V letošnjem letu se jih spominjamo

V letošnji 3. številki Posavskega obzornika (3. 2. 2022) smo začeli objavljati niz kratkih biografskih prispevkov pod naslovom Majhni kraji – veliki ljudje. Naj še enkrat ponovimo, kaj je namen rubrike: "Medtem ko naša regija v velikem zagonu pridobiva nove in nove projekte, ki se dičijo s kilometri novega asfalta in kubiki betona, ko naša središča in vse bolj tudi manjše kraje osvaja "veliki digitalni brat", (pre)pogosto pozabljamo na naše prednike. Med njimi so bili številni, ki so zrasli v majhnih vasicah ob krompirju, zelju in repi, ob skorjici kruha in šalici mleka, vse to si današnje generacije težko predstavljajo. Pa vendar so, če se jim je le ponudila priložnost, da so lahko odšli v večje kraje ali celo prestolnice, pridno pridobivali znanje in zatem izkoristili svoj talent in z vztrajnostjo dosegli uspehe v znanosti, umetnosti, športu, pa tudi v gospodarstvu, politiki in še marsikod. Njihovemu spominu so namenjene te vrstice danes in v prihodnje."

V prejšnjem prispevku smo predstavili Jelisaveto Špelco Čopič, Dušana Cotiča, Branka Sikoška in Rafaela Rafka Vodeba, tokrat bomo na kratko opisali še štiri osebnosti med tistimi, ki so se rodili pred okroglimi 100 leti, torej leta 1922.

Brežice
MILENA ŠOUKAL, roj. DOBERŠEK (1922–2018)

Milena Šoukal se je 17. februarja 1922 rodila v Brežicah v družini Dobršek. Ker je bil njen oče državni uradnik, so se veliko selili, in tako so že leta 1929 odšli v Ljubljano, kjer je Milena hodila v meščansko šolo. Nekaj časa je pela v tercetu sester Dobršek, ki so nekajkrat nastopile na ljubljanskem radiu. Med drugo svetovno vojno je končala učiteljišče in nato poučevala na domobranski šoli na Pijavi Gorici, zato je leta 1945 z družino prebegnila in se po petih letih v taborišču v Judenburgu odselila v ZDA. Tam je najprej delala v Chichagu, nato pa živela na svojem posestvu v državi Kentucky, kjer je tudi umrla decembra 2018. Že na učiteljišču je začela pisati pesmi, ki jih je nato objavljala v izseljeniških revijah in časopisih, največ v Argentini. Prvo samostojno pesniško zbirko je izdala leta 1969, najbolj znana je zbirka Ptice na poletu, njene pesmi so bile uvrščene tudi v Antologijo slovenskih pesnic 1941–1980. Šoukalova velja za najpomembnejšo pesnico slovenskega izseljenstva.

Pišece
Dr. JOŽE SUŠIN (1922–1988)

Jože Sušin se je rodil 16. decembra 1922 v kmečki družini v Pavlovi vasi pri Pišecah, kjer je obiskoval osnovno šolo, nato pa tik pred vojno končal šest razredov klasične gimnazije v Mariboru (1935–1941). Že leta 1941 so ga Nemci mobilizirali in potem ko je leta 1944 dezertiral, je bil najprej v angleškem ujetništvu, nato se je priključil NOV. Po odhodu iz JLA je delal kot statistični referent v Ljutomeru, nato pa najprej končal gimnazijo, zatem študiral in diplomiral na Fakulteti za agronomijo in gozdarstvo (1954). Več kot trideset let (1955–1988) je bil zaposlen na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral leta 1966 z disertacijo »Doprinos k poznavanju terre rose v Slovenskem primorju«. Strokovno se je izpopolnjeval v ZDA (1956) in Turčiji (1963). Posvečal se je preučevanju razvoja kemijske analitike tal, uvajanju novih analitskih postopkov, razmerju med degradiranimi gozdnimi tlemi in vegetacijo tal kmetijskih posestev in zadrug, tal vinogradov in sadovnjakov, tal belokranjskih steljnikov in sodeloval pri nastanku pedoloških kart. Članke je objavljal v Naši vasi, Našem vrtu in na RTV. Umrl je 13. 3. 1988 v Ljubljani.

Cerklje ob Krki
MIHAEL BUTARA – ALEKS (1922–2016)

Mihael Butara iz Cerkelj ob Krki (6. 6. 1922) se je po osnovni šoli v domačem kraju izučil za mizarja. Aprila 1941 se je javil v vojsko kraljevine Jugoslavije, po njeni kapitulaciji pa se je pridružil narodno-osvobodilnemu gibanju. Kot politkomisar Šercerjeve brigade je v hudi zimi v začetku leta 1944 sodeloval v znamenitem pohodu 14. divizije na Štajersko. Po vojni je svoje bogate praktične izkušnje dopolnil z oficirsko šolo in višjo vojaško akademijo v Beogradu (1964) ter nato prehodil poklicno pot od majorja do generalmajorja. Bil je komandant vojaškega okrožja Ljubljana in republiški sekretar za ljudsko obrambo SR Slovenije, a kljub temu ni pozabil na domači kraj, saj je pripomogel k obnovi starega mostu v Cerkljah ob Krki in h graditvi novega v Krški vasi. Čeprav upokojen je ob osamosvojitvi Slovenije sodeloval v Manevrski strukturi narodne zaščite Slovenije, prav tako je bil aktiven v Zvezi združenj borcev, Zvezi vojaških starešin in Zvezi slovenskih častnikov. Umrl je v visoki starosti – 16. marca 2016.

Krško
OLAF LOVRENČIČ (1922–2005)

Ljubiteljski zgodovinar, zbiratelj, kulturni in družbeni delavec Olaf Lovrenčič se je rodil 8. maja 1922 na Vidmu pri Krškem, kjer je hodil tudi v osnovno šolo, nato pa na meščansko šolo v Krško (1934–1937). Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, iz katere je pobegnil in bil v ujetništvu v Franciji. Po vojni je najprej delal v lesarstvu, leta 1953 pa se je zaposlil v tovarni Djuro Salaj v Krškem. Kot sodno zapriseženi prevajalec za nemški jezik je pomagal pri prevajanju ob raznih obiskih iz tujine, prevajal je tudi stare listine za potrebe različnih institucij v Krškem. Bil je zelo aktiven v kulturno-prosvetnem društvu Svoboda na Vidmu, kjer je bil tajnik, kronist, pomagal je pri obnovi društvenega doma, v katerem je dolgo skrbel za filmsko dejavnost. Bil je soustanovitelj zelo uspešnega Foto kluba in taborniške družine na Vidmu, bibliofil, rodoslovec in ljubitelj starin. Umrl je leta 2005, njegova bogata domoznanska zapuščina je v celoti shranjena v Valvasorjevi knjižnici Krško.

S. M, M. M.