Časopis za pokrajino Posavje
4.12.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Vodni vrt s cvetočimi lokvanji in zelenimi vodnimi rastlinami

Objavljeno: Ponedeljek, 30.08.2021    Rubrika: Vrtovi Posavja Redakcija
ribnik (4)

Vodni vrt je lahko prijetna osvežitev okolice doma.

V vročih poletnih mesecih je pogled na ribnik s cvetočimi lokvanji prava paša za oči in nekateri si, če imajo dovolj prostora, uredijo majhen ribnik v bližini svojih bivališč. Ribnik je zanimiv vodni vrt, v katerem lahko najdejo svoj dom poleg lokvanjev še katere druge vodne rastline in prav tako majhne ribe (včasih vanj zaidejo tudi poskočne žabice). Se sprašujete, kam postaviti ribnik, kako ga zgraditi in vzdrževati, katere rastline sodijo vanj?

Najprimernejše mesto za ribnik je v delu vrta, ki ni neposredno izpostavljen soncu, vendar ga ne smemo postaviti v preveč senčno območje, če želimo imeti cvetoče vodne rastline. Ribniku naj ne delajo sence niti listavci niti iglavci. Ribnik sodi pod enostaven objekt, zato zanj ne potrebujemo gradbenega dovoljenja, seveda, če njegova površina ne presega 30 m2.

Ko izberemo mesto za vodni vrt, se lahko lotimo gradnje: z vrvico označimo območje in obliko ter začnimo kopati. Pomembno je, da znotraj označene površine ribnika, ki naj znaša vsaj 2 m2, izkopljemo luknjo z različnimi nivoji: prva polica s širno najmanj 25 cm naj bo na globini med 15 in 20 cm; druga polica s širino najmanj 30 cm naj bo na globini od 20 do 50 cm; tretja, zadnja polica predstavlja dno ribnika na globini naj vsaj 80 cm (v poletni vročini se bodo ribe umaknile na mrzlo dno, pozimi bodo na takrat toplejšem dnu prezimile).

Naslednji korak je obloga iz mivke (idealna debelina sloja iz mivke je med 5 in 10 cm), ki naj bo enakomerno razporejena po vseh slojih ribnika. Naslednja plast je zaščitni filc. Ta naj prekriva celoten ribnik in sega tudi malce čez rob. Čez vse to povlečemo folijo, ki naj prav tako sega čez rob ribnika. Po robovih, obrežnem delu, razporedimo okrasne kamne, ki jih utrdimo z betonom. Ko je robnik dokončan in obrežje utrjeno, ribnik napolnimo z vodo in priključimo filtrirni sistem, ki je sestavljen iz petih delov: glavne črpalke, filtrirne posode, UV-naprave, cevi in rastlinskega filtra. Naštetemu dodamo še površinski pobiralec nečistoče, ki pobira žuželke, insekte in ostale smeti na gladini vode.

Morda niste vedeli: za izdelavo ribnika lahko uporabimo tudi vnaprej narejene kalupe ali namenske folije za ribnike. Kalupi, ki so namenjeni manjšim ribnikom, so izdelani iz steklenih vlaken ali posebne odporne plastike. Folije za ribnike lahko uporabimo pri ribnikih vseh velikosti in oblik (njihovo polaganje je preprosto in hitro, ne potrebujemo posebnih znanj).

RASTLINE ZA VRTNI RIBNIK

Rastline predstavljajo osnovno kuliso vsakega ribnika, ne glede na velikost; prebivalcem in občasnim obiskovalcem ribnika pa nudijo varen prostor za počitek. Rastlinje v ribnik zasadimo 10 do 14 dni od njegove postavitve (voda se v tem času malo stabilizira). Priporočljivo je, da rastline zasadimo postopoma, saj potrebujejo sezono ali dve, da se lepo razrastejo. Priporočljivo je tudi, da izberemo rastline, ki omogočajo čiščenje vode.

Izbor rastlin je pester: prečudoviti lokvanji, cvetoči irisi, bela kalužnica, rogozi s svojimi cvetovi na visokih pecljih … Hitro rastoče rastline (vodni ježek) so odlični porabniki hranil, s čimer ovirajo rast alg. Plavajoče rastline (vodna solata) pomagajo pri senčenju ribnika, s čimer preprečujejo segrevanje vode, algam pa odvzamejo ključni vir energije – svetlobo. Podvodne rastline, kot je na primer vodna kuga, v vodo oddajajo kisik ter naravne algicide, ki dodatno zavirajo rast alg. Z izjemo lokvanjev lahko vse rastline sadimo na prvo polico, nekatere pa dobro uspevajo tudi v bolj globoki vodi – na drugi ali tretji polici.

Ne pozabimo: vodni vrtovi v bližini naših domov so tudi pribežališče za živali in tako v njih najdejo svoj dom različne vrste dvoživk, kačji pastirji itd. V vodnem vrtu živijo pisane zlate ribice in japonski koi krapi, nekateri imajo v ribnikih pajčolanke ...

BRALKINA IZKUŠNJA Z VODNIM VRTOM

O postavitvi manjšega vrtnega ribnika smo se pogovarjali tudi z bralko, ki nam je zaupala marsikaj zanimivega, saj ob svojem majhnem vodnem vrtu, v katerem so našle svoj dom tudi žabice, rada preživlja čas ter opazuje dogajanje v njem in ob njem.

»Postavitvi ribnika je pred dvajsetimi leti botrovalo naključje. V akvariju so se preveč razmnožile zlate ribice, zato smo jim postavili domovanje ob robu cvetličnega in zelenjavnega vrta, za kar smo uporabili okroglo in več kot meter globoko plastično posodo, ki smo jo vkopali v zemljo. Ker z ribnikom nismo imeli izkušenj, je bilo treba pridobiti nekaj osnovnih informacij, da bi ribice po preselitvi ostale žive ter bi se v vodi dobro počutile. Vodo smo v ribnik natočili iz pipe, zato je bilo nujno, da ’počiva’ nekaj dni in si pridobi skozi dnevno ter nočno svetlobo vse tisto, kar mora vsebovati stoječa voda. Ker smo na dno nasuli nekaj vrtne zemlje, je bila voda v začetku kalna, čez nekaj dni pa se je že očistila. V plastično ’gajbo’ smo pričvrstili še korenino lokvanja in obtežili z velikim kamnom, da je vse skupaj potonilo na dno. Bilo je zgodaj spomladi, a že dovolj toplo, da se je voda primerno segrela in v njej so živahno zaplavale ribice,« obudi spomin sogovornica.

»Narava je neverjetna umetnica in vedno znova preseneča. Kotiček ob ribniku je postal obljuden, saj je bilo z vsakim pogledom v zibajočo se vodo vedno kaj drugače. Kmalu so se po vodni gladini začeli drsati vodni pajki, iz vode so pokukali prvi listi lokvanja, ki so postajali vedno večji. Na njih so začeli posedati kačji pastirji in skozi travo se je priplazila celo belouška. Nek poletni večer je v njem zaregljala žaba in listi hoste so se pogosto premikali, kajti v njih se je skrivala krastača. Voda je počasi tudi hlapela, zato jo je bilo potrebno doliti. Ker so ob robovih v vročini nastajale alge in jih je novo natočena voda prekrila, so bile ribice navdušene, saj so dobile svojo ’poslastico’. Ugotovili smo, da so bile skrbi v zvezi z ribnikom odveč, kajti lokvanj je nezahtevna rastlina, zlate ribice pa hvaležne ’invazivke’, ki se prilagodijo vsakršnemu vodnemu okolju. Hrane so imele na pretek, saj jim je šel v slast vse mogoči mrčes, najraje pa so se mastile s komarji, ki jih je voda privabila, da bi v njej poskrbeli za svoj zarod, kar pa jim ob živahnem ribjem življu ni uspelo,« nadaljuje z opisovanjem dogajanja v vodi in nad njo. »Svoj življenjski prostor so v ribniku obdržale tudi žabe, ki so poskušale imeti v vodi svoje potomce in so preko vode razpele mrest, ki je kljuboval le toliko časa, dokler se vztrajno ribje občestvo ni prebilo mimo voskastih listov lokvanja in si vsak dan znova privoščilo obilno pojedino. Ribe so sicer dobivale obilne obroke za njih kupljene hrane, ampak jim je bila druga hrana, ki se je znašla v ribniku, zanimivejša. Celo do svojega zaroda niso bile prizanesljive, a zlate ribice imajo kot mladiči varovalno črnkasto barvo ter so izredno hitre in previdne. Šele v drugem letu starosti se pričnejo barvati in kmalu je bilo v ribniku vse pisano, ene ribice so ostale sivo-črne, druge so se obarvale oranžno, tretje so postale rdeče-rumenkaste, nekatere so imele na sebi več barv ...« teče zanimiva in doživeta pripoved.

»Ob ribniku pa nismo posedali le družinski člani, pač pa tudi mačke, ki so se navduševale nad pitjem vode ter oprezale za ribami. Včasih je kateri celo uspel lovski podvig in je nič hudega slutečo ribico ogrebla s šapo, vanjo zasadila ostre kremplje ter jo izvlekla na kopno. Očitno pa zlate ribice le niso tako okusne, saj so ostanki ostali za mravlje, ki so dokončale pojedino,« teče opis življenja v naravi, v kateri je vse prav, kar se zgodi. »Navadili smo se na utrip ob ribniku, a tudi na neljube prizore, saj nanje nismo imeli vpliva; dobili pa smo tudi mnogo naukov, ki so nas spominjali, da je življenje lepo, a zna kaj hitro postati tudi okrutno,« razmišlja sogovornica ter nadaljuje, da bi lahko ribnik ogradili, a so ga obložili le s kamenjem, ki ga je sčasoma obrasla trava in travniške rastline, tako da se morajo mačke sedaj potruditi, če želijo piti vodo, ribe pa imajo dovolj časa za umik v globino. »V globino se ribice umaknejo tudi pozimi, ko hibernirajo, zato jih je potrebno pravočasno prenehati hraniti, spomladi pa počakati, da se voda spet segreje najmanj do deset stopinj,« sledi pojasnilo.

»Ribnik nam še vedno daje neverjetno energijo. V njem se okopa luna, ki zna skaliti vodo, a že čez nekaj dni poskrbi, da je spet kristalno čista. Odsev v njem iščejo sončni žarki, ki se biserno lesketajo in po vodi igrivo poplesujejo, pa tudi oblaki prikazujejo podobno sliko. Po dežju se preko ribnika zavihti tanka mavrica, včasih pa se mavrični odsev izriše ob škropljenju z vrtno cevjo. Vsi mogoči ptiči se znajo mimogrede oprhati v vodi, netopirji ga zvečer nizko preletavajo, slovenski kolibri, metulj velerilec, pa v mraku rad sede na priprt lokvanjev cvet. Ob hudi vročini srka vodne kapljice velik osji roj, ki se nekam izgubi ob sončnem zahodu,« skuša sogovornica z besedami naslikati življenjski utrip domačega ribnika ter zaključi, da se zgodbe iz leta v leto ponavljajo, a vedno v drugačnem odtenku. »Tudi letos je tako. Komaj so svoje lučke ugasnile kresnice, ki so v travni ruši ob ribniku čakale na paritvene ljubimce, že v nizkem letu mimo poplesavajo lastovice, ker se na ta način hranijo z raznimi mušicami, da si naberejo moči za dolgo pot v tople kraje. Čas ob vodnem vrtu vsekakor drugače teče, ob njem je celo mogoče ustaviti misli, saj ob njem zaigra srce in oči nemo občudujejo preplet igre rastlin in živali,« izpostavi še pomen ribnika.

Smilja Radi, foto: Marija Hrvatin





 
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

24.11.2021 | Vrtovi Posavja

Tolščak – okusen in zdravilen

24.11.2021 | Vrtovi Posavja

Šentjanževka – pomirjevalni učinki

24.11.2021 | Vrtovi Posavja

Navadni repik – cvet iskrenosti