Irena Ameršek – predana likovnemu in besednemu ustvarjanju

Življenjska pot sevniške ustvarjalke Irene Ameršek je (pre)polna različnih preizkušenj, doživetij in spoznanj. Možnost za izražanja svojih notranjih občutij, misli, ljubezni do živali itd. je našla v likovnem in zadnja leta še v besednem ustvarjanju. Njen svet je svet toplih in svetlih barv, ki jim doda tudi temnejše odtenke.

Življenje leta 1965 rojene Irene Ameršek je bilo do šestega leta starosti idilično – s starši in starimi starši je živela v leseni hiški ob robu gozda v Prešni Loki. To so bila čudovita leta, ko se je brezskrbno podila po travniku, v šopek nabirala travniške rože, spletala cvetlične venčke ali z velikim veseljem raziskovala gozd za hišo. V posebno prijetnem spominu so ji ostali prvi stiki z živalmi, od domačih do gozdnih. Družinsko srečo je skalila smrt starega očeta, ki je bil spreten v izdelovanju različnih predmetov in orodij iz lesa in kovine, a bil je tudi velik ljubitelj knjig. »Med njimi sta bili dve knjigi, v katerih so bile črno bele fotografije z opisi živali s celega sveta in tako sem že kot predšolska deklica vedela za kite, leve, žirafe in vsa druga bitja izven domačega okolja,« se spominja sogovornica, ki je z navdušenjem poslušala tudi pravljice, ki ji jih je pripovedoval stari oče. »Po njegovi smrti sem se s starši, mlajšim bratcem in staro mamo preselila v novo hišo v Žurkovem Dolu. Ni bilo več isto kot prej. Pogrešala sem staro, majhno leseno hiško, ki so jo čez par let podrli, a včasih še sanjam o njej. V Sevnici sem začela obiskovati malo šolo, nato sem prestopila prag prvega razreda … Pri enajstih letih sem dobila drugega bratca, pri petnajstih se mi je sesul svet, ko mi je umrla mama. To je bil velik šok za vse, ne samo zame. Oče se je drugič poročil in dobila sem dve polsestri,« opisuje družinski utrip, ki je vplival na njeno nadaljnjo pot. »Odločila sem se za srednjo šolo, ki je bila blizu mojega doma, da sem lahko po pouku pomagala pri hišnih opravilih, na njivi in tudi v vinogradu. Po zaključeni srednji tekstilni šoli v Sevnici sem se zaposlila v Jutranjki, tedanji tekstilni tovarni za proizvodnjo otroških oblačil. Po šestnajstih letih dela sem po stečaju podjetja našla novo zaposlitev kot šivilja obutve v Kopitarni, kjer sem po trinajstih letih zaradi ukinitve proizvodnje pristala na zavodu za zaposlovanje. Tokrat pri novem iskanju zaposlitve nisem bila uspešna. Hodila sem od vrat do vrat, pošiljala ponudbe in prošnje, a ni bilo nič, eni še odgovorili niso. Seveda, proti petdesetim letom starosti te nobeden več noče zaposliti,« predstavi z grenkim priokusom še en del lastne življenjske zgodbe.

LIKOVNO SNOVANJE

V prepričanju, da se vse zgodi z namenom, se je po izgubi zaposlitve začela še intenzivneje posvečati likovnemu ustvarjanju. To je bil svet, ki ga je vzljubila že kot otrok: »Noben časopis ni ostal brez mojih risarskih dodatkov, a nihče temu ni namenjal neke pozornosti, bili so samo komentarji, da lepo rišem.« Vrata v svet slikarstva in pridobivanja novega znanja ji je odprla zbirka novoletnih voščilnic. Nad njimi je bil navdušen danes žal že pokojni Albert Felicijan, ki je v 90. letih 20. stoletja vodil JSKD OI Sevnica. Ireno je spodbudil, da je začela z obiskovanjem večerne šole slikanja v Krškem: »V letih 1999 in 2000 sem obiskovala večerno šolo slikanja pri akademski slikarki Apoloniji Simon in potem pri akademskem slikarju in grafiku Todorčetu Atanasovu. Leta 2003 sem se v Ljubljani udeležila tečaja likovne kompozicije pod vodstvom akademskega slikarja Toneta Račkija, leta 2006 pa v Krškem likovnega izobraževanja ’Pastel’ pod mentorstvom slikarke Jožice Medle. V letu 2005 sem se pričela ukvarjati tudi s kiparsko tehniko, in sicer z izdelavo kompleta unikatnih jaslic, s katerimi sem sodelovala tudi na razstavah. V novembru in decembru 2013 sem se udeležila območne likovne delavnice pod vodstvom prof. likovne pedagogike Elene Sigmund.«

Doslej se je sevniška ustvarjala s svojimi slikarskimi deli predstavila na številnih skupinskih in na nekaj samostojnih razstavah. V posebnem spominu sta ji ostali razstavi, na katerih je svoje slike predstavljala skupaj z umetelno izdelanimi uporabnimi predmeti iz vinske trte, ki jih je dolga leta z veliko ljubezni izdeloval njen oče Rudi Ameršek.

BESEDNO USTVARJANJE

Zadnja leta svoje likovno snovanje, v katerem so v ospredju motivi iz narave; tehnika, ki jo uporablja, pa je akril na platnu ali na papirju; nadgrajuje še z besednim ustvarjanjem. »Združila sem slikarstvo in pisanje ter izdala tri krasne, poučne knjige, namenjene tako otrokom kot vsem ostalim bralcem, ki sta jim blizu živalski svet in narava. Prva knjiga ima naslov Zgodba o lisici (več TUKAJ), druga Živali spregovorijo (več TUKAJ), tretja pa Tara in Zoja,« predstavi lasten ustvarjalen umetniški svet, ki jo bodri, ji nudi oporo in zatočišče. »Rišem že celo življenje. S svojimi slikami lahko ljudem pokažem, kaj čutim do vsega tega, kar nas obdaja, in kako lep je svet, v katerem živimo. To je naš edini dom, zato moramo paziti nanj. Pomembno je, da spoštujemo vse okrog sebe, tako ljudi kot živali in naravo. Vsi smo del tega sveta, tega planeta. Nekoč, pred leti, so mi bile živali v veliko oporo, prav tako moji obe psički,« zaključi pogovor ob listanju po svoji tretji knjigi, v kateri ne predstavlja samo zgodbo o svojih dveh psičkah, Tari in Zoji, pač pa razkriva tudi del svoje življenjske poti in spoznanj.

Kdo sta Tara in Zoja?

Odgovor na vprašanje se skriva v knjigi s preprosim naslovom ’Tara in Zoja’ sevniške besedne in likovne ustvarjalke Irena Ameršek. To je njena tretja knjiga, v kateri so osrednji literarni liki živali. »Lisica je bila glavna junakinja v moji prvi knjigi, v drugi knjigi imata glavni vlogi pes in mačka, v tretji sta v ospredju moji psički Tara in Zoja. Prva je bila moja večletna spremljevalka na številnih sprehodih, ki sva jih opravili predvsem po sevniški okolici. Po njenem odhodu k večnemu počitku je nastala velika praznina, ki jo je čez nekaj časa nadomestila Zoja, zelo podobna Tari,« pove avtorica, ki je tudi to svoje tretje knjižno delo opremila z bogatim slikovnim gradivom iz domačega okolja. Osnova za knjižno delo ’Tara in Zoja’, ki je nastajalo leto in pol, so resnični dogodki in vanje so spretno vtkana še srečanja s posamezniki, ki jih je Irena srečevala na svojih poteh – prvih 15 let v družbi Tare in po njej z Zojo. Gre za pripovedno delo, ki prinaša mnogo prijaznih sporočil o tem, kakšen pomen ima iskreno prijateljstvo, odnosi v družini, med sosedi, krajani ... Bogastvo besed v sozvočju z ilustracijami, na katerih sta upodobljeni obe psički, bralke in bralce na 160 straneh popelje v doživljajski svet izjemnega prijateljstva, razumevanja, ljubezni in sočutja.

Smilja Radi

Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 28. 3. 2024.

#povezujemoposavje