Epidemije v Posavju skozi zgodovino - kuga v 16., 17. in 18. stoletju
Objavljeno:
Petek, 18.12.2020 Rubrika:
Ne spreglejte Bralci pišejo
Kot nadaljevanje prispevka Živka Šebeka o epidemijah kuga v zgodovine Krškega, objavljenega v prejšnji številki Posavskega obzornika, tokrat objavljamo prispevek, v katerem zgodovinarka Maja Marinčič iz Posavskega muzeja Brežice opisuje različne epidemije v zgodovini posavskih krajev.Kuga v Posavju v 16., 17. in 18. stoletju
Zunanji del cerkve sv. Roka nad Sevnico krasi freska z zavetnikom zoper kužne bolezni (foto: L. Motore)
Stalne spremljevalke človeštva so bile prav epidemije nalezljivih bolezni, ki so v 16. in 17. stoletju zlasti v mestih zahtevale največ smrtnih žrtev, povzročile pa so tudi veliko škode na gospodarskem področju. Leta 1530 so prebivalci Loke pri Zidanem mostu sklenili v zahvalo za zaščito pred kugo sezidati cerkev posvečeno sv. Roku in sv. Sebastijanu. Tedanji župnik Primož Trubar se je temu praznoverstvu odločno uprl. Domačini so vseeno zgradili kapelico, vendar so jo protestanti kmalu zažgali. Svojemu zaščitniku Ivanu baronu Ungnadu v pismih omenja veliko umiranje na Spodnjem Štajerskem.
Leta 1576 naj bi kuga prekoračila kranjsko deželno mejo pri Radečah ob Savi. Takrat so na Poljani blizu Loke pri Zidanem mostu zgradili podružnico sv. Fabijana in sv. Sebastijana. Dve leti kasneje se epidemija kuge omenja v Krškem, kjer je bilo prebivalstvo zaradi velikih davkov in turške nevarnosti že povsem izčrpano. Po dolini Krke in v Posavju med Radečami in Brežicami se zopet omenja kuga leta 1599, kjer se omenjajo kužni kraji tudi v okolici Rake, v okolici Krškega pa na je bi bilo vasi, ki ne bi bila okužena.
V 17. stoletju, v dobi velikih kužnih epidemij, se je kuga na Štajerskem pojavljala v več valovih. Arhivski viri razkrivajo, da se je v mestu Brežice pojavila med leti 1600–1603, leta 1608, 1614–1617, 1623–1625, leta 1641, 1644–1647 ter leta 1672. Po hudi kugi, ki je prizadela Brežice v sredini 17. stoletja, naj bi bila zgrajena cerkev sv. Roka. Leta 1623 ob Vseh svetih je prišla kuga tudi v Krško, kjer je ostala do svetih treh kraljev naslednjega leta. Ob sv. Lukežu, 18. oktobra 1634, je kuga spet obiskala Krško, kjer je do svetih treh kraljev umrlo 22 oseb. V župniji Sv. Peter pod Svetimi gorami je kuga od konca novembra 1645 do septembra naslednjega leta vzela 1792 življenj.
O epidemijah kuge na štajerski strani Save med Zidanim Mostom in Brežicami ni veliko poročil. Kljub temu se domneva, da je med leti 1644 in 1647 tudi tu umrlo veliko ljudi, saj se je epidemija širila po vseh sosednjih pokrajinah. Na težke čase v obdobju epidemije spominjajo cerkve in kapele sv. Roka v Brežicah, Selah ob Sotli in pri Sevnici, pri Sv. Petru pod Sv. Gorami in v Mostecu pri Dobovi, ki so posvečeni kužnim svetnikom, pa tudi mnoga kužna znamenja ob cestah.
Na kranjski strani Save poročajo o epidemiji kuge v obdobju med 1645 in 1650. V Svibnem in Radečah je umrlo veliko ljudi, v Krškem pa je bilo tako hudo, da so morali zapreti celo ulico. Mnogo ljudi je umrlo v Leskovcu in na Šrajbarskem turnu, v spomin na to epidemijo so leta 1647/48 zgradili cerkev sv. Rozalije nad Krškim. O posledicah kuge poroča tudi vizitacijska komisija deželnih stanov, ki je leta 1655 obiskala mesto Krško. Tam naj bi kuga razsajala že dve leti zapored, umrlo je veliko število meščanov, žensk in otrok, nezmožnost preživljanja preživelih pa je mnoge pahnila v še večjo bedo.
Med letoma 1678 in 1683 poročajo o najstrahovitejši kugi, ki je vzela mnogo življenj. 17. oktobra 1679 so z deželnim patentom zaprli deželno mejo ter ukazali zmanjšanje števila brodov na Savi. Vstop v deželo so prepovedali vsem iz okuženih krajev, dovoljena pa je bila le trgovina s soljo, a to le na zastraženih brodovih na Savi, zaradi česar je cvetelo tihotapstvo. Januarja naslednje leto so pod budnim nadzorom komisarjev in straž spet dovolili trgovanje z žitom in s soljo v Radečah, Sevnici ter med Rajhenburgom in Brežicami, nadzorovali pa so tudi Savo in prevažanje vina po njej. Zaradi ponovnih vesti o širjenju kuge so postavili kužne straže pri Zidanem Mostu, Radečah, Kompolju, Sevnici, Krškem, Jesenicah, Čatežu in Tariški vasi. Ob deželni meji so ukinili vsa proščenja in prepovedali romanja na štajersko stran.
Epidemije kuge so povzročale hudo škodo gospodarstvu, prometu, obrti in trgovini, zaradi velikanskih stroškov za preventivo in kurativo pa je bila prazna državna blagajna. V težavah so se znašla zlasti mesta, ki so živela od prometa in trgovine, tudi mesto Brežice. Dela ni bilo dovolj za vse, najbolj pa so zaslužili zdravniki, lekarnarji, stražniki, gostilničarji in mizarji, ki so izdelovali krste. Epidemije so neredko trajale tudi po več let, se potuhnile ali se umirile ob ugodnih pogojih pa so zopet pojavile.
Zdravniki, strežniki, pogrebniki ter vsi, ki so prišli v stik z bolniki ali umrlimi, so imeli na rokavih ali prsih našite velike bele križe, nosili pa so velike bele palice, da so bili razpoznavni že od daleč. Pogrebnikov je bilo premalo, zato so kužni mrliči večkrat dolgo časa ležali nepokopani na cestah, poljih ali v zapuščenih hišah. Mrliče so največkrat pokopali v skupne velike in globoke kužne jame, jih potresli z apnom, vanje zakopali mrliče ter nanje postavili kužna znamenja. O divjanju bolezni pričajo še danes ohranjena kužna znamenja, ki označujejo mesto pokopa mrličev v času velikih epidemij.
Kuga je zadnjič obiskala slovenske dežele v 18. stoletju, natančneje leta 1715. Kljub temu je še desetletja povzročala strah med ljudmi, saj se je pogosto pojavljala v sosednjih deželah na vzhodu in na jugovzhodu slovenske etnične meje, zaradi česar so pogosto zapirali meje in prepovedali vse sejme. O ponovni nevarnosti kuge iz sosednjih hrvaških dežel poročajo v letih 1738–1741, ko so nemudoma zaprli meje, podrli vse mostove in brodove preko Sotle in Save ter postavili straže. Potniki iz Hrvaške so v naše kraje smeli samo pri Brežicah, obvezno pa so morali v 42-dnevno karanteno.
Kostanjevica na Krki je po navedbah zgodovinarja Borisa Golca edino dolenjsko mesto, v katerem nikoli ne omenjajo izbruha kakšne kužne bolezni.
V 18. stoletju so se pojavile tudi griža in črne koze. V Loki pri Zidanem Mostu je od leta 1801 potekalo proti kozam cepljenje.
Maja Marinčič, Posavski muzej Brežice, kustosinja za zgodovino
Prispevek je bil objavljen v 25. letošnji številki Posavskega obzornika.