​Življenjska pot posavske rojakinje 95-letne Ivanke Kobal

Odraščala je na Bregah pri Krškem. Jeseni 1941 so jo z družino izgnali na Saško. V izgnanstvu je zašla v kolono nemške vojske in se srečala z rusko vojsko. Bila je na kosilu s Franom Bonačem, ustanoviteljem krške papirnice. To so drobci doživetij, ki jih je stkal Ivankin otroški pogum in splet okoliščin med in po drugi svetovni vojni.

Ivanka, tretja od šestih Škrabčevih otrok z Breg pri Krškem, je bila jeseni 1941, z družino izgnana v taborišča na Saško, kar je podrobneje opisano v Posavskem obzorniku 4. 7. 2024, str. 20, in tukaj. Do leta 1961 je živela na Bregah, nato je odšla na delo v Nemčijo in Švico, upokojitev je zaslužila v Astri v Ljubljani, kjer tudi živi.

Zapisali smo nekaj spominov, ki pričajo o osebnih usodah, dolgotrajnih prijateljstvih, stkanih v času največjih preizkušenj, in pomenu sorodstvenih vezi, ki so med vojno prinašale upanje in omogočale preživetje.
 
Spomini na delo v izgnanstvu na kmetiji Johannesa in Friedel Lüpfert  v Lichtenbergu (Erzgebirge)

Bila sem dodeljena za delo na kmetiji. Pri dvanajstih sem bila najmlajša v skupini – skupaj s poljskimi in jugoslovanskimi vojnimi ujetniki ter mladimi Nemci v okviru Landdienst-a. Pazila sem Thomasa in Petra, najmlajša od štirih Lüpfertovih otrok, pomagala sem tudi v kuhinji in na vrtu. Vojna se je že bližala h koncu, jaz pa sem imela zadnje dni še največ dela s psom, ki ga je Lüpfert kupil v bližnjem Weissenbornu, kamor je ponoči še vedno uhajal k staremu gospodarju. Iskat sem ga šla tudi tisto nedeljo, 6. maja 1945, ko se je skozi Lichtenberg umikala razorožena nemška vojska. Že sem se vračala – psa sem privezanega na vrvico vodila ob kolesu – pri tem pa  zašla v vojaško kolono! Vojak spremstva me je prosil za kolo, da bi se zapeljal na čelo kolone. Nisem vedela kaj naj in s psom sem pričela korakati z njimi. Čez lep čas naju je le poiskal v koloni in vrnil kolo. Za tem je mesto utihnilo, domačini so pobegnili ali se poskrili. Čez dan ali dva sem nič hudega sluteča z dovoza kmetije pritekla naravnost pred sprednje oddelke ruske vojske! Stekla sem naprej v lager in naše opozorila, da prihaja oborožena vojska v neznanih, rjavih uniformah. Naši možakarji s Kalčičem na čelu, ki je znal rusko, so stopili pred lager in začeli govoriti z vojaki. Rekli so, da lahko sedaj odidemo domov.

Na naši kmetiji so Poljaki Rusom zagotovili, da gospodar Lüpfert z njimi ni ravnal slabo – vojnih ujetnikov ponoči nikoli ni zaklepal, pa bi jih moral. Bili so zelo verni evangeličani, za Božič so nam pripravili svečan sprejem v zgornji sobi, jemali so me na verska srečanja, kjer sem oblečena v zvezdico pela tisto Himmelsstern… Bili smo povezana, prijateljska ekipa, kar je zasluga Lüpferta, ki ni simpatiziral z režimom in zato med nami ni delal razlik. To se je poznalo tudi na našem razpoloženju, kot kaže slika (gl. črno-belo fotografijo).

Spredaj, v nemški uniformi je naš Arno, Nemec, študent, ki so ga v vojsko vpoklicali čisto ob koncu. Z roko objema Jugoslovana Ramiza, skrbnika konj. V drugi vrsti od leve k desni so Nemke Traudel por. Beck iz Chemnitza, študentka Gertrude iz Aachna, Helga in jaz. Zadaj pa so Poljaki Franz, Stanisław in Leon, ki so skrbeli za živino.

Z Lüpfertovimi in nekaterimi sodelavci Ivanka ohranja stike že več kot 80 let. Kup nemških pisem še vedno raste. Ivanka pokaže letošnje novoletno pismo Brigitte, Lupfertove hčere in pojasni: V najzgodnejših povojnih pismih se opravičujejo, ker takrat niso doumeli gorja, ki nam ga je povzročila Hitlerjeva politika, na koncu pa so hude posledice občutili tudi sami.

Lüpfertove so namreč razlastninili, kmetijo spremenili v kolhoz, ostala jim je le ohišnica. Z bratom Francijem sta jih kasneje tudi obiskala. Njihov najstarejši sin Ulrich je po vojni živel v Kölnu, kjer je delal kot inženir v avtomobilski industriji. Dve leti je delal tudi v mariborskem TAM-u, in obiskoval Ivanko ter njene na Bregah. Pri njej je med študijskimi obiski v Ljubljani bival tudi njegov sin Konrad. Ivanka ima stike tudi z najmlajšo generacijo Lüpfertovih, ki jo še obiskujejo. Prihajali sta tudi Traudel z vnukinjo iz Chemnitza. Obiskale so Brege, Koper in Portorož. S kuharico Grete Strohschneider iz Aachna, ki je Ivanko na kmetiji naučila največ praktičnih veščin in je po vojni ostala pri Lüpfertovih, so si dopisovale vse do njene smrti.

Skrivnosti stare škatle – paket iz domovine  –  simbol upanja v izgnanstvu, spomin na sestrično in bratranca ter na družini tovarnarjev Bonač in Pogačnik

Škatli za čevlje podobno, odrapano embalažo iz lepenke, sta  Ivanka in njen brat Franci Škrabec, avtorju tega prispevka pokazala 14. julija 2019. Zapis »lager št. 16« naslovljen na izgnano družino Franca Škrabca v Lichtenbergu, je obetal, da gre za več kot le »staro« škatlo.

Ivanka: To je bil paket, ki nam ga je med vojno v lager poslal  bratranec Voje Seljak iz Ljubljane. V škatli so bili modra bluza za najstarejšo sestro Vero, suh kruh in jabolčni krhlji. Paket iz domovine nam je bil tako drag, da smo škatlo vzeli domov. Kasneje pa toliko bolj, ker je Voje leta 1943 na Trški gori pri Novem mestu padel v partizanih.

Toda nenavaden je tudi naslov pošiljatelja, ki pove, da je Voje paket poslal iz »Papierfabrik« s Količevega pri Domžalah. Ivanka: Voje je pred vojno študiral za inženirja. Papirničarji Bonačevi, ki so imeli papirnico v Količevem, so ga tam pripravljali za delo v njihovi novi, krški tovarni celuloze, vendar je vojna vse spremenila. Da pa je prišel v okrilje Bonačevih, je poskrbela nesrečna usoda njegovih staršev, t. j. naše tete Anice Škrabec z Breg pri Krškem in njenega moža, oficirja Seljaka iz Ljubljane. (Domneva se, da je Seljak spoznal bodočo ženo Anico ob obiskih svojega adjutanta Baznika na Bregah, op. J.R.). Najprej je za jetiko umrla Anica, nato pa še Seljak, ki se je pri Malencah ubil z motorjem, v zadnjem ovinku med starim in sedaj novim brežiškim mostom. Voje in njegova sestra Janja (Marija) sta osirotela. S podporo tet, Seljakovih sester, zlasti Minke, Fani in Berte sta študirala in živela v Marijanišču na Poljanski. Minka je bila poročena z bratom papirničarja Frana Bonača, Ivanom. Imela sta sinova Ivana (zdravnika) in Staneta (papirničarja). Tako so Bonačevi Vojeta usmerjali v papirništvo.

Več o papirnici in Franu Bonaču: https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Bona%C4%8D in https://www.posavskiobzornik.si/kultura/fran-bonac-in-tovarna-celuloze-na-vidmu-pri-krskem-vodstvo-po-razstavi-in-belezenje-spominov-104894

Voje in Janja sta vsake poletne počitnice preživljala pri nas na Bregah. In tako so na Brege z njima prihajali tudi Bonačevi. Prihajala pa je tudi Seljakova sestra, ki se je poročila s fotografom Uršičem iz Laškega, zaradi česar imamo iz tistega časa številne fotografije.
Janja se je leta 1940 poročila s Cirilom Pogačnikom, diplomantom trgovske akademije v Pragi, enem od treh bratov, ki so imeli v Podnartu kemični laboratorij (Več o zgodovini podjetja tukaj.). Izdelovali so zobno pasto in druge izdelke pod blagovno znamko CIMEAN. K nam, na Brege, sta kot par in kasneje prihajala na oddih. Včasih sta jo mahnila, kar preko polja, čez Vrte, mimo Žabljeka in Žadovinka, v Krško. Janja je še dolgo obujala spomine na vroča brižanska poletja in na okusne mamine buče v zosu s pirejem. (Poročna fotografija Cirila in Janje-Marije Pogačnik tukaj). Tako smo bili pred vojno povezani s Seljakovimi, Bonačevimi in Pogačnikovimi, vojne in povojne razmere pa so naše vezi še poglobile.

Na kosilu s Franom Bonačem

Leta 1946 sva s sestro Vero odšli na delo – ona k Pogačnikovim v Podnart, jaz k Bonačevim v Šiško, na Alešovčevo. Teti Minki sem pomagala pri gospodinjskih delih. Enkrat pa je bilo še posebej imenitno: prišel je Fran Bonač in nas povabil na kosilo v znameniti vrt ljubljanskega Ria. Iz Šiške smo šli s tramvajem –brata Bonač, teta Minka in jaz – na golaž! V skromnosti povojnih let je bil to prav poseben dogodek.

Po vojni na Krškem polju

Brege so bile zelo uničene, domačije izropane. Primorani smo bili prositi v vasi pod Gorjance, preko Krke, kjer niso bili izseljeni. Nekega dne naju je s Fani Bogolin, p.d. Rehličevo z Breg, bosi in v skromnih krilih, pri Prekopi ujela noč. Neka gospodinja naju je prenočila kar v svoji zakonski postelji, mož pa je bil tisto noč v mizarski delavnici. Hudo je bilo, ko sva se vrnili in me je oče, nekdaj trden kmet, vprašal, če sem prinesla kaj kruha! Kmalu sem se priučila tudi šiviljstva pri Komočarjevi teti na Dol. Skopicah, ki je šivala obleke za žene oficirjev JA iz Cerkelj ob Krki. Kot druga Brižanska dekleta sem delala doma na kmetiji in v tábrhu pri premožnejših kmetih. Pri Baniču v Krškem smo obirale jabolka, prale perilo in ga spirale na Savi. Na njivi našega dekana Pregelca, pa tudi drugod, smo žele pšenico. Včasih je pomagala tudi mama, vpregli sva našo kobilo Miko in šle okopavat koruzo in repo na njive Krčanov - Komočarja, Bohorča, v Leskovcu pri Starčevi teti, idr. Kopali smo v vinogradih, tudi pri profesorju Mihajlu Rostoharju. Nekoč mi je v svojem vrtu pokazal, kako se naredi potaknjenec rožmarina, da se »prime«. Odlomil je vejico in jo vtisnil v kepo vlažne zemlje ter posadil v zemljo. Delovalo je! 

V iskanju primerne zaposlitve so se odpirale možnosti za delo v tujini.

Delo v Nemčiji in Švici

Ivanka je bila, kot številne posavske rojakinje, sprva zaposlena v podjetju Lindenfarb v Aalenu. Kasneje, v Solothurnu, je nadaljevala delo kot natakarica v znanem Caffè Türk na Schaalgasse 11, in v bližnji kavarni Terum. Sprva nisem razumela Švicarjev, govorila sem le knjižno nemščino, a sem sčasoma osvojila tudi dialekt. In prišlo je leto 1970. Želela sem ostati, iz domovine pa je prišla pretresljiva novica – v Ljubljani sta ob porodu umrli sestra Sonja in otrok. Njena hči, mladoletna nečakinja Janja me je prosila, naj ostanem pri njej. Odločitev je bila težka, a je nisem nikoli obžalovala. Postali smo družina. Zaposlila sem se v Astri, znani veleblagovnici z gostinsko ponudbo, kjer sem do upokojitve delala v strežbi. Posebne goste smo takrat postregli, kot bi danes rekli, z »rare« pečenim entrecôte. To je bilo moje delo, rutinsko opravilo že v Švici.

Najlepše je doma …

... ali „Am schönsten ist es zu Hause“ so Ivankine besede s katerimi je novinarka ubesedila pričetek intervjuja, objavljenega v Aalener Volkszeitung (17. 5. 1962), in mdr. zapisala:  »/…/Ta Jugoslovanka je bila pravzaprav edina, od katere smo slišali besedo „domotožje“. Ko smo jo vprašali, kje se je tako dobro naučila nemško, nam je gdč. Škrabec povedala, da je bila od leta 1942 do 1945 –  takrat je bila še otrok – v taborišču na Saškem. /…/ Izrazili smo upanje, da si bo sedanje bivanje v Nemčiji zapomnila bolje kot prvo. Naj v svoji domovini o nas poroča dobre stvari in tako prispeva k spravi med narodi.« 

In tako je tudi bilo, pravi Ivanka. Danes kritično spremlja dogajanja po svetu, ki jo spominjajo na lastna doživetja med vojno. Verjame, da je imela srečo — v času, ko je svet razpadal, je kot otrok pristala med ljudmi, ki niso klonili pod težo ideologij in je človeško življenje še vedno imelo vrednost. Njena pot nas uči, da se lahko v najtežjih trenutkih spletejo večna prijateljstva in da mladost, ki še žari s porumenelih fotografij, ni poznala sovraštva. Zdi se, da lahko prav odločitev za človečnost pretrga krog sovraštva, preden to postane dediščina prihodnjih generacij.

JERNEJ RIHTER

Članek je (v skrajšani obliki) objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.