške voščenke sestavljajo rastlinski ali karnauba voski, ki jih plod izloča v užitni zrelosti, da prekrije zunanjo plast jabolka in s tem zavaruje plod pred dehidracijo. Zaradi teh voskov voščenka celo svojo življenjsko dobo ne oveni. Ti voski niso škodljivi, še več, uporabljajo se tudi v kozmetični industriji (predvsem v šminkah in ličilih, op. p.),« pojasnjuje posavski sadjar ter opozori tudi na nekatere slabosti, »a problem voščenke je, da je izmenično rodna; vsako drugo leto rodi in za eno resno proizvodnjo to ni dobra lastnost. Kljub temu je njeno ohranjanje dobrodošlo, saj bomo z zasajevanjem jablan sevniške voščenke ohranili to vrsto domače jablane, značilne za stare travniške sadovnjake; ohranili bomo tudi kulturno krajino in ne nazadnje – izdelki iz jabolk so tržno blago.«

SAJENJE SEVNIŠKE VOŠČENKE

Za zasaditev ene sadike sevniške voščenke pripravimo 20 kg uležanega hlevskega gnoja ali komposta, žično mrežo in impregniran količek. Jama, v katero bomo posadili drevo, naj bo široka od 60 do 100 cm ter globoka vsaj od 40 do 60 cm. Dno jame zasujmo s prerahljano zemljo gornjega sloja, pomešano s kompostom oz. gnojem. Na dno tako pripravljene jame namestimo žično mrežo proti voluharju in na sredino jame namestimo količek. Sadiki obrežemo poškodovane korenine, močnejše korenine pa prikrajšamo. Sadiko posadimo tako, da jo damo na dno jame in lepo razporedimo korenine ter jih pokrijemo z boljšo zemljo (korenine ne smejo priti v stik z gnojem ali mineralnim gnojilom). Na osnovno plast zemlje dodamo mešanico zemlje in komposta ter dobro potlačimo ali pohodimo (pri tem računajmo, da se bo prerahljana zemlja kasneje še posedala). Po sajenju vsako sadiko še temeljito zalijemo ter jo zaščitimo pred zajci in srnjadjo. V prvem letu rasti drevesce potrebuje skrbno nego – ob suši ga zalivamo in redno odstranjujemo plevel v premeru vsaj 60 cm okoli debla.

Drevo z leti doseže višino od 8 do 10 metrov in je bujne rasti – ima široko krošnjo in povešene veje, listi so svetlejše barve. Pri rasti sevniški voščenki najbolj ustrezajo primerno vlažna tla ter tople in zavetne lege, na vetrovnih legah zaradi kratkih pecljev plodovi radi predčasno odpadajo. Po občutljivosti za bolezni spada med odporne domače sadne drevesne vrste.

IZ JABOLKA PRETEKLOSTI V JABOLKO PRIHODNOSTI

Sevniško voščenko, ki sodi med najokusnejše domače jabolčne sorte in je bila najbolj znana ter razširjena v 19. stoletju stoletju ter vse do štiridesetih let 20. stoletja, danes najdemo le še v nekaterih starih kmečkih sadovnjakih sevniškega sadnega podokoliša, kjer so za sadjarstvo še vedno ugodni pogoji (svetloba, toplota, vlaga, veter, zemlja in lega). »Sončna pobočja, blage vzpetine na planotah nad koritom Save in njenih številnih pritokov ji najbolj ustrezajo. Najbolje pa uspeva, kjer uspevajo tudi vinogradi,« pojasnjuje poznavalec sevniške voščenke Leopold Blaznik.

Leta 2007 je skupina Rožice Vrtca Ciciban Sevnica z vzgojiteljicama Sonjo Bobek Simončič in Branko Konajzler skupaj s sevniško slikarko Jerco Šantej začela z obujanjem in spodbujanjem k seznanjanju ter ohranjanju naravne dediščine, ki jo nudi sevniška voščenka. V Sadjarstvu Blanca, ki je del Evrosadove skupine, so pred leti s cepiči sevniške voščenke precepili 500 jablanovih dreves v nasadu na Blanci ter posadili drevesa sevniške voščenke na novo v nasadu na Impoljci, kar daje upanje, da se bo ta avtohtona domača sorta jablane ohranila tudi za mlajše rodove.

Smilja Radi